Jedro

V času od 3. 1. 2020, ko je bila odvetnica imenovana za zastopanje tožnika, pa do 20. 2. 2020, ko je predlagala svojo razrešitev, odvetnica od tožnika ni uspela pridobiti dokumentov kljub številnim pozivom, ki kažejo na delo v tožnikovi zadevi, zato sodišče v celoti zavrača tožnikove navedbe in njegove razloge, da so razlogi za razrešitev na strani odvetnice, ker ta ne bi opravljala v redu svoje dolžnosti (deveti odstavek 30. člena ZBPP). Odvetnica se je v celoti zavedala svoje dolžnosti, da mora pred pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo pravočasno oddati pripravljalno vlogo, ki mora biti, da je kvalitetna (sposobna za obravnavo), opremljena z ustreznimi dokazili, zato je kljub tožnikovi neodzivnosti pravilno vztrajala pri dolžnosti tožnika, da priskrbi ustrezna dokazila, kar kaže, da je sama v redu in strokovno opravljala svojo dolžnost. Pozivi za predložitev listin in aktivacjo tožnika ne pomenijo prevalitev odvetniških dolžnosti na tožnika, pač pa uresničitev sodelovalne dolžnosti strank.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razrešilo odvetnico A.B., ki je bila z odločbo Bpp 3071/2018 z dne 19. 2. 2020 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči in v 2. točki izreka ugotovilo, da pravica do redne brezplačne pravne pomoči tožniku, na podlagi odločbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči Bpp 3071/2018 z dne 4. 2. 2019 in odločbe o razrešitvi in imenovanju nove odvetnice Bpp 3071/2018 z dne 3. 1. 2020, preneha in se šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V obrazložitvi navaja, da so za razrešitev odvetnice podani razlogi na strani upravičenca. Zavrača navedbe, da je odvetnica dvakrat zamudila rok, ker ni pravočasno pripravila pripravljalne vloge in ker je prestavila narok. Tožnik tudi ni predložil nobenih drugih dokazov, ki bi izkazovali, da odvetnica ni v redu opravljala svoje dolžnosti in tožnika konkretno zastopala. Razlog za razrešitev na strani upravičenca je tudi zato, ker je tožnik odvetnici preklical pooblastilo z elektronskim pismom z dne 20. 3. 2020. Glede na določbo desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in vse okoliščine primera meni, da zastopanje tožnika ni mogoče, zato se odvetnico razreši. Za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage, ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca, zato so nastopile okoliščine po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP.

2. Tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da je podpisnik izpodbijane odločbe popolnoma ignoriral vse njegove dokaze in opredelitev do navedb odvetnice B., ki dokazujejo, da je odvetnica zamudila dva roka, ga zavajala, govorila neresnice ter se izogibala delu s tem, da je hotela, da sam napiše odgovore nasprotni stranki, kar je bilo njeno delo, ona pa bi pobrala plačilo preko brezplačne pravne pomoči. Sodnik C. ne razume, kaj je to ZIP datoteka. Vseskozi napačno ponavlja zmotno interpretacijo, da je šlo za zaklenjeno datoteko. V izpodbijani odločbi se citira navedbe odvetnice kot da so čista dejstva, njegove navedbe pa, da so le njegova mnenja. Sodnik je bil v obeh odločbah, tudi pri razrešitvi odvetnice D., pristranski. Ignorirano je dejstvo, da je odvetnica B. sama odstopila od zastopanja, brez razloga že dne 20. 2. 2020 in to tik, preden bi morala vložiti odgovor nasprotni stranki. S tem je zamudila rok že drugič in s tem prekršila vsako medsebojno zaupanje. Njegov e-mail njej, katerega sodnik opisuje kot žaljiv z dne 20. 3. 2020, je bil oddan dolgo po tistem, ko je odvetnica B. sama odstopila od zastopanja. Odvetnica B. lahko zamudi dva naroka, tožnika zavaja, govori neresnice, hoče, da sam napiše odgovor nasprotni stranki, ko pa je imel njenega neetičnega vedenja dovolj, po tistem, ko je že sama pisno odstopila od zastopanja brez razloga, pa je to nedopustno glede na izkrivljeno mnenje sodnika C. Opozarja, da odvetnica B. uporablja uradne dokumente in priporočene tiskanice, ki so drugače namenjene le izključni uporabi sodišča. Postavlja akcesorni odškodninski zahtevek v višini 8.650,00 EUR zaradi povzročenih ponavljajočih duševnih bolečin, predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Stranka z interesom v tem postopku, odvetnica A.B., v odgovoru na tožbo v zvezi z ZIP datoteko navaja, da je dejstvo, da je imela probleme z odprtjem zazipane dokumentacije ter je tožnika v več prošnjah prosila, da ji dokumentacijo prinese v pisarno ali pa jo posreduje v PDF obliki po posameznih mailih, vendar ji ni ugodil. Že to je dokaz, da tožnik ni želel sodelovati z njo, ker ji ni dostavil listinske dokumentacije ter se je izogibal osebnim stikom. V zvezi z zamudo roka poudarja, da ni zamudila nikakršnega roka, še najmanj dvakrat. Do dneva, ko ji je tožnik na žaljiv način po elektronski pošti dne 20. 3. 2020 preklical pooblastilo za zastopanje in prepovedal vsako komuniciranje z njim in pristop na narok, prvi narok še ni bil opravljen, za kar tudi ni bil zamujen nikakršen 15-dnevni rok za oddajo vloge. Prvi narok za glavno obravnavo je bil razpisan dne 16. 4. 2020, vsi predhodni termini so bili prestavljeni zaradi korona virusa. Tudi roka za oddajo pripravljalne vloge ni zamudila. Navedbe tožnika, da naj bi zahtevala, da sam pripravi pripravljalno vlogo, in očitek, da je želela pobrati le proračunski denar, so neresnične in žaljive. Jasno je, da je stranka tista, ki je dolžna odvetniku podati vsa potrebna pojasnila o dejanskem stanju in mu zato predložiti dokazila. Ni res, da bi bil tožnik prisiljen sam napisati in oddati prvo pripravljalno vlogo. Da je sam oddal prvo pripravljalno vlogo, je bila izključno njegova odločitev, ki izhaja iz njegovega dopisa z dne 24. 2. 2020, kjer je na posredovani drugi osnutek pripravljalne vloge navedel, da naj vloge ne odda, ker bo sam uredil zadeve glede primera in da naj počaka nanj, da se ne bi podvajala. Prvi pripravljalni spis, ki ga je tožnik oddal na sodišče, ni napisal sam, temveč je zgolj dopolnil njen prvi osnutek pripravljalne vloge, ki mu ga je posredovala 17. 2. 2020, priložil dokaze ter vlogo v svojem imenu oddal na sodišče, ne da bi jo o tem obvestil ali prosil za soglasje. Tožnik ji je v dopisu 19. 2. 2020 navedel, da je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo razpisan za dne 10. 3. 2020 in ne 5. 3. 2020, torej dne 20. 2. 2020 ni bil zamujen nikakršen rok za predložitev vloge. Tudi sicer pa je bila vloga, kot že rečeno, pripravljena. Predlagala je svojo razrešitev v vlogi z dne 20. 2. 2020, ker dela na način tožnika ni mogla ustrezno opravljati, zaupanje med njo in stranko je bilo v celoti porušeno. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da s predmetno sodbo obravnava le tožbo zoper odločbo Bpp 3071/2018 z dne 10. 6. 2020, tožbo zoper odločbo Bpp 3071/2018 z dne 3. 1. 2020 pa je obravnavalo v zadevi I U 1354/2020. Na podlagi navedenega ne odgovarja na navedbe tožnika, ki se nanašajo na odločbo z dne 3. 1. 2020. 7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega, če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

8. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določbe 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.

9. Ureditev iz desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP izhaja iz predpostavke, da mora biti za to, da odvetnik lahko v redu opravlja svoje delo, med prosilcem in odvetnikom vzpostavljen ustrezen odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ker se z BPP prosilcu zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja omogoči pravna pomoč v breme javnih sredstev, se je prosilec dolžan obnašati odgovorno, kar pomeni, da je z odvetnikom, ki mu je dodeljen, dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri. Ta dolžnost zajema tudi korekten in spoštljiv odnos do dodeljenega odvetnika, saj odvetnik brez tega svojega dela ne more v redu opravljati (I U 1229/2019, I U 2001/2019).

10. V obravnavani zadevi tožnik tako ni ravnal in se ni obnašal odgovorno, saj odvetnici ni omogočil, da bi dostopala do dokumentov zadeve, ki jih je potrebovala za sestavo kvalitetne pripravljalne vloge, ter ji dokumentov tudi ni dostavil, čeprav ga je na to večkrat opozorila. Omalovaževanje tudi v tožbi o nerazumevanju "ZIP datoteke" ni opravičilo za tožnikovo ravnanje, da odvetnici ni omogočil, da se na njej možen način seznani z dokumenti v najkrajšem možnem času. V času od 3. 1. 2020, ko je bila odvetnica imenovana za zastopanje tožnika, pa do 20. 2. 2020, ko je predlagala svojo razrešitev, odvetnica od tožnika ni uspela pridobiti dokumentov kljub številnim pozivom, ki kažejo na delo v tožnikovi zadevi, zato sodišče v celoti zavrača tožnikove navedbe in njegove razloge, da so razlogi za razrešitev na strani odvetnice, ker ta ne bi opravljala v redu svoje dolžnosti (deveti odstavek 30. člena ZBPP). Odvetnica se je v celoti zavedala svoje dolžnosti, da mora pred pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo pravočasno oddati pripravljalno vlogo, ki mora biti, da je kvalitetna (sposobna za obravnavo), opremljena z ustreznimi dokazili, zato je kljub tožnikovi neodzivnosti pravilno vztrajala pri dolžnosti tožnika, da priskrbi ustrezna dokazila, kar kaže, da je sama v redu in strokovno opravljala svojo dolžnost. Pozivi za predložitev listin in aktivacjo tožnika ne pomenijo prevalitev odvetniških dolžnosti na tožnika, pač pa uresničitev sodelovalne dolžnosti strank.

11. Odvetnica ni zamudila nobenega roka, kot je tožniku ustrezno pojasnila že toženka. Ob dejstvu manjkajoče dokumentacije, ki je ni predložil tožnik odvetnici, je zaprosila za preložitev naroka, kar je bilo v dani situaciji pravilno ravnanje, v skladu s pravili stroke in v tožnikovo korist. 12. Sodišče soglaša s toženko, da vse opisano ravnanje tožnika, kot izhaja iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe (tudi vlog tožnika), izkazuje, da postavljena odvetnica ni mogla v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov na tožnikovi strani, njegova ravnanja kažejo na neustrezen odnos, brez medsebojnega spoštovanja in zaupanja, tak odnos pa lahko vodi le v to, da odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, ter je tako odvetnica imela podlago, da predlaga svojo razrešitev, kot je storila z vlogo z dne 20. 2. 2020, katere posledica je izpodbijana odločba.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, vse listine, ki so jih predložile stranke za dokazovanje, med strankami ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Skupaj s tožbo zoper izpodbijani akt je sodišče zavrnilo tudi akcesorni zahtevek.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.