Jedro

Smučanje je običajna športna aktivnost, ki je po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi in tveganjem. Ker se odvija v naravnem okolju, s sebi lastnimi zakonitostmi, od upravljalcev smučišč ni mogoče zahtevati priprave smučarskih površin, ki bi nevarnost uporabnikov izključila ali zmanjšala povsem na minimum. Prav tako od njih ni mogoče zahtevati, da nenehno nadzirajo smučarske proge in iz smučišča ustvarjajo umetni poligon z brezhibno zglajeno snežno površino, ki bi bila pripravljena tako, da tudi po več urah obratovanja na njej ne bi nastala nikakršna zdrsana mesta, rebra, vdrtine, grude ali manjše grbine. Takšna mesta so na smučarskih progah nekaj povsem običajnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 25.738,00 EUR odškodnine in stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo 241,40 EUR pravdnih stroškov toženke.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi proti takšni odločitvi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da (z vmesno sodbo) ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da ni dokazal deformacije na smučišču, tj. luknje dolžine 2 metra, širine 1 meter in s 13-15 cm robom. Poudarja, da so obstoj luknje potrdile priče A. A., B. B. in C. C., ki so bile prisotne ob padcu tožnika in so skladno opisale njene dimenzije (in višino roba) ter povedale, da je bila vzrok padca. Po mnenju pritožnika okoliščina, da priče niso znale opisati podrobnosti deformacije in poteka roba, ni zadosten razlog za presojo, da so njihove izpovedbe neskladne. Ne gre namreč za posledico osebne povezanosti s tožnikom, temveč časovne oddaljenosti dogodka in dejstva, da je bil tožnik poškodovan. Resnicoljubnost tožnikovih prič potrjuje izpovedba nadzornika Č. Č., da ogled ni bil narejen zaradi predhodne nesreče na istem mestu. Glede na velikost deformacije in okoliščino, da je na istem mestu padel tudi smučar pred tožnikom, bi si toženka morala ogledati mesto padca (oziroma deformacijo opaziti in jo odstraniti). Zgolj dejstvo, da tožnik ni počakal na mestu padca, ne pomeni, da je tožnik kriv za neopravljen ogled. Izpodbija dokazno oceno, da deformacije ni mogel povzročiti stroj. Priče tožnika so potrdile, da ni šlo za pomanjkljivosti, ki bi nastale tekom smučanja. V zvezi s tem pojasnjuje, da so tožnik in priče sklepali, da jo je povzročil teptalni stroj, sani ali drug stroj, vendar tega niso mogli z gotovostjo trditi. Tudi priči toženke (D. D. in E. E.) sta potrdili možnost, da luknjo povzroči teptalni stroj. Tožnik je torej dokazal obstoj luknje, medtem ko toženka tega ni uspela izpodbiti. Pojasnjuje, da priče toženke niso verodostojne, saj so zaposlene pri upravljalcu smučišča (imajo interes razbremeniti se odgovornosti) in niso bile prisotne ob padcu tožnika, niti niso opravile ogleda, čeprav so bile obveščene o deformaciji (njeni lokaciji in dimenziji) in kljub dejstvu, da je tam padel tudi drugi smučar. Nadalje opozarja, da njihove izpovedbe o opravljenih pregledih nimajo podlage v listinskih dokazilih (zapisniku o nesreči, dnevniku obhodov), temveč so subjektivne (osebna mnenja in prepričanja). Navaja, da toženka ni dokazala rednega opravljanja varnostnih pregledov in izvedbe ukrepov za sanacijo deformacije. Prav tako ni dokazala, da je tožnik padel zaradi nerodnosti, da je vzrok padca narinjen sneg, da se je deformacija zravnala s smučanjem, da tožnik ni opozoril na deformacijo, da upravljalec po krivdi tožnika ogleda ni opravil, da je bilo smučišče na dan škodnega dogodka urejeno, da je tega dne smučalo 2478 smučarjev in da ni bilo nobene pritožbe na urejenost smučišča, da teptalni stroj ne obrača na mestu padca in ni mogel povzročiti takšne deformacije. Priča F. F. je nasprotno izpovedal, da je na progi kompleksna situacija, zaradi česar se mora z motornimi sanmi peljati po progi. Zato meni, da je podana krivdna odgovornost upravljalca smučišča, ki je opustil varnostne ukrepe in ukrepe za sanacijo nepravilnosti. Na luknjo namreč ni opozoril, ni preprečil smučanja, niti luknje ni odpravil. 3. Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je uveljavljal krivdno odškodninsko odgovornost upravljalca smučišča (zavarovanca toženke). Navajal je, da se je 31. 12. 2011 poškodoval na smučišču v ..., ko je zapeljal čez večjo luknjo, katero je verjetno povzročil teptalni stroj. Slednja je bila dolga 2 metra, široka 1 meter in na eni strani vdrta s 13 - 15 cm robom, v katerega je zapel s smučjo. Zato je zavarovancu toženke očital, da je opustil varnostne preglede oziroma ukrepe za zagotovitev varnosti na smučišču (tj. ukrepe za sanacijo luknje oziroma njeno zaščito po prvem odstavku 5. člena in 10. členu Zakona o varnosti na smučiščih, v nadaljevanju ZVSmuč(1)). Med pravdnima strankama je bil sporen obstoj nepravilnosti (luknje) na smučišču. Toženka je namreč ugovarjala, da je bilo tistega dne smučišče urejeno in nihče izmed 2478 smučarjev ni opozoril na nepravilnost. Trdila je, da je v času nezgode običajno, da je narinjen sneg, morebitne deformacije pa bi smučarji že zvozili. Zato je menila, da je tožnik padel zaradi nepazljivosti, ker načina smučanja ni prilagodil svojemu znanju in stanju na smučišču. 6. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da tožnik ni dokazal obstoja deformacije. Njegovo trditev o obstoju luknje na smučišču so sicer potrdile (tožnikove) priče B. B., A. A. in C. C. Vendar njihovim izpovedbam sodišče prve stopnje ni verjelo, saj so bile razen glede dimenzij luknje (ki je opisana v tožnikovi prvi pripravljalni vlogi) med seboj nasprotujoče. V 16. in 17. točki obrazložitve je tako ugotovilo, da v skicah in pojasnilih omenjenih prič ni šlo za majhna odstopanja (o nepomembnih podrobnostih), temveč so bile razlike v izpovedbah zaslišanih takšne, da se je pri sodišču prve stopnje pojavil dvom v njihovo verodostojnost. Iz trditev tožnika (v prvi pripravljalni vlogi) je namreč izhajalo, da je bil vzrok njegovega padca 13 - 15 centimetrski rob, v katerega je zapel s smučjo (in ne luknja sama). Opis poteka roba (vodoravno ali navpično), v katerega je tožnik zapel, je torej relevantna okoliščina (ki vpliva tudi na način padca). Izpovedbe o položaju (obliki) roba pa so se bistveno razlikovale (12. - 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in skice v prilogi C1 - C4). Iz izpovedbe in skic tožnika ter C. C. je namreč izhajalo, da je rob potekal prečno. Nasprotno pa sta povedali A. A. in B. B., in sicer da je rob potekal vzporedno z robom smučišča in ne prečno (točka 13. in 14. točka obrazložitve). Prav tako je priča C. C. deformacijo opisal kot izboklino nad nivojem smučišča, medtem ko so preostale priče govorile o robu luknje (vdrtine). Izpovedbe prič so se nenazadnje razlikovale tudi glede samega stanja smučišča v času nezgode. Priča C. C. je namreč povedal, da je bilo stanje na smučišču tisti dan „katastrofa“ (tj. da so bili razni kupi od teptalnih strojev), kar je v nasprotju z izpovedbama prič B. B. in A. A., da so bile razmere na smučišču sicer dobre in smučišče urejeno (15. točka obrazložitve).

7. Ker so se izpovedbe prič razlikovale v bistvenih podrobnostih škodnega dogodka, pritožba neutemeljeno izpodbija oceno njihove verodostojnosti. Usklajenost izpovedb prič glede dimenzij deformacije smučišča (višina roba 13 - 15 cm) pa očitno izvira, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, iz njihove osebne povezanosti s tožnikom (priči B. B. in C. C. sta tožnikova prijatelja, A. A. pa je njegova partnerka). Tudi dejanski okoliščini, da je tistega dne smučalo 2478 smučarjev in je do nezgode prišlo le malce pred zaprtjem ob 16.00 uri(2), govorita v prid neobstoja luknje. Ob takšnem številu smučarjev je namreč logično in življenjsko, da bi deformacijo že zvozili, oziroma, da bi nanjo, če bi obstajala, smučarji nadzornike že opozorili.

8. Po splošni določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je na tožniku materialno dokazno dokazno breme, da je do poškodbe prišlo zaradi neurejenosti smučišča. Le glede vprašanja krivde je dokazno breme preneseno na tistega, ki je škodo povzročil. Tožnik ni dokazal, da je padel zaradi nevarnega mesta na smučišču. Ker ni dokazal obstoja zatrjevane deformacije (neurejenega smučišča), protipravno ravnanje (opustitev) zavarovanca toženke ni podano. Tako se torej izkaže, da ni elementov civilnega delikta. Na povedano v ničemer ne vpliva opustitev ogleda mesta nesreče, pri čemer ni odveč opozoriti, da tožnik sam nosi dokazno breme za svoje (pozitivne) trditve (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker tožnik (niti s stopnjo pretežne verjetnosti) ni dokazal obstoja nepravilnosti na smučišču, toženka navedenega ni bila dolžna izpodbijati (tj. da se je luknja zravnala s smučanjem). Na toženko namreč ni prešlo (procesno) dokazno breme glede urejenosti smučišča, izvedbe rednih varnostnih pregledov in ukrepov za sanacijo deformacije. Prav tako ni bila dolžna dokazovati, da je do padca prišlo zaradi nerodnosti oziroma narinjenega snega. Kaj natanko je bil vzrok tožnikovemu padcu ni relevantno, saj je v tem postopku pomembna le presoja skrbnega ravnanja zavarovanca toženke. Tudi okoliščine, da tožnik ni opozoril na deformacijo, toženka ne more dokazovati, saj gre za negativno dejstvo (ki je v dokazni sferi tožnika). Ob tem velja poudariti, da listinska dokazila ne potrjujejo, da bi tožnik opozoril na obstoj deformacije na smučišču. V zapisniku o poškodbi namreč obstoj luknje ni omenjen, temveč je razbrati, da je tožnik padel po lastni krivdi (šifrant 1 v tabeli ravnanje udeležencev zapisnika o nesreči v prilogi A2/B3). Tudi iz poročila o poškodbi izhaja le, da je tožnik nerodno padel (priloga B4).

9. Ker tožnik ni dokazal obstoja deformacije, sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati, ali bi opisano luknjo lahko povzročil stroj. Za odločitev namreč ni bistveno, kaj je vzrok nastanka zatrjevane nepravilnosti, temveč je pomembno le, ali je ta obstajala in je predstavljala nevarno (neprilagojeno) mesto, ki bi ga moral upravljalec smučišča zavarovati oziroma sanirati. Zato pritožbene navedbe, da bi teptalni stroj lahko naredil takšno luknjo, niso odločilne. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da teptalni stroj takšne deformacije ni mogel povzročiti. Priči (Č. Č. in G. G.) sta namreč povedali, da je bila na predvečer oziroma na jutro nezgode prenizka temperatura (tj. -7 in -1 stopinja) in posledično pretrd sneg (preveč kompakten), da bi se lahko teptalni stroj ali motorne sani toliko pogreznile, da bi povzročile zatrjevano deformacijo. Prav tako so G. G., F. F., D. D. in E. E. povedali, da je bil teptalni stroj precej večji (približno 4 x 5 metre) od sledi, ki jih opisuje tožnik, in bi takšno luknjo lahko povzročil le namerno (izpovedba E. E.) oziroma bi se lahko naredile stopnice, če je sneg južen (izpovedba D. D.).

10. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi bil vzrok tožnikovega padca 13 - 15 cm visok (snežni) rob, ki naj bi ga povzročil teptalni stroj, ta ne bi predstavljal nevarne ovire oziroma neprilagojenega mesta v smislu 4. člena ZVSmuč(3), ki bi narekoval ukrepanje upravljalca smučišča (njegovo sanacijo ali zaščito z namestitvijo opozorilnih ali obvestilnih znakov).

11. Smučanje je običajna športna aktivnost, ki je po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi in tveganjem. Ker se odvija v naravnem okolju, s sebi lastnimi zakonitostmi, od upravljalcev smučišč ni mogoče zahtevati priprave smučarskih površin, ki bi nevarnost uporabnikov izključila ali zmanjšala povsem na minimum. Prav tako od njih ni mogoče zahtevati, da nenehno nadzirajo smučarske proge in iz smučišča ustvarjajo umetni poligon z brezhibno zglajeno snežno površino, ki bi bila pripravljena tako, da tudi po več urah obratovanja na njej ne bi nastala nikakršna zdrsana mesta, rebra, vdrtine, grude ali manjše grbine. Takšna mesta so na smučarskih progah nekaj povsem običajnega(4). Tako npr. pomrznjene rebraste vdolbine in grudasti ostanki teptanja snega na smučišču ne predstavljajo nevarnosti, ki bi jo moral upravljalec smučišča odstraniti ali nanjo uporabnike smučišča posebej opozoriti(5). Enako velja za 13 - 15 centimetrski rob, zaradi katerega naj bi se tožnik poškodoval. Tudi ta sodi med predvidljive rizike na urejenem smučišču. V skladu z ZVSmuč je namreč upravljalec smučišča dolžan poskrbeti za zaščito pred posebnimi nevarnostmi, ne pa pred običajnimi in vsakomur razumljivimi lastnostmi narave. Povedano drugače: smučarji morajo ravnati (smučati) z ustrezno skrbnostjo in razmeram primerno ter pri tem računati na to, da smučišča niso umetno zglajeni poligoni, ravne oziroma popolnoma brezhibne površine.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo, saj ji niso nastali. Sodna taksa za odgovor na pritožbo ni bila plačana (niti ni predvidena).

Op. št. (1): Upravljavec smučišča mora med drugim zagotoviti urejenost odprtih smučarskih prog, namestiti opozorilne in obvestilne znake, znake za prepoved in obveznost, kjer je potrebno ter zaščito ob prepadnih in drugih nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih (5. člen ZVSmuč). Upravljavec smučišča mora ob dnevnem začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča (šesti odstavek 10. člena ZVSmuč) ter posebej označiti in zavarovati neprilagojena mesta na smučišču (tretji odstavek).

Op. št. (2): Neizpodbijana dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Tudi iz zapisnika o poškodbi izhaja, da je do nesreče prišlo ob 15.45 uri.

Op. št. (3): Po deveti točki prvega odstavka 4. člena so neprilagojena mesta na smučišču so kopnine, prelomnice, prepadi, previsi, globeli, vrtače, nenadne ostre spremembe smeri smučišča, deponije snega, skalni masivi, podvozi, nadvozi, nezavarovane dovozne ceste in oskrbovalne poti, stalne naprave za zasneževanje smučišč in deli teh naprav ter drugo, kar v času obratovanja smučišča lahko predstavlja nevarnost za smučarje.

Op. št. (4): Primerjaj sodba VS RS II Ips 445/2010 s 30. 1. 2014 in sodba in sklep VS RS II Ips 267/2005 s 15. 3. 2007. Op. št. (5): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 661/2007 z 10. 9. 2008 in sklep VSL II Cp 1220/2010 z 2. 6. 2010. Po sodbi VSC Cp 262/2014 s 23. 10. 2014 so tudi zaplate trdega, sprejetega in zdrsanega snega na smučišču pogost pojav, s katerim morajo smučarji računati in temu tudi prilagoditi svoje smučanje. Podobno sodba VSL II Cp 1122/2011 s 1. 9. 2011, ki se nanaša na kup snega v višini 0,5 metra in dolžini 1 - 1,5 metra.