Jedro

Tožnica je upravičena do povračila stroškov kilometrine za prihod na delo in z dela za vsak dan, ko je opravljala delo, ker javnega prevoza ni.

Za nastanek obveznosti povračila višjih stroškov zadostuje, da je tožnica o spremembi naslova obvestila delodajalca in ni bistveno, da tožena stranka po obvestilu tožnice ni spremenila podatkov o bivališču tožnice v pogodbi o zaposlitvi. Gre za obveznost delodajalca, ki izhaja neposredno iz zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 857,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe (pravilno: od 11. 2. 2013) dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) ter pravdne stroške v znesku 163,69 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, v preostalem pa je zahtevo za povrnitev višjih stroškov postopka zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za povračilo višjih stroškov postopka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialni predpis, ker ni upoštevalo omejitev, ki jih glede povračila stroškov za prihod na delo in z dela določa 51. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije. Po tej določbi delavcu pripada povračilo stroškov za dnevno prisotnost na delu od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica obvestila delodajalca o spremembi bivališča in s tem dosegla spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sicer ne zanika, da je bila o spremembi bivališča tožnice obveščena, vendar meni, da obvestilo tožnice ni bilo takšno, da bi lahko imelo za posledico spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 47. člena ZDR. Šele oblično pravilna sprememba pogodbe o zaposlitvi bi toženi stranki nalagala obligacijsko obveznost, ki je predmet zahtevka. Zmotna in nepopolna je tudi ugotovitev sodišča glede višine priznanih stroškov, saj tožnica ni navedla podatkov, iz katerih bi bilo mogoče tožbeni zahtevek preveriti in nanj argumentirano odgovoriti. Neutemeljeno je za razdaljo od tožničinega doma do sedeža delodajalca upoštevalo navedbe tožene stranke, saj se je glede na postavke, ki jih je sodišče upoštevalo pri izračunu, ugotovilo, da ta podatek ni točen, kljub temu pa je sodišče tožbenemu zahtevku po višini v celoti ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR), ki v 1. odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter na 51. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, 108/2005 s spremembami), ki določa, da delavcu pripada povračilo stroškov za dnevno prisotnost na delu od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je tožnica od junija 2005 dalje prebivala na naslovu A. 79 in da je delo opravljala na sedežu tožene stranke. Glede na navedbe tožene stranke same je sodišče štelo, da je razdalja 25 km v eno smer ter da je tožnica upravičena do povračila stroškov kilometrine za 50 km za vsak dan, ko je opravljala delo, ker javnega prevoza ni.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za nastanek obveznosti povračila višjih stroškov zadostuje, da je tožnica o spremembi naslova obvestila delodajalca, to je toženo stranko. Ni bistveno, da tožena stranka po obvestilu tožnice ni spremenila podatkov o bivališču tožnice v pogodbi o zaposlitvi, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da bi šele oblično pravilna sprememba pogodbe o zaposlitvi toženi stranki nalagala obligacijsko obveznost, ki je predmet zahtevka, saj gre za obveznost delodajalca, ki izhaja neposredno iz zakona.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede višine prisojenega povračila stroškov za prihod na delo in odhod z dela. Tožena stranka je višini postavljenega tožbenega zahtevka res le pavšalno ugovarjala, čeprav je imela vse možnosti sama preveriti (v okviru računovodske službe) pravilnost tožničinega izračuna. Sodišče prve stopnje je pri izračunu upoštevalo določbe Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004 s spremembami in dopolnitvami) in sicer kilometrino v višini 0,15 EUR za kilometer za čas do 31. 7. 2008 ter 0,18 EUR za kilometer po tem datumu, pravilno razdaljo in dneve prisotnosti tožnice na delu, ki jim tožena stranka ni oporekala. Ker je ugotovilo, da je tožnica upoštevala v spornem obdobju prejete zneske iz naslova povračila stroškov za prihod na delo in z dela in da bi tožnici pripadal celo višji znesek, kot ga vtožuje, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).