Jedro

Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da lahko stranka, pa čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. V izpodbijani sodbi pa se sodišče niti z eno samo navedbo ni konkretno opredelilo do razlogov, ki sta jih kršitelja izpostavila v svojih zahtevah za sodno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru ZSV 211/2013 z dne 15. 10. 2014 razveljavi in zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. V postopku o prekršku sta bila pravna oseba S. d.o.o., plesna šola in storitve, in njena odgovorna oseba D. K. z odločbo o prekršku Tržnega inšpektorata RS, OE Dravograd – Maribor, št. 7100-311/2013 z dne 28. 2. 2013 spoznani za odgovorni storitve prekrška po drugi alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), pri čemer je bila pravni osebi izrečena globa v višini 12.518,78 EUR, odgovorni osebi pa globa v višini 1.043,23 EUR. Kršitelja sta zoper odločbo o prekršku vložila zahtevi za sodno varstvo, ki jima je Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo ZSV 211/2013 z dne 15. 10. 2014 delno ugodilo in odločbo o prekršku v odločitvi o sankcijah spremenilo, tako da je pravni osebi izreklo globo v znesku 2.800,00 EUR, njeni odgovorni osebi pa globo v znesku 850,00 EUR, v ostalem delu pa je zahtevi za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 15. 1. 2015 zaradi zatrjevanih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 22. člena Ustave RS ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Vrhovni državni tožilec poudarja, da očitano dejanje po njegovem mnenju predstavlja prekršek v smislu določbe 6. člena ZP-1 in vsebuje vse zakonske znake prekrška nelojalne konkurence po 13. členu ZVK. Meni pa, da je mogoče izpodbijani sodbi očitati pavšalnost v obrazložitvi, saj se v ničemer ne spušča v razloge, ki sta jih kršitelja uveljavljala v zahtevi za sodno varstvo. Vložnik tudi opozarja, da je za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo velikega pomena, da lahko stranka, čeprav njenemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. To toliko bolj velja v primeru odločanja o zahtevi za sodno varstvo, ki predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku. Vrhovni državni tožilec meni, da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku sicer odgovoril na določena relevantna zatrjevanja kršiteljev, kljub temu pa naj bi se nekateri bistevni razlogi za odločitev v obravnavani zadevi šele po vloženi zahtevi za sodno varstvo izkazali za nejasne, potrebne ponovne presoje in je šele zahteva za sodno varstvo vzpostavila njihovo relevantnost. Tako poleg očitka, da odločba ni konkretizirala subjekta oškodovanca, ki v konkretni zadevi pod terminom »drugo podjetje« predstavlja zakonski znak prekrška, naj bi zahteva za sodno varstvo izpostavila tudi kršitve procesnih določb, ki jih je prepoznala v nejasnem in nerazumljivem izreku ter nasprotju med izrekom in obrazložitvijo odločbe v delu, ki se nanaša na očitek, da sta kršitelja povzročila ali utegnila povzročiti škodo. Vrhovni državni tožilec izpostavlja, da je zahteva za sodno varstvo oporekala tudi pravilni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s kršitvijo dobrih poslovnih običajev in nastankom škode. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca izpodbijana sodba ne vsebuje bistvenih razlogov o izpostavljenih očitkih, pri čemer bi naj sodišče povsem prezrlo izpostavljeno kršitev pravice storilca do izjave kot manifestacijo temeljne pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS v postopku, ki je tekel pred izdajo odločbe o prekršku in na katero je glede na potek postopka uspel opozoriti šele z zahtevo za sodno varstvo. Vrhovni državni tožilec meni, da sodišče ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe, saj iz njenih skopih razlogov ni razvidno, da bi sodišče presodilo pravno relevantnost navedb kršiteljev niti da bi pojasnilo, katere od navedb je štelo za bistvene. Poleg tega se naj sodišče ne bi z ničemer opredelilo do dokaznih predlogov iz zahteve za sodno varstvo in v zvezi s tem naj ne bi podalo obrazložitve.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v odgovor vročena kršiteljema in njuni zagovornici. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je podala skupna zagovornica kršiteljev, ki navaja, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinja v delu, kjer ta izpodbijani sodbi očita pavšalnost, splošnost, vsebinsko praznost in nejasnost obrazložitve, zaradi česar je po mnenju zagovornice podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, po mnenju zagovornice pa je kršiteljema kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS oziroma do učinkovitega pravnega sredstva iz 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zagovornica pa ne soglaša z zaključkom zahteve za varstvo zakonitosti, da očitano dejanje predstavlja prekršek v smislu 6. člena ZP-1 in vsebuje vse zakonske znake prekrška nelojalne konkurence po 13. členu ZVK, saj se ne strinja, da bi kršitelja z izročitvijo letaka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Po mnenju zagovornice je izrek odločbe o prekršku, ki je bil potrjen z izpodbijano sodbo, nerazumljiv, saj naj bi manjkal temeljni zakonski znak očitanega prekrška, in sicer drugo podjetje, katerega bi naj odgovorna oseba omalovaževala. Zagovornica opozarja, da naj bi bila z napadeno sodbo kršena svoboda izražanja iz 39. člena Ustave RS, saj naj bi bila odgovorna oseba kaznovana zato, ker je nekemu razredniku pokazala javno objavljeni članek. Po mnenju zagovornice sodišče kršiteljema ni omogočilo zagovora, saj sta kršitelja v izjavi, na katero sta bila pozvana s strani prekrškovnega organa, poudarila, da se zaradi nejasnosti očitka o njem ne moreta jasno in določno izjaviti, tega pa jima naj ne bi omogočilo niti sodišče, čeprav bi se naj sodišče v sodbi sklicevalo na vsebino listin, s katerimi se kršitelja nista imela možnosti seznaniti. Ker naj kršiteljema ne bi bilo omogočeno, da se izjavita o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, je po mnenju zagovornice podana bistvena kršitev določb postopka po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper oba kršitelja ustavi oziroma podredno, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

B.

4. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja na pomen obrazloženosti sodne odločbe, s katero se odloči o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, s katero se med drugim uresničuje enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS.

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka in od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene (odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 54/2011 z dne 20. 9. 2011). Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da lahko stranka, pa čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2012 z dne 27. 11. 2012). Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih mnenj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni oceni sodišča niso nebistvena (odločbi Ustavnega sodišča RS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 in Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 14/2012 z dne 29. 5. 2012).

5. V obravnavani zadevi sta kršitelja v svojih zahtevah za sodno varstvo dovolj argumentirano navedla vrsto razlogov, s katerimi sta izpodbijala pravilnost in zakonitost odločbe o prekršku (npr. glede nerazumljivosti izreka odločbe o prekršku, nasprotij med izrekom in obrazložitvijo odločbe o prekršku, pravilne uporabe materialnega prava, opredelitve pravnega subjekta, ki bi naj z dejanjem bil oškodovan). Gre za razloge, ki so bili v zahtevah za varstvo zakonitosti dovolj konkretno in argumentirano opredeljeni, poleg tega pa ne gre za očitno nebistvene navedbe, zato bi se sodišče v izpodbijani sodbi moralo do teh razlogov opredeliti ter dovolj določno pojasniti razloge, zaradi katerih argumentov kršiteljev ni štelo za bistvene oziroma se z njimi ni strinjalo. V izpodbijani sodbi se sodišče niti z eno samo navedbo ni konkretno opredelilo do razlogov, ki sta jih kršitelja izpostavila v svojih zahtevah za sodno varstvo, temveč je zgolj splošno navajalo, da se v celoti strinja z navedbami prekrškovnega organa in da ugotavlja, da sta kršitelja izpolnila vse zakonske znake prekrška nelojalne konkurence, kot ga je opredelil prekrškovni organ. Takšna sodba ne zadostuje kriterijem obrazložene sodne odločbe, ki so opisani v prejšnji točki. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 6. V novem sojenju bo moralo sodišče biti tudi posebej pozorno, da se kršiteljema zagotovi pravica do izjave v smislu petega odstavka 65. člena ZP-1. Prav tako bo moralo skrbno preveriti razumljivost izreka odločbe o prekršku ter po potrebi ustrezno spremeniti odločbo o prekršku v smislu tretjega odstavka 65. člena ZP-1. 7. V skladu s prvim odstavkom 424. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V skladu z drugim odstavkom 169. člena ZP-1 je zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku upravičen vložiti samo državni tožilec. V obravnavani zadevi Vrhovni državni tožilec ni uveljavljal kršitev materialnega zakona v zvezi z vprašanjem, ali očitano dejanje predstavlja prekršek nelojalne konkurence po 13. členu ZVK, ki ga kot spornega izpostavlja skupna zagovornica kršiteljev, zato se Vrhovno sodišče s tem vprašanjem ni moglo ukvarjati.

C.

8. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku v smislu 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča in zadevo sodišču vrnilo v novo sojenje.