Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakonika, ko je sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja in vse tri obtožence spoznalo za krive poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1. KZ v zvezi s členom 25 in 22 KZ, saj noben podatek kazenskega spisa ni utemeljeval pritožbenih navedb zagovornikov dveh obtožencev, da so si z vlomom v trgovino nameravali prilastiti zgolj stvari majhne vrednosti. Zagovor enega od obtožencev, da so nameravali vzeti hrano, cigarete in pijačo tudi po oceni sodišča druge stopnje ne nudi nikakršne osnove za zaključek o priviligirani obliki kaznivega dejanja. Tudi zato je sodišče druge stopnje pritožbe obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

Izrek

Pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev in obtoženega F. D. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožence se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrade in potrebne izdatke njihovih zagovornikov pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo so bili obtoženci spoznani za krive in sicer obtoženi F. D. neprimernega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s členom 23 KZ in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s členoma 22 in 25 KZ, obtožena E. Ž. in J. K. pa poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s členoma 22 in 25 KZ ter je bila obtoženemu F. D. po določitvi posamičnih kazni tri in deset mesecev zapora izrečena enotna kazen enega leta zapora, obtoženima J. K. in E. Ž. pa pogojni obsodbi, v katerima jima je sodišče določilo vsakemu kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V tako določeno kazen J. K.-ju je vštet čas prebit v priporu od 1.9. do 15.9.1998. Vse tri obtožence pa je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, z izdatki in nagradami njihovih zagovornikov pa obremenilo proračun.

Proti navedeni sodbi so se pritožili zagovorniki vseh treh obtožencev in obtoženi F. D. in sicer: zagovornika obtoženega F. D. zaradi odločbe o kazni, smiselno pa tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom za izrek nižjih posamičnih in enotne kazni; zagovornik obtoženega E. Ž. zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom za spremembo sodbe v oprostilno in podrejeno razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje; zagovornik obtoženega J. K. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona s predlogom za rezveljavitev sodbe ter obtoženi F. D. zaradi odločbe o kazni in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom za razveljavitev sodbe.

Višji državni tožilec v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev vseh pritožb. Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo vse obtožence in Višje državno tožilstvo v Ljubljani. Seje se je udeležil le višji državni tožilec J. Š.

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče druge stopnje nima nikakršnih pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje po skrbni oceni vseh dokazov in ob presoji obtoženčevih zagovorov utemeljeno zaključilo, da so v ravnanju prvoobtoženega D. podani znaki obeh očitanih kaznivih dejanj, enako v ravnanju drugo in tretje obtoženega K. in Ž. znaki poskusa kaznivega dejanja velike tatvine. Zato ne vzbujajo nobenih pomislekov zaključki sodišča prve stopnje, da sta obe kaznivi dejanji obtoženemu D. dokazani na podlagi izpovedb oškodovanca, obeh soobtožencev, V. P. ter ugotovljenih nasprotij v samem obtoženčevem zagovoru in so tedaj neupoštevne pritožbene navedbe tega obtoženca, da je bil spoznan za krivega na podlagi nezadostnih dokazov in zaradi osebnega maščevanja in konfliktov v preteklosti. Prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede preostalih obtožencev, saj se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogovanjem v izpodbijani sodbi, zakaj je verodostojno v preiskavi dano priznanje obtoženega K., ki je v zagovoru na glavni obravnavi prišel sam s seboj v nasprotje, poleg tega pa je bilo njegovo prvotno priznanje v celoti podprto tudi z zagovorom soobtoženega Ž., katerega je sodišče utemeljeno ocenilo za edino poštenega in celovitega, saj se v celoti sklada s trditvami oškodovanca o okoliščinah in posledicah storitve obeh kaznivih dejanj. Ker je ta obtoženec tudi odkrito pojasnil, kakšne cilje so vsi trije obtoženci s storitvijo kaznivih dejanj zasledovali, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da v obravnavanih primerih ni mogoče govoriti o takoimenovani priviligirani obliki kaznivega dejanja tatvine, opredeljeni v II. odst. 211. KZ. Za obstoj tega kaznivega dejanja morata biti namreč izpolnjena oba, v tem odstavku navedena pogoja, po katerih mora biti vrednost ukradene stvari majhna, istočasno pa mora tudi storilec zasledovati cilj prilastiti si stvar majhne vrednosti, tedaj želeti vzeti točno določen predmet majhne vrednosti, pri čemer ga eventuelno tudi ostali predmeti, ki bi jih lahko vzel, sploh ne zanimajo. Ker glede na okoliščine, ki jih je v obeh obravnavanih primerih pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter se pri tem oprlo na izpoved oškodovanca in zagovor obtoženega Ž., o priviligirani obliki tega kaznivega dejanja ni mogoče govoriti, so neutemeljene pritožbene trditve zagovornikov obtoženih Ž. in K., pri čemer zagovornik slednjega tudi zmotno meni, da udeležba njegovemu klientu pri storitvi kaznivega dejanja ni dokazana. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na zagovor obtoženega Ž., ki je natančno pojasnil vlogo vsakega od sostorilcev in tako tudi njegovo, da je namreč obtoženi K. skupaj s soobtoženim Ž. stal na straži medtem, ko je prvoobtoženec poskušal vlomiti v trgovino ter nato kraj dejanja zapustil enako kot soobdoženca, to je z begom.

Brez vsake razumne osnove pa se zagovornika obtoženega D. v pritožbi zavzemata za pritegnitev izvedenca psihiatra, ki naj bi ugotavljal bolezenske znake pri tem obtožencu, ki naj bi bili v vzročni zvezi z njegovo 20-letno kriminalno preteklostjo. Pritožbeno sodišče namreč v zvezi s tem ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženi D. obe kaznivi dejanji poskusil storiti izključno z namenom protipravne prilastitve tujih premičnih stvari in ne zaradi bolezenskega stanja, ki bi ga po mnenju pritožnikov šele moral opredeliti izvedenec psihiater in na kakršnega ne napotuje noben podatek kazenskega spisa. Ob povedanem tako glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nobena pritožbena navedba ne more omajati prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Prav tako neutemeljeno zagovornika obtoženih Ž. in K. uveljavljata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakonika zatrjujoč, da je šlo tudi pri drugoopisanem kaznivem dejanju za neprimeren poskus le tega in da gre tudi sicer le za dejanje majhnega pomena (zagovornik obtoženega Ž.). Obtoženci so se namreč očitno dobro zavedali, kako težko oviro predstavljajo masivna zadnja stranska vrata trgovine, saj je prvoobtoženi pri poskusu vloma uporabil ne le sekač in sekiro, pač pa tudi kovinsko palico, pred tem pa tudi odstranil letvice svetlobnega okna na vratih in steklo zato, da je sprostil zgornji zapah na vratih z notranje strani. Ker je oškodovanec pojasnil, da bi se dalo s takšno palico (ki je bila najdena na kraju dejanja) sprostiti tudi spodnji zapah in tako vstopiti v prostor, težka in dodatno varovana vrata očitno niso predstavljala takšne ovire, da je obtoženci ne bi mogli premagati in ker je dokazano, da je to kaznivo dejanje ostalo pri poskusu zato, ker so vsi trije zaradi prihoda neugotovljene osebe pobegnili s kraja dejanja, je že državno tožilstvo pravilno opredelilo ravnanje obtožencu kot poskus storitve kaznivega dejanja. Glede na način storitve, predhodni dogovor in nameravano prilastitev predmetov iz trgovine z mešanim blagom, iz katere bi lahko storilci tudi potrditvi lastnika vzeli "marsikaj", ravnanje obtoženega Ž. v nobenem primeru ne bi bilo mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena, za kar se prav tako zavzema njegov zagovornik v pritožbi.

Obtoženi D. in njegova zagovornika se pritožujeta tudi zaradi odločbe o kazni, saj menita, da je sodišče prve stopnje temu obtožencu izreklo prestrogi posamični in enotno kazen. S takšnimi navedbami se ni mogoče strinjati. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, so bile temu obtožencu določene ustrezne posamične in enotna kazen, pri čemer so bile prej v premajhni meri kot obratno, upoštevane tehtne obteževalne okoliščine (specialno povratništvo, saj ta obtoženec vsako bivanje na prostem izkoristi za izvrševanje kaznivih dejanj, vstrajnost in vnema, saj sta bili obe kaznivi dejanji storjeni v dveh zaporednih dneh), pri čemer v nobenem primeru obtoženec ni imel vpliva na to, da sta obe kaznivi dejanji ostali pri poskusu. Določene posamični in enotna kazen so tako tudi po oceni pritožbenega sodišča sorazmerne s stopnjo njegove krivde in težo storjenih kaznivih dejanj.

Ker pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, podani v korist obtoženih K. in Ž. obsegata glede na vsebino določbe 386. čl. ZKP tudi pritožbi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, izrečenih tema obtožencema, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter zato tema obtožencema v okviru pogojne obsodbe določilo primerni zaporni kazni in preizkusni dobi. Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kar je v skladu z določbo 391. čl. ZKP.

Čeprav obtoženčevi zagovorniki s pritožbami niso uspeli, je sodišče vse tri obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.