Jedro

Zoper poziv - vabilo se povabljeni ne more pritožiti, ker z vabilom ni prizadeta kakšna njegova pravica ali pravna korist.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.3.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Uprave za obrambo Postoja z dne 12.2.2002, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper poziv za opravljanje 30 dnevnega usposabljanja za zaščito in reševanja za čas od 26.2.2002 do zaključno 27.3.2002, iz razloga, ker pritožba zoper akt, ki ima pravno naravo vabila, v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni dovoljena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila tožniku z odločbo priznana pravica do ugovora vesti vojaške dolžnosti po odsluženem vojaškem roku. Iz upravnih spisov izhaja, da je Uprava za obrambo Postojna s svojim dopisom z dne 3.1.2002 pozvala Izpostave Cerknica, Ilirska Bistrica, Postojna in Sežana, da na podlagi letnega načrta dela napotijo dne 26.2.2002 državljane, med katerimi je naveden tudi tožnik, na 30 dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja v Zavod za gasilno in reševalno službo Sežana. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje v zadevi tudi ni sporno, da je navedena uprava z izpodbijanim pozivom vojaškemu obvezniku z dne 7.1.2002, pozvala tožnika na 30 dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje v Zavod za gasilno in reševalno službo Sežana.

Sodišče prve stopnje citira določbi 2. odstavka 47. in 1. odstavka 64. člena Zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD, Uradni list RS, št. 18/91 in 74/95), po katerih: državljana, ki mu je priznan ugovor vesti vojaške dolžnosti po odsluženem vojaške roku, pošlje pristojni upravni organ, pristojen za obrambne zadeve, na 30 dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje v ustrezno izobraževalno organizacijo ter ga nato izbriše iz vojaške evidence. Za napotitev, predlaganje, pravice in obveznosti med usposabljanjem za zaščito in reševanje se smiselno uporabljajo določbe ZVojD, ki urejajo vojaške vaje (2. odstavek 47. člena). Obveznik, ki ga pristojni organ pokliče v zvezi z izvrševanjem dolžnosti, se mora priglasiti določenemu organu v kraju in času, ki sta navedena v posamičnem pozivu (1. odstavek 64. člena).

Po mnenju sodišča prve stopnje je organ prve stopnje, kot to izhaja iz upravnih spisov, tožnika pravilno pozval na opravljanje dolžnosti 30 dnevnega usposabljanja za zaščito in reševanje. Navedeni poziv tožniku po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za upravni akt, ampak za vabilo tožniku, da se določenega dne pojavi na določenem kraju zaradi določenega razloga. Dolžnost opraviti 30 dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje v roku in na način, kot ga določa ZVojD, je namreč po mnenju sodišča prve stopnje po zakonu nastopila s pravnomočnostjo odločbe o priznanju pravice do ugovora vesti. Med tožnikom in toženo stranko pa ni sporno, da je odločba o priznanju pravice do ugovora vesti postala dokončna in pravnomočna. Kot je pravilno navedla tožena stranka, poziv le operacionalizira izvedbo z zakonom naložene dolžnosti in vsebuje le tiste sestavine, ki so predpisane za vabilo, to je naziv organa, ki vabi, ime in priimek ter naslov tistega, ki se vabi, razlog in kraj in čas prihoda ter ustrezna opozorila s posledicami, če se vabljeni vabilu ne bi odzval. Po mnenju sodišča prve stopnje pa so neutemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori glede kršitev ustavnih pravic in mednarodnih deklaracij. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki upošteva Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov dne 10.12.1948, v 2. odstavku 9. člena dopušča zakonske omejitve svobode izpovedovanja vere ali prepričanja. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-280/97-14 z dne 10.5.2001, Ustava in zakon priznavata pravico do ugovora vesti, po drugi strani pa določata nadomestno obliko sodelovanja pri obrambi države. Po mnenju sodišča prve stopnje dolžnost 30 dnevnega usposabljanja za opravljanje nalog zaščite in reševanja ni pogoj za uveljavitev pravice do ugovora vesti, saj ta dolžnost nastane po priznanju ugovora vesti vojaški dolžnosti. Usposabljanje za naloge zaščite in reševanja se opravlja po programu, ki ga predpiše minister, pristojen za varnost pred naravnimi in drugimi nesrečami in ne spada v sklop vojaških dolžnosti. Usposabljanje v trajanju 30 dni je namenjeno usposobitvi za opravljanje nalog zaščite in reševanja. Opravljanje nalog zaščite in reševanja pa predstavlja sodelovanje pri obrambi države na drug način, kot to določa 2. odstavek 123. člena Ustave RS. Dolžnost usposabljanja, kot jo določa ZVojD, njegovo trajanje in izvedba torej po mnenju sodišča prve stopnje ne pomenita posega v tožnikove ustavne pravice. Tožniku sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je na podlagi 46. člena Ustave RS dopusten ugovor vesti le v primerih in na način, kot to določa zakon, ZVojD pa v primeru priznanja pravice do ugovora vesti nalaga dolžnost 30 dnevnega usposabljanja po programu, ki ga predpiše minister za varnost pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Tožnik v pritožbi, vloženi dne 2.12.2003, navaja tako, kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo ter še dodaja: Še enkrat poudarja, da ne gre za spor o tem, da ne bi priznaval 30 dnevnega usposabljanja, ampak zaradi izvajanja tega usposabljanja, ki naj bi se zanj opravljalo v bolj sprejemljivi organizaciji. Tudi tožena stranka se ni niti malo potrudila, da mu poišče ustreznejšo organizacijo, ki opravlja usposabljanje zaščite in reševanja. To bi lahko bilo tudi v organizacijah, ki opravljajo humanitarno ali drugo dejavnost javnega pomena, saj ne gre le za eno organizacijo. Njemu bi bolj ustrezala humanitarna organizacija, ki nima nikakršne povezave z vojaškimi organizacijami. Človekovo avtonomijo ni mogoče obravnavati mimo njegove pravice, da se opredeljuje do verskih in drugih etičnih vprašanj. Ta pravica je lahko omejena z ustavno utemeljenimi določbami zakonov ali z razlogi, ki pa jih ni zaslediti v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožnikova pritožba zoper izpodbijano sodbo ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tudi revizijsko sodišče meni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe 2. odstavka 47. člena in 1. odstavka 64. člena ZVojD in da je dala pravilne razloge za zavrnitev tožnikove pritožbe zoper citirani prvostopni sklep o zavržbi njegove pritožbe zoper poziv za opravljanje 30 dnevnega usposabljanja za zaščito in reševanje.

Tudi po mnenju revizijskega sodišča je tožena stranka pravilno navedla, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da poziv, ki ga ni mogoče šteti za upravni akt, le operacionalizira izvedbo z zakonom naložene dolžnosti in vsebuje le tiste sestavine, ki so predpisani za vabilo, to je naziv organa, ki vabi, ime in priimek ter naslov tistega, ki se vabi, razlog, kraj in čas prihoda ter ustrezna opozorila s posledicami, če se vabljeni vabilu ne bi odzval. Zoper vabilo pa se povabljeni ne more pritožiti, ker z vabilom ni prizadeta kakšna njegova pravica ali pravna korist. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.