Jedro

Sodišče je moralo ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po splošnih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), tj. po 154. členu ZOR. Ker je ugotovilo, da bi tožeča stranka setev lahko opravila kljub gradbenim delom, je zahtevek lahko zavrnilo, ne da bi se posebej sklicevalo na določbo, ki je ni bilo mogoče uporabiti. Enako velja tudi za opustitev navedbe 192. člena ZOR. Na tej določbi namreč temelji splošna dolžnost oškodovanca, da stori vse, da škoda ne bi bila še večja, oziroma da bi bila manjša. Navedena dolžnost sodi med temeljna načela odškodninskega prava.

- ni označeno -

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 334.143,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1994 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe in v povezavi s tem tudi zavrnilni del drugostopne sodbe. V reviziji trdi, da je bila med postopkom storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ne sodišče prve stopnje, ne sodišče druge stopnje namreč nista navedli predpisa, na katerega opirata svojo odločitev. Predvsem sodišči ne navajata, na podlagi katerega predpisa bi tožeča stranka morala skrbeti za to, da bi bila škoda čim manjša. Kar zadeva obveščenost tožeče stranke pa tožeča stranka ugotavlja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi drugi odstavek obvestila o tem, kdaj se bodo dela opravljala. Enaka kršitev je bila storjena tudi s tem, ko sodišče priznava dostop po drugi poti in sicer za soseda B., ne pove pa, na podlagi katerega predpisa bi smela tudi tožeča stranka voziti prek tujih parcel, ter tudi ne, kdo bi bil dolžan dostop zagotoviti. Nadalje še trdi, da bi sodišče moralo upoštevati le neposredne dokaze, in revizijskemu sodišču predlaga, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje in sicer pred spremenjenim senatom, pri čemer naj bodo revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji obrazloženo uveljavlja le kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodiščema očita, da sta jo storili s tem, ko nista navajali predpisov, na podlagi katerih sta odločili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zavrnitev zahtevka zaradi tega, ker ni podana nobena pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ni kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki - odvetnici zahtevala povračilo škode zaradi izpadlega pridelka, ne da bi svoj zahtevek oprla na kakšno (ne splošno ne specialno) pravno podlago. Zato je sodišče moralo ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po splošnih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), tj. po 154. členu ZOR. Ker je ugotovilo, da bi tožeča stranka setev lahko opravila kljub gradbenim delom, je zahtevek lahko zavrnilo, ne da bi se posebej sklicevalo na določbo, ki je ni bilo mogoče uporabiti. Enako velja tudi za opustitev navedbe 192. člena ZOR. Na tej določbi namreč temelji splošna dolžnost oškodovanca, da stori vse, da škoda ne bi bila še večja, oziroma da bi bila manjša. Navedena dolžnost sodi med temeljna načela odškodninskega prava.

Vsi ostali ugovori, ki jih sicer tožeča stranka utemeljuje z že navedeno kršitvijo ZPP, pa niso ugovori procesne narave, temveč ugovori, ki posegajo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi izrecne prepovedi ponovne presoje dejanskega stanja na revizijski stopnji po 3. odstavku 385. člena ZPP revizijsko sodišče ni smelo ponovno presojati naslednjih pravno odločilnih dejstev: - da je bila tožeča stranka obveščena o tem, kdaj se bodo dela pri izgradnji vodovoda pričela; - da bi tožeča stranka lahko izvedla setev pred začetkom gradbenih del in ne šele meseca decembra, kot je sama zatrjevala.

Če pa je tako, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili. Pavšalno revizijsko sklicevanje na drugi odstavek obvestila o pričetku del je nedovoljena revizijska novota, ki pa na odločitev tudi sicer ne bi mogla vplivati, saj se je prepoved gibanja ob strojih nanašala le na čas izvajanja del (priloga B2).

Vse druge (po 3. odstavku 385. člena ZPP prav tako neizpodbojne) ugotovitve za odločitev niso bile pravno odločilne in sta sodišči z njimi le odgovarjali na ugovore tožeče stranke. Te pa so: - da bi tožeča stranka tudi v primeru, če iz opravičljivega razloga zimske setve ne bi opravila pred pričetkom gradbenih del, lahko ta dela opravila z dostopom po dosedanji poti, ker je bila kljub poškodovanosti vendarle prevozna; - da je tožena stranka tožeči ponudila pomoč (globoko oranje njene parcele), tožeča stranka pa je pomoč odklonila; - da bi tožeča stranka setev lahko opravila tudi z dostopom po drugi poti tako, kot je to storil sosed B..

Če jih je sodišče druge stopnje povzelo v svojo obrazložitev, s tem ni omajalo pravilnosti same odločitve. Revizijsko sodišče tožečo stranko napotuje na izčrpne razloge prvostopne in drugostopne sodbe, kjer so vsi razlogi za odločitev sistematično in po vrstnem redu pomembnosti ugotovljenih dejstev natančno navedeni. Ponavljanje in dodatna obrazložitev zato nista potrebna.

Pač pa revizijsko sodišče v odgovor na revizijske ugovore še dodaja, da je sodišče pri izvedbi dokaznega postopka prosto. Od njegove odločitve je odvisno, katere dokaze bo izvedlo, prav tako pa je v njegovi pristojnosti, da jih prosto presodi. Zato zahteva, da bi sodišče smelo upoštevati le določen dokaz, drugega pa ne, niso v skladu z ZPP (7. in 8. člen ZPP).

Končno ni res, da pritožbeno sodišče ni izčrpalo pritožbenih ugovorov. Pritožbeno sodišče je po ugotovitvah revizijskega sodišča celo preširoko odgovarjalo na pritožbene ugovore in s tem povzročilo, da se je tožeča stranka tudi v revizijskem postopku omejila na tisti del obrazložitve, ki za odločitev ni bil odločilnega pomena. V obrazložitvi sodbe mora namreč sodišče druge stopnje presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti tiste razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 375. člena ZPP).

Zaradi navedenih razlogov in po ugotovitvi, da sodišči tudi nista storili tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.