Jedro

Ni pogojev za priznanje azila, saj po poročilih vladnih in nevladnih organizacij oblasti v Turčiji ne preganjajo ljudi, ki se udeležijo praznovanja ob prazniku Nevruz, ki v Turčiji ni več prepovedan od leta 1995.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Ur. l. RS, št. 134/03-UPB1). V izvedenem (rednem) azilnem postopku je ugotovila, da so tožnikove izjave neverodostojne in nekredibilne, njegova prošnja pa neutemeljena. Tožnik je namreč kot razlog za odhod iz izvorne države Turčije navedel, da je sodeloval pri proslavi praznika Nevruz, ki je prepovedan v Turčiji. Prišla je policija jih pretepla in razgnala. Dobil je vabilo za obravnavo na sodišču in ker se je bal, da bo obsojen na tri leta zapora, je pobegnil. Na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij pa je tožena stranka ugotovila, da se praznik Nevruz dne 21. marca praznuje po vseh Turčiji in se ga udeležujejo tudi visoki politiki, res pa je bil ta praznik prepovedan do leta 1995. Zato je tožena stranka menila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, kot jih določa 2. odstavek 1. člena ZAzil, prav tako pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravne sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke in zato razlogov za svojo odločitev ni ponavljalo. Sledilo ni le utemeljitvi tožene stranke v delu, kjer se tožena stranka sklicuje na institut notranje razselitve, ker je tožena stranka hkrati na pravilen način ugotovila, da tožnik tudi v delu izvorne države, kjer naj bi bil preganjan zaradi praznovanja praznika Nevruz, ni preganjan. Sodišče prve stopnje pa je glede ocene neverodostojnosti tožnika še dodalo, da je tožnik prišel v Slovenijo že 15.6.2004, za azil pa je zaprosil šele dne 11.8.2004. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi s vprašanjem, zakaj je moral tožnik zapustiti svojo izvorno državo in zakaj se tja ne more več vrniti. Ni mu možno očitati, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pri tem ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, ki zanj ni varna država. Tožena stranka ni obrazložila natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev prošnje za azil tudi zaradi dvoma v tožnikovo kredibilnost. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v tem upravnem sporu v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Ur.l. RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), na podlagi katerih Republika Slovenija daje azil tujcem. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobila v izvedenem rednem postopku za priznanje azila je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da praznik Nevruz v Turčiji ni prepovedan vse od leta 1995 dalje in da zato tudi ni razlogov, da bi bil tožnik preganjan zaradi praznovanja tega praznika. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da pri tožniku ne obstojijo razlogi za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tožena stranka je nadalje na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij lahko utemeljeno tudi ugotovila, da zavrnjeni prosilci za azil, ki jih tretje države vrnejo v Turčijo, tam niso preganjani. Na podlagi teh ugotovitev je zato utemeljeno sklepala, da tudi pri tožniku ne obstojijo razlogi, da bi se podelil azil iz humanitarnih razlogov, torej razlogov v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter se na te razloge v sodbi tudi sklicevalo.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.