Jedro

Sodišče prve stopnje izpodbijanega akta ni preizkusilo v obsegu tožbenega zahtevka, ampak se je ukvarjalo s pravnim vprašanjem, ali tožnik sploh lahko nastopa kot stranka v postopku (o čemer je bilo že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS) in ali je upravičenec do denacionalizacije, kar pa ni predmet tega, ampak denacionalizacijskega postopka. Ni pa presodilo tožbenih ugovorov, da investitor ne razpolaga z lokacijskim dovoljenjem in da ne izkazuje pravice razpolaganja z zemljiščem, čeprav lahko bistveno vplivajo na odločitev. Zato je bistveno kršilo pravila postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1096/98-9 z dne 5.4.2000 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 1.6.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine L. B. z dne 30.5.1994. Z njo je bilo investitorju R.B. izdano gradbeno dovoljenje za izvedbo dokončne ureditve lokalov ... - trgovina z živili v pritličju ... v objektu ..., ki stoji na zemljišču parcelna št. 1212/12 in 1204/1 k.o. B., saj naj bi bili izpolnjeni vsi pogoji, predpisani z 78. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS št. 71/93- ZGO) (lokacijsko dovoljenje za objekt ... je pravnomočno, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za ureditev lokala - trgovine je izdelan v skladu z lokacijskimi pogoji in danimi soglasji, opravljena je notranja kontrola po določbah 31. člena ZGO, podana so vsa predpisana soglasja, izkazano je lastništvo lokala s kupoprodajno pogodbo, iz katere je razvidno, da je investitor kupil lokal, čeprav še ni vpisan v zemljiško knjigo). Navedena odločba je izdana po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1215/95-5 z dne 7.1.1988, s katero je bila odpravljena prvotna odločba tožene stranke z dne 21.6.1995, s katero je ta zavrgla pritožbo tožnika zoper obravnavano gradbeno dovoljenje, ker naj bi bila vložena po neupravičeni osebi. Vrhovno sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožnik kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo za parcelo št. 1204/1 k.o. B. v predmetnem postopku lahko stranka, saj denacionalizacijski postopek še ni končan. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je med strankama sporno, ali ima tožnik kot denacionalizacijski upravičenec za vračilo zemljišča parc. št. 1204/1 k.o. B., položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V 32. členu ZDen je določeno, da se podržavljena stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen objekt v lasti upravičenca. Tudi ni podana situacija iz 25. člena Zden, da bi se zaradi zgrajanega objekta povečala vrednost podržavljenega pramoženja. Zato tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za obravnavani lokal ne izkazuje niti pravice niti pravne koristi, zaradi katere bi mu šel položaj stranskega udeleženca.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, ko je ponovno presojalo isto vprašanje, ki je že bilo predmet presoje (sodba Vrhovnega sodišča RS) v istem postopku in o njem zavzelo drugačno odločitev. Zgrešilo je presojo drugostopne odločbe. Kot sporno je izpostavilo vprašanje tožnikovega položaja stranke, čeprav je v isti zadevi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče v sodbi U 1215/95. Upravno sodišče RS je kot nižje sodišče na takšno pravno mneneje vezano. Napačno ocenjuje pojem zazidanega stavbnega zemljišča po 32. členu ZDen. Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba v postopku denacionalizacije upoštevati stanje nepremičnin ob uveljavitvi ZDen, torej na dan 7.12.1991. Na ta dan pa je bilo zemljišče nepozidano. Po tem datumu je nično vsako razpolaganje z nepremičninami, glede katerih ni pravnomočno končan denacionalizacijski postopek. Zato je tudi pogodba, s katero je investitor kupil sporni lokal, nična v tistem delu, ki se nanaša na nakup zemjišča, saj zemljišče pod stavbo deli usodo stavbe in obratno. Ker so bile pogodbe, s katerimi je GP G. kupilo parcelo 1204/1 k.o. B., izrečene za nične, le-to kot prodajalec tudi ni mogel veljavno prenesti lastninske pravice na investitorja. Promet na teh parcelah je treba šteti za ničen po izrecni določbi 88. člena ZDen. Ker morajo na ničnost paziti sodišča po uradni dolžnosti, bi moralo Upravno sodišče presoditi kupoprodajno pogodbo za lokal kot dokaz o pravici razpolaganja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kot predhodno vprašanje. Pravno nevzdržno je zatrjevanje sodišča, da tožnik nima podlage za zahtevek za vrnitev objekta, stoječega na parceli št. 1204/1 k.o. B. Tožnik takega zahtevka niti ni postavil. Zaradi dovolitve obnove postopka izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja za objekt ..., ki stoji tudi na parcelni št. 1204/1 in 1212/12 k.o. B. je zadržano izvrševanje navedenih dovoljenj.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V upravnem sporu sodišče preizkusi zakonitost izpodbijanega akta in dejansko stanje, na katerem temelji, v obsegu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje izpodbijanega akta ni preizkušalo v obsegu tožbenega zahtevka. Ukvarjalo se je predvsem s pravnim vprašanjem, ali tožnik sploh lahko nastopa kot stranka v postopku, čeprav je prav o tem vprašanju že bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na kar upravičeno opozarja pritožba. Poleg tega je presojalo, ali je tožnik upravičenec do denacionalizacije zazidanega stavbnega zemljišča po 25. oziroma po 2. odstavku 32. člena ZDen. To pa sploh ni predmet tega, ampak denacionalizacijskega postopka.

Tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja, in sicer, da investitor ne razpolaga z lokacijskim dovoljenjem, saj naj bi bilo le-to z odločbo Mestne občine L., Izpostava B. z dne 3.7.1997 odpravljeno, ter da zaradi ničnosti pogodbe tudi ne izkazuje pravice razpolaganja z zemljiščem, sodišče ni presodilo, čeprav lahko bistveno vplivajo na rešitev spora. Ker sodišče prve stopnje ni presodilo odločbe tožene stranke v okviru tožbenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev, je bistveno kršilo pravila postopka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v nov postopek na podlagi 74. člena ZUS.