Jedro

Pojem "splošno znanega znaka" je treba razlagati v povezavi z uveljavitvijo in poznanostjo pri širšem krogu zainteresiranih subjektov. Zato pravilna uporaba prava (100. čl. ZIL/93 oz. 116. čl. ZIL) terja ugotovitev dejstev, ki kažejo na uveljavitev in poznanost določenega znaka v obdobju do prijave izpodbijane znamke pri določenem krogu zainteresiranih subjektov.

Prijavitelj pridobi pravico do določene znamke v okviru seznama prijavljenega blaga (prim. 3. tč. 1. odst. 63. čl. ZIL/93 in 47. čl. ZIL). Takšna določba o obsegu pravic iz znamke je posledica načela specialnosti. Logična posledica obsega pravic iz znamke je omejenost upravičenja do izpodbijanja pravice do znamke po bivšem 100. čl. ZIL/93 (oz. 116. čl. ZIL). Upravičenje se namreč lahko nanaša le na tisto blago oz. storitve, ki je enako ali podobno tistemu, za katero je bila pravica do znamke podeljena.

Izrek

Pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba proti sklepu se zavrne in se potrdi sklep, razglašen na glavni obravnavi dne 20.11.2001. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je znak "Belokranjski oglasnik", ki ga uporablja v gospodarskem prometu tožeča stranka istoveten znamki, ki jo tožena stranka uporablja za označevanje svojega blaga oz. storitev, - ugotovilo, da je bil znak "Belokranjski oglasnik" splošno znan kot oznaka za blago oz. storitve tožeče stranke, - za imetnika blagovne znamke "Belokranjski oglasnik", registrirane pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9571157, razglasilo tožečo stranko.

Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je nasprotna tožeča stranka uveljavljala odstranitveni in prepovedni zahtevek, je zavrnilo.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti sodbi in sklepu o dovolitvi spremembe tožbe. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep spremeni njej v prid, ali pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba proti sklepu ni utemeljena.

V stališču sodišča prve stopnje o potrebi po "pravilnem" oblikovanju tožbenega zahtevka je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebovan primeren odgovor na zahtevo iz 1. odst. 185. čl. ZPP, če v obravnavanem primeru seveda sploh gre za spremembo tožbe in ne samo za popravo tožbe, ki je šele omogočila obravnavo po 100. čl. prej veljavnega ZIL (v nadaljevanju ZIL/93).

Pritožba proti sodbi je utemeljena.

Bistvena značilnost družbene pogodbe je dogovor o delitvi dobička (prim. pravno pravilo 1198. paragrafa ODZ, ki bi ga bilo treba uporabiti za presojo o zatrjevani družbeni pogodbi). Sestavni del tega je polaganje računa, ki omogoča na eni strani pregled poslovanja družbe in članov, ki jim je poverjena uprava, ter na drugi realizacijo dogovora o delitvi dobička.

Tožena stranka je v zvezi z delitvijo dobička navajala le dogovor o delitvi dobička na tri dele, ne da bi svoje trditve konkretizirala z določnimi podatki o realizaciji tega dogovora. Zgolj zatrjevani in med pravdnima strankama nesporni način realizacije, to je izstavitev in plačilo računov s strani tožeče stranke, ničesar ne pove o višini dobička in njegovi dejanski razdelitvi. Zato ne le da ga ne potrjuje, temveč prej izključuje. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tako pomanjkljiva trditvena podlaga obrambe izzveni neprepričljivo in zato ne nudi osnove za sklepanje o obstoju zatrjevane družbene pogodbe. Ob takšnem izhodišču na drugačno presojo ne bi mogle vplivati očitane opustitve sodišča prve stopnje v pogledu predlaganih, a neizvedenih dokazov. Zatrjevane bistvene kršitve 213. čl. ZPP sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo.

Pač pa pritožnica pravilno opozarja, da v okviru pravnega varstva po 100. čl. ZIL/93 (enako določa sedaj veljavni 116. čl. ZIL) ni pomembno, kakšen tržni položaj si je tožeča stranka zagotovila z nastopanjem na trgu po prijavi sporne znamke. Pomembno je le obdobje do prijave sporne znamke dne 26.9.1995. Po 100. čl. ZIL/93 namreč oseba, ki izpodbija pravico do znamke njenemu imetniku, to izpodbojno upravičenje utemeljuje na okoliščini, da je istovetni ali podobni znak postal splošno znan še preden je bila prijavljena izpodbijana znamka. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da listine, ki se nanašajo na nastopanje na trgu s spornim znakom po prijavi sporne znamke, v konkretnem primeru ne omogočajo sklepanja o pridobljenem tržnem položaju pred prijavo sporne znamke. Sporni znak naj bi se namreč začel pojavljati na trgu leta 1994, po naravi stvari pa je za uveljavitev na trgu, vsaj praviloma potreben določen čas. Zgolj okoliščina, da je bilo glasilo edino tovrstno v spornem obdobju, za presojo, da je bilo "splošno znano" še ne zadostuje. Pojem "splošno znanega znaka" je treba razlagati v povezavi z uveljavitvijo in poznanostjo pri širšem krogu zainteresiranih subjektov. Zato pravilna uporaba prava (100. čl. ZIL/93 oz. 116. čl. ZIL) terja ugotovitev dejstev, ki kažejo na uveljavitev in poznanost določenega znaka v obdobju do prijave izpodbijane znamke pri določenem krogu zainteresiranih subjektov. Teh sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

Prijavitelj pridobi pravico do določene znamke v okviru seznama prijavljenega blaga (prim. 3. tč. 1. odst. 63. čl. ZIL/93 in 47. čl. ZIL). Takšna določba o obsegu pravic iz znamke je posledica načela specialnosti. Logična posledica obsega pravic iz znamke je omejenost upravičenja do izpodbijanja pravice do znamke po bivšem 100. čl. ZIL/93 (oz. 116. čl. ZIL). Upravičenje se namreč lahko nanaša le na tisto blago oz. storitve, ki je enako ali podobno tistemu, za katero je bila pravica do znamke podeljena. To izhodišče je jasno razvidno iz besedila 100. čl. ZIL/93 (oz. 116. čl. ZIL). Za utemeljenost zahtevka zato ne zadošča zgolj ugotovitev o enakosti ali podobnosti znaka in znamke, temveč tudi njuno prekrivanje glede blaga oz. storitev, katerim služita kot znak razlikovanja. Ni pa nujno, da je izpodbojno upravičenje utemeljeno za vse blago oz. storitve, za katero je pravica do znamke pridobljena.

Ugotovitev o tem izpodbijana sodba nima zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz doslej razloženega sledi, da je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje. Dokler je med pravdnima strankama sporna pravica do sporne znamke, o njeni kršitvi ni moč presojati. Razlogi za razveljavitev odločitve o tožbenem zahtevku iz tožbe so zato obenem razlogi za razveljavitev zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka.

Napotki za nadaljevanje postopka so v pretežni meri razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Dodati velja dvoje.

Prvič, opozorilo na tožbeni zahtevek in odločitev o njem, razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Načelo specialnosti znamke terja, kot je bilo že obrazloženo, konkretno opredelitev blaga oz. storitev, ki jim služi kot znak razlikovanja. To velja posledično tudi za presojo o bistveni okoliščini tožbe po bivšem 100. čl. ZIL/93, ali je bil sporni znak ob prijavi izpodbijane znamke "splošno znan", kot znak tožeče stranke (enako določa sedaj 116. čl. ZIL). Presoja, da je sporni znak postal splošno znan za "blago oz. storitve" tožeče stranke (I./2. tč. izreka izpodbijane sodbe), zato ne zadostuje. Potrebna je konkretna opredelitev blaga oz. storitev. Razglasitev tožeče stranke za imetnika pravice do znamke, ki je in kot je registrirana v korist tožene stranke, pa tega okvira ne more presegati. To pomeni, da bo moralo sodišče ugotavljati tudi, ali sporna pravica do znamke obsega blago oz. storitve, ki je enako ali podobno blagu, glede katerega je postal sporni znak splošno znan (prim. I/3. tč. izreka izpodbijane sodbe).

In drugič, v nadaljevanju postopka bi kazalo znova pretehtati, ali označevanje časopisa s spornim znakom pomeni nastopanje trgu z blagom (časopis, bilten) ali z oglaševalskimi storitvami. Doslej je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da gre pri naslovu časopisa (biltena) za blagovni in ne storitveni znak (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije III Ips 11/2001 z dne 13.12.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 953/2000 z dne 5.10.2000).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.