Jedro

Če zahteva stranka izdajo začasnega sklepa o zavarovanju zoper enega zavezanca, organ ne sme za zavezanca šteti druge osebe in sam spreminjati zavezane stranke.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.4.2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Celje, št. 36300/016/92 z dne 28.2.2002 (pravilno 28.2.2003). Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin predlog za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo oziroma o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami, poslovnimi prostori v poslovno stanovanjski stavbi P. ulica, C., v pritličju in prvem nadstropju v skupni izmeri 248,6 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica predlagala izdajo začasnega sklepa o zavarovanju na podlagi 1. odstavka 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tak sklep pa se lahko nanaša le na zavezano stranko v postopku, ki je obveznost, o kateri teče osnovni postopek, dolžna izpolniti sama ali katero drugo osebo za odškodnino (glede na 42. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen, bi bila to Slovenska odškodninska družba d.d. L. - SOD). V denacionalizacijskem postopku pa se je kot zavezanka tudi glede na določbo 51. člena ZDen obravnavala družba A. d.d. Ž., ki pa je obravnavano premoženje olastninila po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ker tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, oziroma subsidirano SOD. Torej se kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku ne obravnava Občina C., ki je sicer v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe na navedenih nepremičninah. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da A. d.d. Ž. ni stranka v tem postopku, in se pri tem sklicevalo na 20. člen ZUS.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da sodišče odloči o povrnitvi priglašenih stroškov v zvezi s pritožbo v skladu z določbo 23. člena ZUS. Navaja, da se njen predlog za zavarovanje ni nanašal niti na Občino C. niti na A. d.d. Ž., temveč na nepremično premoženje pri vl. št. 2123 k.o. C., ki je družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa Občina C. do nedoločenega deleža. Zato so vsa navajanja zavezane stranke A. d.d. Ž. glede na določbo 292. člena ZUP/86 napačna. Začasni sklep o zavarovanju je meril na premoženje in bi, ko bi bil vpisan v zemljiški knjigi, učinkoval zoper vsakega, ki bi poskušal doseči kakršnokoli spremembo v zemljiški knjigi. Zato niti upravna organa niti prvostopno sodišče niso pravilno ugotovili vsebine predlagane zahteve za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju. Zato tudi ne drži trditev, da med strankami ni sporno, kdo je zavezanec za vračilo obravnavanega premoženja. Tožnica je v celoti verjela in zaupala v podatke v zemljiški knjigi in je kot zavezanko štela občino. Da je ta prava zavezanka, izhaja tudi iz že izdane delne odločbe od denacionalizaciji. S tem pa je izpolnjen pogoj za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju. A. d.d. Ž. ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, in torej ni lastnica. Ves čas se je v Sloveniji lahko lastninska pravica pridobila le na podlagi pravnega posla in z vknjižbo v lastninske pravice v zemljiški knjigi. Glede obravnavanih nepremičnin A. d.d. Ž. sploh nima veljavne pogodbe. Ker pa je pripravljena pogodba o uskladitvi zemljiško-knjižnega stanja, ki sta jo sklenili občina in A. d.d. Ž., je treba ta vpis v zemljiški knjigi preprečiti, saj bi se s tem onemogočila denacionalizacija obravnavanih nepremičnin v naravi. Kršitev pravil upravnega postopka je v tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo sodelovanje A. d.d. Ž. v upravnem sporu kot domnevni stranki z interesom. Šele z odločbo o denacionalizaciji bi lahko prišlo do uporabe 20. člena ZUS, vendar še tu A. d.d. Ž. kot zgolj posestnica glede na upravno in ustavno-sodno prakso ne bi bila stranka. Prvostopno sodišče tudi ni dovolj izpostavilo očitnega prejudiciranja tožene stranke glede rešitve denacionalizacijske zahteve. Ne drži niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta kršitev pravil postopka ne vpliva na sicer pravilno odločitev upravnih organov. Prav to namreč pomeni, da so odločitve upravnih organov nezakonite in zato ponovno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka ter se pri tem sklicuje na svoje navedbe v pritožbi zoper prvostopni upravni sklep.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeti stranki: Mestna občina C. ter A. d.d. Ž. na pritožbo niso odgovorili.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

V 1. odstavku 292. člena ZUP/86 je določeno, da sme organ v primeru, če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, pa je nevarno, da bo zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugim ali pa kako drugače onemogočila ali znatno otežkočila izpolnitev obveznosti, še pred izdajo odločbe izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve. Pri tem mora upoštevati določbo 273. člena ZUP/86 in sklep obrazložiti.

Tožnica je kot stranka v denacionalizacijskem postopku sama predlagala izdajo začasnega sklepa, in je v tej vlogi kot zavezanko navedla Občino C. Zato prvostopni upravni organ in tožena stranka nista imela podlage v tožničinem predlogu, da sta spremenila stranko, zoper katero je bil tožničin predlog za izdajo začasnega sklepa usmerjen. Že prvostopni organ je namreč kot zavezano stranko v ta postopek mimo zahtevka tožnice vključil A. d.d. Ž. in samo njej poslal tožničin predlog v odgovor. Te napake ni odpravila niti tožena stranka, niti prvostopno sodišče, ki bi moralo glede na določbe 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS glede na to, da v upravnem postopku ni sodelovala stranka, zoper katero je bil ukrep uperjen, odpraviti odločbo tožene stranke in ji zadevo vrniti v nov postopek na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in na podlagi 74. člena ZUS razveljaviti izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča ter mu zadevo vrniti, da opravi nov postopek.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo iz navedenih razlogov, se v tej sodbi ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na stranke v upravnem sporu in na kršitev pravil postopka zaradi prejudiciranja odločitve glede zavezanca in oblike vračila podržavljenega premoženja v postopku denacionalizacije.

K 2. točki izreka: Ker je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek, je v skladu s 3. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev v tej zadevi.