Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče v konkretnem primeru na naroku ni bilo dolžno ponovno opozoriti pritožnika niti na to, da naj si vzame pooblaščenca, saj mu je tako opozorilo že bilo posredovano.
Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil pritožnik o svojih procesnih pravicah in dolžnostih pravilno poučen že z vabilom za glavno obravnavo.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 74134/2014 z dne 3.6.2014 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka, (II.) predlog za prekinitev zavrnilo, (III.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 10.935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2014 do plačila ter neobstoj terjatve v višini 923,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2014 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, (IV.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 3.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2014 dalje, (V.) toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 10.935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2014 ter (VI.) toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.273,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela (vsebinsko pa delno tudi v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen) iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.
3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožnik uvodoma graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki toženca v času, ko ga v postopku še ni zastopal pooblaščenec, kot prava neuko stranko ni (pravilno in zadostno) poučilo v smislu materialnega procesnega vodstva, saj ga ni opozorilo na prekluzijo. Po stališču pritožnika bi sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo moralo preložiti na čas, ko bi si toženec našel kvalificiranega pooblaščenca. S tem naj bi bila tožencu kršena pravica do sodnega varstva, kar pa ne drži. 6. ZPP v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. Iz načela pomoči prava nevešči stranki ne izhaja dolžnost sodišča poučevati stranke o pravicah materialnega prava; edina dolžnost sodišča, ki izhaja iz določbe 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo), in sicer, da stranko vzpodbudi k navajanju odločilnih dejstev (konkretno: v zvezi s pobotnim ugovorom tako, da bo razvidno opravljeno delo in cena zanj z izstavitvijo računa), je bila izpolnjena. Na pomanjkljivost ugovora je namreč izrecno opozorila že tožeča stranka. Da je sodišče prve stopnje citirani določbi ustrezno sledilo, je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo 7.4.2015. Sodišče v konkretnem primeru na naroku ni bilo dolžno ponovno opozoriti pritožnika niti na to, da naj si vzame pooblaščenca (283. člen ZPP), saj mu je tako opozorilo že bilo posredovano.
7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil pritožnik o svojih procesnih pravicah in dolžnostih pravilno poučen že z vabilom za glavno obravnavo. V njem je izrecno pojasnjeno, da zastopanje pred okrožnim sodiščem po odvetniku ni obvezno, če pa bo stranko zastopal pooblaščenec, so na vabilu vsebinsko navedena opozorila iz 86., 87. in 90. člena ZPP. Prav tako so na vabilu izrecno navedena opozorila o tem, da je potrebno najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev strankinih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Posebej je tudi opozorjeno, da lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (286. člen ZPP). Da bi pritožnik vabila z izrecnimi opozorili ne prejel, v pritožbi ne zatrjuje. To pomeni, da je bil na procesne pravice in dolžnosti opozorjen, le upošteval jih ni, zaradi česar ni podana očitana absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
8. Ne drži pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje dokazne ocene, prav tako tudi ne, da iz dokaznih sklepov ni mogoče nedvoumno zaključiti, katere dokaze je sodišče upoštevalo in katerih ne. Nasprotno: sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe izrecno navedlo, katere (konkretne) dokaze je izvedlo: vpogledalo je listine v spisu ter zaslišalo stranki in v navedeni točki obrazložitve poimensko navedene priče. Pojasnilo je še, da je dokazni predlog za zaslišanje A. Š. zavrnilo kot prepozen, pa tudi neobrazložen in nekonkretiziran.
9. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bilo iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da ni bil zagotovljen pravilen dokazni postopek. Prav tako je potrebno upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb in dokazov, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.
10. Določba 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena) predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le) takrat, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj, prim. II Ips 535/98), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Sodišče je (v točkah 22 do 28 in zlasti v točki 29 obrazložitve) pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu in zakaj verjame tožniku in pričam, ki so potrdile njegove navedbe, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti.
11. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da bi moralo oceno o neverodostojnosti tožbenih navedb vezati na predhodno ugotovljen delno neutemeljen tožbeni zahtevek (v delu, ki se nanaša na višino DDV). Sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloča na podlagi dejstev in dokazov. Tožbeni zahtevek je delno zavrnilo po višini, ker je na podlagi Zakona o DDV ugotovilo, da tožeča stranka ni upravičena do 22% DDV, pač pa le do 9,5%. Tak (materialnopravni) zaključek za vprašanje „verodostojnosti“ tožnikovih navedb ni odločilen. Odločilno je, ali je tožeča stranka uspela dokazati svoje trditve oziroma, ali jih je tožena stranka uspela ovreči. Ker je izvedeni dokazni postopek potrdil, da so navedbe tožeče stranke resnične, je tožbenemu zahtevku (v preostalem delu) ugodilo.
12. V zvezi s spornim številom ur, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo, je sodišče prve stopnje v točkah 22 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, kako jih je ugotovilo in zakaj je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Pritožbena navajanja zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Višje sodišče še posebej izpostavlja, da pritožnica zlasti ni izpodbila ugotovitve, da pisne zavrnitve računa ni, pritožnik pa se še v pritožbi sklicuje na dopis brez datuma, ki naj bi bil pravočasno poslan (kdaj in komu konkretno, ni pojasnjeno). Neizpodbita je ostala tudi ugotovitev, da je število obračunanih ur priča A. A. uskladila s toženo stranko, ki je šele en mesec po zapadlosti računa ugovarjala davku ter temu, da ure naj ne bi bile usklajene. Pritožba z ničemer ne pojasnjuje, zakaj se pritožnik ni odzival ne na elektronsko pošto, ne na SMS sporočila tožeče stranke, ki je poskušala priti s tožencem v stik.
13. Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni prerekala navedb o dvakratnem zaračunavanju storitev. Na naroku 2.6.2015 je v zvezi s tem podala obrazložene navedbe, ki jih je potrdil tudi dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je pričevanju prič verjelo, prav tako tudi, zakaj ni sledilo pričevanju toženca (ki glede samega dogovora in načina dela na terenu niti ni povedal bistveno drugače kot druge zaslišane priče in tožeča stranka). Sodišče prve stopnje je dodatno pojasnilo, da so (tudi sicer prepričljive) izjave prič skladne s popisom ur za vsakega posebej in s tabelo, ki jo je tožeča stranka poslala toženi v izjavo ter je bila osnova za račun, zaradi česar ni dvomilo, da so bile ure tudi dejansko opravljene. Na podlagi skladnih pričevanj in pisnih dokazov je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da je tožeča stranka dokazala zatrjevano število ur.
14. V zvezi s pobotnim ugovorom pritožnik izpodbija (zgolj) spornih 39 ur, ki jih je tožeča stranka pobotala z računom 123/2014. Ne drži, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče opravilo pobot z navedenim računom, saj tožena stranka trdi le, da računa pred pravdo ni prejela (na naroku zaslišan je toženec izjavil, da „račun prvič vidi“), ne izpodbija pa, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se račun za te ure pobota z računom tožeče stranke št. 123/2014 v višini 574,62 EUR, prav tako pa tožena stranka ni navajala, da delo ne bi bilo opravljeno. Dokler ni določnega ugovora, je račun ne samo dokaz o višini terjatve, ampak tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja. To sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke. Vprašanje, ali je tožeča stranka navedeni račun evidentirala pri obračunu DDV, za odločitev v tem postopku ne more biti relevantno, zaradi česar sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu glede poizvedb pri FURS pravilno ni ugodilo.
15. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.