Jedro

Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na parceli s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika.

Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 3. 3. 2005 in 9. 5. 2008 ter razsodilo, da se ugotovi, da je tožnik lastnik nove stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, kot izhaja iz skice sodnega izvedenca V. P. – predlog tožeče stranke z dne 27. 2. 2008, ki je sestavni del te sodbe, in sicer na delu par. št. 642/1, ki je sedaj vpisana v vložek št. 23 k.o. X, pri čemer je zemljišče omejeno s točkami: V1, V, Z, X, T, C, D, E, F, G, H, I, J, K1, L1, M1, N1, O1, P1, R1, T1, U1, V1, v površini 1300 m2 (točka 1); tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo parcela, navedena v točki 1, po ustrezni odmeri oziroma parcelaciji, katero je toženec dolžan dopustiti, odpisala od dosedanjega zemljiškoknjižnega vložka, zanjo pa se bo odprl nov zemljiškoknjižni vložek, pri katerem se bo vpisala lastninska pravica na ime tožnika, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (točka 2). Toženec je dolžan izročiti tožniku tudi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo parcela št. 363 k.o. X. odpisala od sedanjega z.k. vložka št. 23 k.o. X. ter se bo zanjo odprl nov z.k. vložek, pri katerem se bo vpisala lastninska pravica na ime tožnika do celote, sicer bo takšno listno nadomestila sodba (točka 3). Toženec je tudi dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 2.394,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da ne dovoli spremembe tožbe, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da glavni in podredni tožbeni zahtevek zavrne. Toženec je pravočasno nasprotoval spremembam tožbe, zato prvo sodišče sprememb ne bi smelo dopustiti. Tožnik ni popravljal obstoječih zahtevkov, saj je primarne zahtevke postavil namesto podrednih. Tožbeni zahtevek je nedoločen, zato bi ga bilo potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem, odločanje o poteku meje je prepustilo izvedencu, zato ni moglo določiti, kje leži zemljišče v izmeri 1000 do 1300 m2, kot naj bi določal dogovor. Sodišče se je oprlo na izvedeniško mnenje in stališče tožnika, ni pa interpretiralo dogovora strank. Del parcele, ki je formalno v lasti A.G., ni upoštevan pri izmeri zemljišča, ki po sodbi pripada tožniku, čeprav so člani družine Z. ta del zemljišča šteli za svojega in ga upoštevali v domnevnem dogovoru. Nesprejemljivo je, da se iz vsebine neveljavne darilne pogodbe, ki je ni podpisal oče pravdnih strank kot tedanji lastnik, sklepa na voljo dedičev ob sklenitvi dednega dogovora. Priča A.Z. ni nikoli navedla, da bi dolžnik zabil kol na 10 metrih, kar ne izhaja tudi ne iz pričevanje B. Z.. Iz njunih izpovedb ne izhaja, da se pripis 5 metrov nanaša na del zemljišča ob par. št. 637/1 in 636. Napačna je ugotovitev, da je tožnik začel z gradnjo osem let pred sklenitvijo dogovora. Sodbi ni priložena skica sodnega izvedenca, čeprav naj bi bila sestavni del sodbe. Sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti izvedbe dokaza z izvedencem, ker tožnik ni pravočasno plačal predujma za izvedenca, zato bi moralo zavreči predlog za podaljšanje roka, ki ni bil vložen pravočasno ter posledično zavrniti tožbeni zahtevek.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je z vlogama dne 3. 3. 2005 in 9. 5. 2008 le podrobneje opredelil tožbeni zahtevek, glede na izdelano izvedeniško mnenje geometra, kar je napovedal že ob vložitvi tožbe, da bo zemljišče na par. št. 642/1 k.o. X. površine 1300 m2, ki mu pripada na podlagi dednega dogovora, podrobneje opredelil po izdelavi izvedeniškega mnenja. Takšna prilagoditev tožbenega zahtevka izvedeniškemu mnenju ne predstavlja spremembe tožbe. Sprememba tožbe pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Tožbeni zahtevek je bil spremenjen le v delu, kjer se zahteva, da sodba nadomesti listino, če toženec ne bo izstavil zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na tožnika. V tem delu gre za spremembo tožbe, vendar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 185. člena ZPP, ki dopušča sodišču, da dovoli spremembo tožbe, čeprav se toženec temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Iz navedenega razloga je tudi pravilno dopustilo podrejeni tožbeni zahtevek.

6. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 16. 7. 2007 tožeči stranki podaljšalo rok za plačilo predujma za izvedenca. Iz sklepa (in tudi sodnega spisa) izhaja, da je prvo sodišče dne 8. 6. 2007 poslalo pooblaščencu tožnika poziv na plačilo predujma s položnico, katerega naj bi odvetniška pisarna prejela 11. 6. 2007, na glavi obravnavni dne 12. 7. 2007 pa je pooblaščenec tožnika pojasnil, da ni prejel poziva na plačilo predujma ter prosil za podaljšanje roka za plačilo. Sodišče prve stopnje je dne 13. 7. 2007 prejelo kopijo plačila predujma ter tudi obvestilo, da odvetniški pisarni niso mogli ugotoviti, kdo je pisanje prejel, zato je sodišče prve stopnje s sklepom podaljšalo (sodni) rok tožniku za plačilo predujma ter štelo, da je bil predujem plačan pravočasno. Prvo sodišče je štelo, da pooblaščenec tožnika ni prejel obvestila o plačilu predujma, zato je podaljšalo rok za plačilo predujma.

7. Tožbeni zahtevek je določen, saj je bil postavljen glede na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec na par. št. 642/1 k.o. X. s točkami določil zemljišče, za katerega je prvo sodišče po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da je last tožnika. Prvo sodišče je v izreku sodbe natančno navedlo, da je tožnik lastnik stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, kot izhaja iz skice izvedenca po predlogu tožnika z dne 27. 2. 2008, s tem pa je tudi natančno določilo, katera skica iz izvedeniškega mnenja je sestavni del sodbe, zato ne gre za bistveno kršitev postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker prvo sodišče skice, ki je sestavni del sodbe, ni priložilo sodbi, saj sta pravdni stranki prejeli navedeno skico skupaj z izvedeniškim mnenjem. Sodišče je obseg zemljišča, ki pripada tožniku, ugotovilo na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in ne le na podlagi izvedeniškega mnenja in predloga tožnika, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

8. Toženec še v pritožbi neutemeljeno izpodbija veljavnost dednega dogovora, ob tem, da v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni navedel nobenega odločilnega razloga, zaradi katerega domnevni dogovor, kot ga ves čas imenuje, ne bi pravnoformalno zavezoval pravdnih strank in ostalih dedičev, ki so bili sopodpisniki tega dogovora. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na dedni dogovor, iz katerega izhaja, da se iz zapuščine, ki jo prejme v last toženec, iz par. št. 642/1 k.o. X. izvzame tisti del parcele, kjer stoji nova hiša tožnika, katero je s svojim delom in svojimi stroški sezidal, v približni izmeri 1000 do 1300 m2, kateri del je dedičem v naravi poznan in ki bo po geometru odmerjen ter bo dobil novo zemljiškoknjižno številko in tožniku pripadal v last (1).

9. Dedni dogovor je veljaven in je zato utemeljena pravna podlaga za priznanje tožnikovega lastniškega deleža na nepremičnini parc. št. 642/1 k.o. X. Darilna pogodba iz leta 1966 je neveljavna, vendar jo je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene pravilno upoštevalo pri ugotavljanju obsega in določitvi dela zemljišča, ki pripada tožniku v last na podlagi dednega dogovora. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da dedni dogovor ne vsebuje le soglasje za prenos lastninske pravice na tožnika na tistem delu zemljišča kjer stoji hiša, saj bi v takšnem primeru dediči v dednem dogovoru to tudi zapisali, površina hiše pa je tudi bistveno manjša od obsega zemljišča, kot je opredeljen v dednem dogovoru (1000 - 1300 m2). Prvo sodišče je na podlagi izpovedb prič in pravdnih strank ugotovilo, da je tožnik uporabljal pas ob meji par. št. 637/1 in 636 ter se glede širine tega pasu dodatno oprlo tako na darilno pogodbo (iz katerega izhaja širina pasu, ki naj bi tožniku pripadla), kot tudi na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je površina zemljišča, kot jo je v naravi pokazal tožnik 1300 m2, kar je tudi (maksimalna) površina, ki je bila navedena v dednem dogovoru. Sodišče prve stopnje pravilno pri obsegu zemljišča, ki pripada tožniku, ni upoštevalo dela parcele 641 k.o. X., ki pripada formalno A.G., saj iz dednega dogovora izhaja, da se tožniku prepušča v last in posest del zemljišča na par. št. 642/1 v obsegu 1000 - 1300 m2 in ne na par. št. 641, za katero je družina Z. ves čas vedela, da jim pripada v last, čeprav formalnopravno lastništvo v zemljiški knjigi še do sedaj ni urejeno. Takšne ugotovitve potrjuje tudi vsebina darilne pogodbe, ki jo je podpisal toženec kot prevzemnik kmetije (2), ki pa v letu 1966 formalnopravno še ni bil lastnik (lastnik je bil oče pravdnih strank), zato darilna pogodba tudi ni veljavna. Napačna označba začetka gradnje tožnikove hiše ne vpliva na pravilnost sodbe, dedni dogovor pa ni neveljaven, ker se je nanašal le na del stvari oziroma del nepremičnine, saj je bil predmet dednega dogovora določljiv do te mere, da je bilo možno ugotoviti obseg lastninske pravice na nepremičnini, ki pripada tožniku na podlagi takšnega dogovora. Ker je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi dogovora pravdnih strank, mu je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na spornem delu zemljišča vpisal kot lastnik, saj bo v nasprotnem takšno listino nadomestila sodba.

10. Pritožba glede parc. št. 363 k.o. X, ki se nanaša na gozd, le pavšalno zatrjuje, da je tožbeni zahtevek neopredeljen, vsebinsko pa pritožba zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki glede te nepremičnine sklenili darilno pogodbo dne 26. 9. 1979, ki je bila sklenjena v pisni obliki, ni pa bila overjena. Na podlagi te pogodbe je tožnik nepremičnino prevzel v posest in gozd začel takoj uporabljati. Iz nadaljnje obrazložitve, kjer prvo sodišče ugotavlja, da je tožnik pridobil lastninsko pravico tudi iz naslova priposestvovanja, pa tudi izhaja, da je bil tožnik prepričan, da je toženec sporni gozd (nepremičnino parc. št. 363 k.o. X) z darilno pogodbo podaril, zato ga je nemoteno užival, toženec pa njegovi posesti gozda vse do vložitve te tožbe ni nasprotoval. Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo, ki sta jo označili kot darilno pogodbo, pojasnjeno je bilo, da je identiteta nepremičnine iz pogodbe izkazana tudi skozi ugotovitve prvega sodišča glede izvrševanja neposredne posesti s strani tožnika, zato je utemeljen tudi primarni tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj obveznost toženca temelji na pogodbenem dogovoru, dodatni razlogi prvega sodišča glede priposestvovanja pa potrjujejo utemeljenost tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem, zato tudi ne uveljavlja od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine.

11. Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353 člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o povrniti pritožbenih stroškov. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Podrobneje glej dedni dogovor – priloga A 4. (2) Sopodpisali so jo tudi podpisniki dednega dogovora.