Up-150/99

10.10.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B. - C., o.p., d.n.o., Z. na seji senata dne 10. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 327/98 z dne 25. 3. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 874/97 z dne 19. 3. 1998 ter sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. I P 239/93 z dne 2. 6. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku (pritožnik je v njem sodeloval kot tožnik) je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi. Pritožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik, enako kot že v pritožbi in reviziji, navaja, da bi sodišča moralo upoštevati, da je preklical umik tožbe, še preden je toženec izjavil, da se z umikom tožbe strinja. Meni, da je odločitev sodišč, da umika tožbe ni mogoče preklicati, nezakonita. Navaja, da je s tem v neenakopravnem položaju glede na položaj stranke, ki se v pravdnem postopku zahtevku odpove, saj je odpoved zahtevku mogoče preklicati.

3.Za presojo Ustavnega sodišča ni samo po sebi bistveno, ali je izpodbijana odločitev sodišča pravilna in zakonita. Ustavno sodišče namreč ne presoja samih po sebi pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega in procesnega prava, pač pa izpodbijano sodno odločbo v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno bi za presojo Ustavnega sodišča utegnila biti relevantna zgolj pritožnikova trditev, da je zaradi pravnega stališča, na katerem temelji izpodbijani sklep, v neenakopravnem položaju glede na položaj stranke, ki se zahtevku odpove in ki odpoved zahtevku lahko prekliče (vse dokler sodišče ne izda sodbe na podlagi odpovedi). Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, med drugim namreč izhaja tudi, da je enaka dejanska stanja treba pravno urejati enako. Vendar pa stališče sodišča, da je ureditev možnosti preklica umika tožbe in odpovedi zahtevku različna, ne predstavlja kršitve navedenih pravic. Treba je upoštevati, kot je pritožniku obširno pojasnilo že Vrhovno sodišče, da je odpoved zahtevku posredno učinkujoče procesno dejanje, umik tožbe pa učinkuje neposredno. Ker gre za bistveno različno procesno situacijo, tudi različna ureditev možnosti preklica umika tožbe in umika tožbenega zahtevka, ne predstavlja kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Napačno pa je tudi sklepanje pritožnika, da zato, ker je odpoved zahtevku za tožnika po posledicah manj ugodna kot umik tožbe, tudi ureditev možnosti preklica tega procesnega dejanja ne bi smela biti bolj ugodna.

Smiselno je ravno nasprotno - ker je odpoved zahtevku glede posledic (možnosti oz. nemožnosti vložitve nove tožbe o isti stvari) strožja kot umik tožbe, je smiselno, da je zakon glede možnosti preklica odpovedi zahtevku manj strog kot glede možnosti preklica umika tožbe.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude