Jedro

Ravnanje delavca, ki je zavestno sklenil delovno razmerje v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo - torej tudi v primeru, če ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi - predstavlja zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 7. točki 1. odstavka 100. člena ZDR - v enem letu po sklenitvi delovnega razmerja. Časovno omejitev (enega leta za konvalidacijo nezakonitega stanja) iz omenjene zakonske določbe je razlagati v kontekstu določbe 73. člena ZOR, po kateri postane pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, pozneje veljavna s tem, da se izpolni.

Časovno omejitev (enega leta za konvalidacijo nezakonitega stanja) iz omenjene zakonske določbe je razlagati v kontekstu določbe 73. člena ZOR, po kateri postane pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, pozneje veljavna s tem, da se izpolni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, izrečenega mu s sklepom disciplinske komisije tožene stranke z dne 18.1.1996 in potrjenega s sklepom komisije za pritožbe z dne 3.4.1996. Sodišče je tožnika sicer oprostilo disciplinske odgovornosti za prvo očitano kršitev delovne obveznosti (neizpolnjevanje delovnih nalog na delovnem mestu direktorja iz 1. točke 16. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke), pritrdilo pa je oceni disciplinskih organov, da je podana njegova odgovornost za hujše kršitve delovnih obveznosti iz 2., 3., 4. in 5. točke dispozitiva disciplinskega sklepa. Sodišče je presodilo, da je bil tožniku zaradi dokazanih storitev očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih zaradi neizvršitve pisnega delovnega naloga direktorja družbe (21. točka 16. člena pravilnika), nedoseganja pričakovanih rezultatov dela (5. točka 16. člena), motenja sodelavcev v delovnem procesu (12. točka 16. člena) in nedostojnega vedenja med delovnim časom do direktorja tožene stranke (27. točka 16. člena), njihove teže in narave, zakonito izrečen disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje, ker je v pretežni meri soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je sicer ugotovilo zastaranje kršitve delovne obveznosti iz 4. točke izreka disciplinskega sklepa, kar pa ni vplivalo na izrečeni ukrep oziroma njegovo izbiro.

Proti tej pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi. Ob ugotovitvi, da je ena izmed tožniku očitanih kršitev zastarala, bi moralo sodišče v tem delu izpodbijani disciplinski sklep razveljaviti, kar pa ni storilo. Razlogi o odločilnih dejstvih, so po navedbah revizije, v nasprotju z vsebino listin in samimi listinami. Obe sodišči sta zmotno ugotovili, da je pomenilo pismo tožnika z dne 23.11.1995, ki je vsebovalo grafično podobo obglavljene kokoši, odklonitev pismene naloge direktorja z dne 21.11.1995, kar pa ne drži. Ker se omenjeno pismo nanaša na direktorjevo odredbo z dne 22.11.1995 (priprava planskega poročila), objektivno ni podana odgovornost tožnika za v prvem delu točke 4 izreka disciplinskega sklepa očitano kršitev.

Zmoten je tudi dokazni zaključek obeh sodišč, da je tožnik odklonil izpolnitev delovne naloge direktorja z dne 28.11.1995, saj iz vsebine tožnikovega pisma z dne 29.11.1995 tak zaključek ne izhaja. Zato bi moralo sodišče tožnika oprostiti odgovornosti za očitani hujši kršitvi delovnih obveznosti iz točke 2 in 5 izreka disciplinskega sklepa. Pri presoji glede disciplinske kršitve pod točko 3 pa je bilo po navedbah revizije zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči sta prezrli pravno pomembno dejstvo, da je bilo tožniku s 1.10.1995 odpovedano delovno razmerje, zato po tem datumu ni več imel ali mogel imeti normalnih delovnih pogojev in normalnih delovnih sredstev.

Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela zato ni mogoče pripisati krivdi tožnika. Zlasti še, ker s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, niti ga tožena stranka ni konkretno seznanila z obsegom del in nalog, ki se nanašajo na tožnikovo delovno mesto. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba ustrezno spremeni oziroma podredno, da revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP (1990) še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi izdalo delno sodbo 7.5.1999, torej pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku -

14.7.1999 - je bilo po 498. členu ZPP (1990) uporabiti tako v pritožbenem kot revizijskem postopku določbe ZPP. Sicer pa so zakonske določbe, na katere se sklicuje revizija, enako urejene tako v starem kot novem zakonu o pravdnem postopku.

Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijska graja očitanih postopkovnih kršitev ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano dejansko podlago prvostopne sodbe in presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ter svojo zaključno oceno obrazložilo s potrebnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da se vzdrži v veljavi tožniku izrečeni najstrožji disciplinski ukrep za štiri od petih očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, sprejelo na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka potem, ko je prosto presojalo verodostojnost izpovedb v postopku zaslišanih prič in dokazno vrednost njihovih izpovedb kot tudi listin v spisu. Iz vsebine le-teh, zlasti tožnikovega odgovora z dne 23.11.1995 (pri čemer ni pravno pomembno ali se je nanašal na delovni nalog direktorja družbe z dne 21.11. ali 22.11.1995, saj iz opisa 2. točke izreka disciplinskega sklepa izhaja, da tožnik odklanja in ne izvršuje pisnih delovnih nalogov) in 29.11.1995 je bilo razvidno, da tožnik ni imel namena izpolniti delovnih nalogov direktorja družbe (ustnih list. št. 87 in pisnih z dne 21.11.1995 - priloga B11 in B10). Zato je sodišče prve stopnje sprejelo znano dokazno presojo, ki ni vzbujala dvoma v pravilnost njegove odločitve, da je tožnik odklonil odrejene mu delovne zadolžitve. Sodišče druge stopnje pa se je v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne sodbe v mejah razlogov iz 2. odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Z revizijskimi trditvami o nepravilni dokazni oceni in dokaznih sklepih se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 365. člena ZPP izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Nemutemeljen je tudi revizijski očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izrecno uveljavljene kot kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (1990)). Izpodbijana sodba po presoji revizijskega sodišča nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj so v njej navedeni odločilni razlogi za sprejeto odločitev sodišča druge stopnje. Čeprav je ugotovilo zastaranje tožniku očitane disciplinske kršitve iz 4. točke izreka disciplinskega sklepa tožene stranke, je s svojimi razlogi utemeljilo uporabo materialnopravnih določb o zakonitosti izrečenega najstrožjega disciplinskega ukrepa. S tem pa je tudi zavrnilo pritožbena zatrjevanja o neobstoju tožnikove disciplinske odgovornosti za ostala tri očitana ravnanja in nastanka hujših posledic iz teh ravnanj. Zato revizijski ugovor, da je podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni utemeljen.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah tega revizijskega razloga upošteva revizijsko sodišče dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke potem, ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za dokazane mu hujše kršitve delovnih obveznosti iz 21., 5., 12. in 27. točke 16. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke, opredeljene kot neizvršitev ustnega ali pisnega delovnega naloga, nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, motenje sodelavcev na delovnem mestu in nedostojno vedenje med delovnim časom. Tožnik ni imel upravičenih razlogov za odklonitev naloga direktorja z dne 21.11.1995, da izdela analizo finančnega tržnega položaja hčerinske firme oziroma, da predloži zapis razgovorov s potencialnimi klienti. Za opravičenost odklonitve bi namreč morali obstajati razlogi kot jih je takrat veljavni zakon o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 25/86) opredeljeval v 47. členu.

Ta je določal, da ima delavec pravico odkloniti delo le v primeru, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varstveni ukrepi, normativi, standardi in tehnični predpisi in v primeru, ko sredstvo za delo ni opremljeno s predpisanimi oziroma predvidenimi varstvenimi pripomočki ali napravami. Sicer pa ima po 1. odstavku 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) delavec pravico in dolžnost, da opravlja naloge in dela tako, da ekonomsko smotrno in odgovorno uporablja zaupana sredstva ter dosega rezultate dela. Delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je odločil delodajalec po 1. odstavku 54. člena istega zakona, krši delovno obveznost. Zakon torej posebej določa, da se v okviru odgovornosti za delovne obveznosti sankcionira tudi nespoštovanje sklepov, sprejetih v organizaciji, oziroma neupoštevanjem odločitev delodajalca.

Ugotovitve, izhajajoče iz podatkov predloženega disciplinskega spisa in v postopku zaslišanih strank J. R., direktorja družbe in tožnika samega, so narekovale sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je tožnik odklonil izpolnitev delovnih nalogov direktorja tožene stranke, ne da bi za to imel upravičene razloge. Tega zaključka ne more izpodbiti revizijsko zatrjevanje, da delovnih zadolžitev ni odklonil, saj bi nasprotno lahko dokazal le z izpolnitvijo naloženih mu obveznosti ali izkazanim obstojem opravičenega razloga. Trditvena podlaga tožbe se na eventuelni obstoj teh razlogov ne opira.

Revizijski očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno pri presoji tožnikove disciplinske odgovornosti za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz točke 3 dispozitiva disciplinskega sklepa, ni utemeljen. Sklicevanje na nepodpis pogodbe o zaposlitvi in dopis direktorja z dne 8.9.1995 o odpovedi delovnega razmerja tožniku, niso opravičljiv razlog za njegovo nedoseganje pričakovanih rezultatov dela na delovnem mestu direktorja projektov. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da odpoved delovnega razmerja tožniku s 1.10.1995 ni bila uresničena, in zato tožnik ni bil prost svojih delovnih obveznosti iz tega razloga, je potrebno presoditi še revizijska zatrjevanja glede veljavnosti oziroma neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni podpisal (priloga B1).

Revizijska trditev, da bi bila pogodba o zaposlitvi, za katere predlog je tožnik zahteval v smislu 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) preizkus zakonitosti - brez pravnega učinka in zato opravičljiv razlog za očitano neizpolnjevanje delovnih nalog, ni utemeljena. Predvsem je ugotoviti, da je vprašanje presoje neveljavnosti omenjene pogodbe zaradi tožnikovega nepodpisa materialnopravne narave in temelji na pogodbeni svobodi sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je sicer pogodba delovnega prava, pri kateri je zaradi javnopravnih omejitev z namenom zaščite pogodbeno šibkejše stranke - delojemalca - omejeno temeljno načelo svobode urejanja razmerij med strankama. Kljub zakonskim omejitvam delovnega razmerja - ki se nanašajo na posamezne elemente vsebine pogodbe, prenehanje njene veljavnosti in podrejenosti delojemalske strani tega razmerja -, ki pomenijo bistveno odstopanje od obligacijskih razmerij, pa je nujno za nekatera vprašanja, ki niso urejena v delovnopravnih predpisih, uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Glede na to, da je delovno razmerje razmerje podrejenosti, ne nastane na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč nastane s pogodbo, ki jo urejajo delovnopravni predpisi, za nastanek katere pa veljajo predpostavke civilnega prava. Za presojo vprašanj o izpolnjenih predpostavkah za sklenitev pogodbe - volja strank in napake volje, obličnost, možnosti in dopustnost institutov sklepanja (ponudbe, njen sprejem, konsenz, čas in kraj sklenitve) je zato uporabiti določbe zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR).

Za odločitev v obravnavani zadevi je zato uporabiti določbe 72. člena ZOR v zvezi z 11. členom ZDR, ki določa, da delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. Po 2. odstavku 88. člena ZTPDR mora delodajalec z delavcem skleniti pisno pogodbo o zaposlitvi, preden delavec nastopi delo. To pomeni, da je skladno tem zakonskim določilom potrebno sestaviti listino, pogodba je sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo (1. odstavek 72. člena ZOR). Ker je pogodba o zaposlitvi konstitutivni pravni akt v postopku sklepanja delovnega razmerja, vsebuje 12. člen ZDR prepoved delavcu, da nastopi delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek). Ta prepoved se torej nanaša le na delavca, ne zavezuje pa delodajalca. To pomeni, da z nastopom dela delavca, čeprav ni podpisal pogodbe o zaposlitvi, nastane delovno razmerje. Ravnanje delodajalca, ki je omogočil nastanek delovnega razmerja delavcu brez predhodnega podpisa pogodbe o zaposlitvi, je sankcionirano kot prekršek po 3. točki 1. odstavka 132. člena ZDR. Ravnanje delavca, ki je zavestno sklenil delovno razmerje v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo - torej tudi v primeru, če ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi - pa predstavlja zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 7. točki 1. odstavka 100. člena ZDR - v enem letu po sklenitvi delovnega razmerja.

Časovno omejitev (enega leta za konvalidacijo nezakonitega stanja) iz omenjene zakonske določbe je razlagati v kontekstu določbe 73. člena ZOR, po kateri postane pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, pozneje veljavna s tem, da se izpolni. Pravilo iz tega zakonskega določila je, da je veljavna tudi tista pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, čeprav ni sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. S tem pravilom je preprečena možnost pogodbeni stranki, da bi se sklicevala na neveljavnost pogodbe samo zato, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki, čeprav je sama prispevala k pomanjkanju obličnosti. Zahtevana oblika in podpis je eden od temeljnih elementov za veljavno sklenitev pogodbe, ki se nanaša na samo sklenitveno fazo pogodbe. Sprva z obličnostno napako obremenjena pogodba zaradi realizacije pogodbenih obveznosti kasneje ozdravi. Konvalidacija torej odpravi napako, ki je obstajala v sklenitveni fazi pogodbe in učinkuje ex tunc.

V obravnavanem primeru se tožnik, ki ni podpisal predloga pogodbe o zaposlitvi zato, ker je skladno določbi 5. odstavka 135. člena ZDR zahteval presojo njene zakonitosti, ne more sklicevati na neveljavnost te pogodbe zaradi pomanjkanja oblike oziroma njenega nepodpisa. Zlasti ob dejstvu, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani šele s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 804/95 z dne 2.3.1999 (po nastanku spornega razmerja) ugotovilo neskladnost predloga pogodbe o zaposlitvi v točki 11.01, 11.02, ki se nanašajo na delovni čas in 17.01 do 17.07, s katerimi je bila dogovorjena klavzula lojalnosti. To pomeni, da so bila ostala pogodbena določila skladna z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom in s strani tožene stranke v celoti izpolnjene pogodbene obveznosti, saj tožnik njihovemu obsegu izpolnitve ni ugovarjal. Niso pa bile, kot sta ugotovili obe nižji sodišči, izpolnjene delovne obveznosti tožnika, izhajajoče iz bistvenih sestavin te pogodbe, predvsem določil iz 5.00 do 10.00 poglavja. Tožnikova revizijska sklicevanja na opustitev dolžnostnega ravnanja tožene stranke iz 3. odstavka 11. člena ZTPDR je ovrženo s pogodbenim določilom iz točke 5.03, da je tožnik seznanjen z vsebino vseh aktov družbe, ki se nanašajo na njegovo delovno področje. Zato je bil tudi po presoji revizijskega sodišča tožnik dolžan kot delavec tožene stranke izpolnjevati s pogodbo sprejete dolžnosti in delovne obveznosti in se ravnati po sklepih delodajalca.

Tožnik se ne more sedaj sklicevati na pomanjkljivost oblike samo zato, ker ni podpisal pogodbe o zaposlitvi kot na opravičljiv razlog za odklonitev njene izpolnitve, če je tožena stranka izpolnila vse pogodbene obveznosti.

Ker je sodišče druge stopnje oprostilo tožnika (zaradi zastaranja) disciplinske odgovornosti za kršitev pod točko 4 izreka disciplinskega sklepa tožene stranke, je revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava presojalo disciplinsko odgovornost tožnika tudi iz pete točke - ki je revizija izrecno ni izpodbijala. Revizijsko sodišče je pritrdilo dokazni oceni obeh sodišč, da so ugotovljena dejstva nudila sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je podana tudi za to kršitev tožnikova disciplinska odgovornost. Po določbi 27. točke 16. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti je inkriminirano nedostojno vedenje med delovnim časom do drugih delavcev ali do drugih oseb, ki povzroča nestrpnost ali napeta razmerja, ki kvarijo medsebojne odnose in so žaljiva. To pomeni, da je s to avtonomno normo sankcionirana prekoračitev okvira pravno dovoljenega vedenja in ravnanja. Z njo pa je tudi varovana pravica sodelavcev do neokrnjene moralne integritete (34. in 35. člen Ustave RS in 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP) in 17. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah - PDPP). Navadna kršitev vljudnosti in obzirnosti torej ne pomeni razžalitve, ki je lahko storjena z besedami (verbalna injurija), z dejanjem (realna injurija) ali z znaki (simbolična injurija). Vsebine tožnikovega pisma z dne 23.11.1995 namenjenega direktorju družbe, opremljene z grafično podobo obglavljene kokoši tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče šteti za dopustno obnašanje in vedenje. Z njim je bila zanesljivo prizadeta čast in dobro ime direktorja tožene stranke, saj je tožnik z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva (dilema iz področja evolucije živalskih vrst), čeprav v pogojni obliki, storil z namenom zaničevanja. Iz grafične podobe obglavljene kokoši kot tudi zapisa, da "se ne zakolje kokoši, ki nese jajca", je jasno razviden obstoj zaničevalnega namena. V nedopustnem ravnanju tožnika so podani vsi elementi očitane mu kršitve iz 27. točke 16. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti delavcev, z njim pa je bilo poseženo tudi v ustavno pravico iz 34. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja vsakomur (v obravnavanem primeru direktorju) pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji sodba revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).