Jedro

Iz aktov tožene stranke ne izhaja, da se kadrovski dodatek in posebni dodatek delavcu, ki ju tožnica vtožuje, podelita avtomatično vsem delavcem. Iz tega razloga bi morala tožnica dokazati, da sta ji bila dodatka k plači priznana. Četudi je dodatka k plači prejemala pred spornim obdobjem, tudi ne pomeni, da je do dodatkov (zgolj na podlagi predhodnega prejemanja) upravičena še za naprej.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke 1. a, 2. a in 3. a) spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek, ki glasi:

1. a) Tožena stranka Ž. d.d., ... cesta 154, Ljubljana, je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači v višini 2.418,05 EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati razliko v plači v višini 1.432,87 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2005 dalje do plačila, se zavrne.

2. a) Tožena stranka I. d.o.o., Ulica ... 2, M., je dolžna tožnici obračunati razliko v plači v višini 5.774,01 EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati razliko v plači v višini 3.414,78 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska 1.132,18 EUR od 20. 8. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 298,09 EUR od 15. 10. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 263,34 EUR od 15. 11. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 271,36 EUR od 15. 12. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 291,59 EUR od 15. 1. 2006 dalje do plačila, od neto zneska 274,20 EUR od 15. 2. 2006 dalje do plačila, od neto zneska 294,07 EUR od 15. 3. 2006 dalje do plačila, od neto zneska 296,01 EUR od 15. 4. 2006 dalje do plačila in od od neto zneska 293,95 EUR od 15. 5. 2006 dalje do plačila, se zavrne.

3. a) Tožnica je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 520,05 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.205,88 EUR, vse v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ Tožnica je dolžna prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 131,01 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 312,82, vse v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prvotožena stranka tožnici dolžna obračunati razliko v plači v višini 2.418,05 EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati razliko v plači v višini 1.432,87 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2005 dalje do plačila (tč. 1. a izreka), višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači za obdobje, razvidno iz tč. 1. b izreka, pa je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v plači v višini 5.774,01 EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati razliko v plači v višini 3.414,78 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska 1.132,18 EUR od 20. 8. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 298,09 EUR od 15. 10. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 263,34 EUR od 15. 11. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 271,36 EUR od 15. 12. 2005 dalje do plačila, od neto zneska 291,59 EUR od 15. 1. 2006 dalje do plačila, od neto zneska 274,20 EUR od 15. 2. 2006 dalje do plačila, od neto zneska 294,07 EUR od 15. 3. 2006 dalje do plačila, od neto zneska 296,01 EUR od 15. 4. 2006 dalje do plačila in od od neto zneska 293,95 EUR od 15. 5. 2006 dalje do plačila (tč. 2. a izreka), višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači, za obdobje, razvidno iz tč. 2. b izreka, pa je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki tožnici dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 1.987,03 EUR v 15-dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (tč. 3. a izreka); zavrnilo pa je tudi kar je zahtevala tožnica več ali drugače (tč. 3. b izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se toženi stranki pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Toženi stranki vztrajata, da je opredelitev sodišča prve stopnje v zvezi z izpolnjevanjem procesnih pogojev napačna. Tožnica namreč ni uveljavljala svojih pravic pri delodajalcu, zato je v zvezi z navedenim izgubila sodno varstvo. Vtoževana dodatka nista bila določena v pogodbi o zaposlitvi in nista bila nikakor določena na način, ki bi bil za delodajalca obligatoren v smislu njunega izplačila. Tožnica ni pojasnila s čim utemeljuje ta dodatek, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Tožena stranka je opozorila na izrecno določilo določbe, to je, da se uporablja do preklica. Vsebino te določbe je bilo torej mogoče enostavno preklicati oz. ne uporabljati. V konkretnem primeru je prišlo do izravnavanja sistema plač, kar je pomenilo, da so vse družbe v okviru skupine Ž. d.d., sistem plač poenotile in dodatkov ni bilo več. Sodišče prve stopnje zagovarja stališče ustreznega preklica, ne pojasni pa, kaj šteje za ustrezni preklic. S tega vidika je sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Gre za bistveno okoliščino zadeve, saj je tožena stranka izkazala preklic z ukinjanjem dodatkov. Ne drži stališče sodišča, da naj bi predložen sporazum izkazoval zavedanje tožene stranke, češ da mora situacijo z dodatki rešiti z zaposlenimi - torej dvostransko. Tako kot dodatka nista bila izplačevana na podlagi dvostranskega dogovora, tako ju tudi ni bilo potrebno dvostransko ukiniti. Nesprejemljivo je, da je sodišče toženi stranki zavezalo k izplačevanju določenega zneska delavcu in to iz razloga, ker je ta pač že dobil nekaj izplačano. Zaveza toženih strank k izplačevanju teh dodatkov ni bila ustanovljena ne v pogodbi o zaposlitvi, ne v splošnem aktu delodajalca. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo zastaranja posameznih mesečnih plačil. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri prvotoženi stranki in njenih pravnih prednikih od 1. 1. 1980 do 31. 5. 2005, z dnem 1. 6. 2005 pa je bila prevzeta k drugotoženi stranki, kjer je bila v delovnem razmerju do 1. 5. 2006. Tožnica je s prvotoženo stranko nazadnje sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 11. 2004, z veljavnostjo od 1. 12. 2004 dalje (A26). V 8. čl. te pogodbe je bilo dogovorjeno, da delavcu pripadajo k osnovi plači še dodatki, kot so določeni v splošnem aktu družbe in kolektivni pogodbi. Dne 21. 12. 1998 je uprava družbe Žito d.d. sprejela dokument z naslovom „Določba o uvedbi novih dodatkov“ (B4). Iz te listine izhaja, da je uprava Ž. d.d. določila, da se uvedeta in obračunata dva dodatka in sicer „kadrovski dodatek“ in „posebni dodatek delavcu“. Določeno je bilo, da te dodatke delavcu določi, ukine in določi višino v odstotku predsednik uprave praviloma ob nastanku razloga za dodelitev ali ukinitev dodatka ali spremembe višine dodatka. Določeno je bilo, da navedeni dokument stopi v veljavo z dnem 1. 1. 1999 in se uporablja do preklica. Tožnici sta bila oba dodatka izplačevana od decembra 2003 dalje in do vključno novembra 2004. Od decembra 2004 dalje pa dodatka nista bila več obračunana in izplačevana.

V predmetnem sporu tožnica vtožuje „kadrovski dodatek“ in „posebni dodatek delavcu“ na podlagi dokumenta z naslovom „Določba o uvedbi novih dodatkov“ (B4), ki ga je dne 21. 12. 1998 sprejela uprava družbe Ž. d.d.. V navedenem dokumentu je navedeno, da ta dva dodatka delavcu določi, ukine in določi višino v odstotku predsednik uprave praviloma ob nastanku razloga za dodelitev ali ukinitev dodatka ali spremembe višine dodatka. Iz dokumenta izhaja, da se dodatka ne podelita avtomatično vsem delavcem, temveč le, ko so za posamezen dodatek izpolnjeni pogoji. Tožnica, na kateri je bilo dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem dejstev, iz katerih bi izhajala materialnopravna upravičenost do vtoževanih denarnih zneskov, v postopku ni pojasnila, kdo ji je navedena dodatka priznal, določil njuno višino in čemu, niti da bi o uvedbi tega dodatka za tožnico osebno obstajala kakršnakoli listina, na podlagi katere ji je tožena stranka v obdobju od decembra 2003 do novembra 2004 ta dva dodatka izplačevala. Iz listin v spisu ni razvidno, da je tožnici vtoževana dodatka določil predsednik uprave, niti kdo s strani tožene stranke je tožnici ta dodatka sploh priznal in zakaj. Tožnica razen dokumenta „Določba o uvedbi novih dodatkov“ (B4) ni zatrjevala druge pravne podlage, v zvezi s katero bi bila upravičena do vtoževanih dodatkov. Takšne (druge) podlage ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Dodatka namreč v tožničini pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 11. 2004 nista bila dogovorjena (tožnica dvostranskega dogovora o določitvi dodatkov ni dokazala), prav tako iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila določena na podlagi katere od (za pravdne stranke) veljavnih kolektivnih pogodb. Tožnica je navedena dodatka v obdobju od decembra 2003 do novembra 2004 zato očitno prejemala na podlagi „dobre volje“ prvotožene stranke, kar pa ne pomeni, da je prvotožena stranka (ter v nadaljevanju tudi drugotožena stranka) navedena dodatka dolžna izplačevati „ad infinitum“. Delodajalec je namreč dolžan izplačati delavcu le tisto, kar je določeno v pogodbi o zaposlitvi ter veljavnih kolektivnih pogodbah. Seveda se lahko delodajalec v privatnem sektorju odloči, da bo posameznemu delavcu izplačal tudi več, kot mu pripada po pogodbi o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da je tak delavec nato trajno upravičen do prejemanja višjih zneskov, kot mu pripadajo po pogodbi o zaposlitvi.

V dokumentu „Določba o uvedbi novih dodatkov“ je nadalje zapisano, da določba stopi v veljavo z dnem 1. 1. 1999 in se uporablja do preklica. Prvotožena stranka je s tem dokumentom ustanovila nove dodatke, pri tem pa si je izgovorila pravico, da jih kadarkoli prekliče. Prvotožena stranka je očitno s konkludentnim dejanjem „Določbo o uvedbi novih dodatkov“ preklicala s tem, da teh dodatkov od decembra 2004 dalje ni več izplačevala. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi prvotožena stranka samo tožnici ukinila navedena dodatka. Tožnica namreč ni trdila, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da so ostali delavci, tudi po decembru 2004 navedene dodatke prejemali, in da prvotožena stranka izključno tožnici teh dodatkov ni izplačevala, medtem ko je prvotožena stranka trdila, da je do preklica „Določbe o plačilu posebnih dodatkov“ prišlo v zvezi z izravnavanjem sistemov plač v družbi Ž. d.d., ki se je začelo izvajati v letu 2005. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da takšno, konkludentno ravnanje prvotožene stranke, ni pravno-veljaven preklic. Prvotožena stranka je s tem, ko v zvezi z izravnavo plač v družbi Ž. d.d. teh dodatkov po decembru 2004 ni več izplačevala, s konkludentnim ravnanjem izkazala svojo voljo za preklic teh dodatkov. Navedeno ravnanje je tako skladno z njenim lastnim dokumentom, ki je ustanavljal pravico do teh dodatkov le do preklica.

Glede na zgoraj navedeno je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da obstaja pravna podlaga, v zvezi s katero sta toženi stranki zavezani tožnici izplačati vtoževane dodatke. Ob upoštevanju navedenega je zato pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (pod tč. 1. a in 2. a) zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je v skladu z načelom uspeha v postopku toženima strankama dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta toženima strankama priznalo naslednje potrebne stroške: za odgovor na tožbo 500 točk, za prvo pripravljalno vlogo 375 točk, za udeležbo na sedmih narokih za glavno obravnavo 1600 točk, za urnino 300 točk, za odsotnost iz pisarne 280 točk, skupaj 3055 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 znese 1.402,24 EUR. Potrebni stroški so tudi materialni stroški v višini 18,61 EUR (2% + 1%), ter 20 % DDV v višini 280,45 EUR. Taksa za odgovor na tožbo je znašala 61,58 EUR. Potrebni pravdni stroški toženih strank znašajo 1.762,88 EUR, od tega glede na vtoževane zneske zoper posamezno od strank odpade na prvotoženo stranko 520,05 EUR, na drugotoženo stranko pa 1.242,83 EUR. Ker je bila glede zahtevka iz naslova odpravnine, ki jo je tožnica zahtevala od drugotožene stranke, izdana sodba na podlagi pripoznave, je takso za sodbo na podlagi pripoznave v višini 36,95 EUR dolžna plačati ta stranka. Pritožbeno sodišče je zato te stroške odštelo od stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti drugotoženi stranki. Le ti tako znašajo 1.205,88 EUR. Pritožbeno sodišče toženima strankama ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, posveta s stranko ter končnega poročila stranki, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Ker sta toženi stranki s pritožbo uspeli, jima je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je toženima strankama priznalo stroške za pritožbo v višini 500 točk (229,50 EUR), materialne stroške v višini 4,59 EUR ter 20 % DDV (45,90 EUR), ter takso za pritožbo (48,36 EUR prvotožena stranka, 115,48 EUR drugotožena stranka). Potrebni pravdni stroški pritožbenega postopka prvotožene stranke znašajo 131,01 EUR, drugotožene stranke pa 312,82 EUR.

Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).