Jedro

Če delodajalec delavcu v času koriščena letnega dopusta na domači naslov sporoči, da mora prekiniti s koriščenjem letnega dopusta, čeprav ve, da se delavec ne nahaja doma, ampak je v tujini, delavcu ni mogoče očitati, da je v času po pozivu neupravičeno izostal z dela. Zato ni podan razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Če PZ ne vsebuje določbe o številu dni letnega dopusta, niti tožena stranka o tem ne predloži drugega dokaza o tem, ne more le s plačilnimi listami dokazovati, da je delavec z dela ostal neupravičeno, ker mu po izrabi tega dopusta ni ostalo dovolj letnega dopusta za čas kolektivnega dopusta.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

4.točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako,da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 64.809,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 26.400,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne

29.5.2003, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato ga je dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in plačati vse predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajočo plačo, kot če bi delal. Toženi stranki je naložilo, da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku

175.415,00 SIT in jih plačati na račun brezplačne pravne pomoči, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 15.309,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne oz.

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da se sodišče prve stopnje ni držalo navodil pritožbenega sodišča, temveč je le prebralo listine ter izpovedbe tožnika, direktorja tožene stranke in prič, ki so bile že zaslišane.

Sodišče bi moralo zaradi popolnejše razjasnitve dejanskega stanja dodatno zaslišati tožnika kot tudi direktorja tožene stranke.

Navaja, da je tožnik odklonil sprejem vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker se je očitno zavedal, da se pred nastopom dopusta ni dogovoril z direktorjem tožene stranke o odobritvi koriščenja letnega dopusta do 13.5.2003, temveč le do 26.4.2003. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, ki jo je direktor tožene stranke izpostavil, da je tožnik ob vrnitvi na delo 14.5.2003 na sporočilo, da naj se zglasi pri direktorju, odreagiral tako, da se je odpeljal k sosedu, ki opravlja enako dejavnost kot tožena stranka in po vrnitvi povedal, da nimajo prostih delovnih mest. Iz izpovedi priče M. M. in iz listine o predvidenem načinu koriščenja letnega dopusta za delavce tožene stranke v letu 2003 je razvidno, da je tožena stranka v mesecu avgustu predvidela štirinajst dni kolektivnega dopusta tako, da tožnik ne bi mogel koristiti 14 dni letnega dopusta v maju, ker bi mu manjkalo potrebnih dni za koriščenje kolektivnega dopusta.

Glede obračuna v plačilnih listih navaja, da ob izdelavi plačilne liste za maj 2003 postopek izredne odpovedi še ni bil zaključen, ker je še tekel rok za sodno varstvo, zato je tožena stranka dejansko odsotnost tožnika v aprilu in maju 2003 obračunala pod rubriko letni dopusti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (4. točka izreka). Ne strinja se, da mu ne pripadajo stroški pritožbenega postopka, saj ga je pooblaščenec zastopal tudi v pritožbenem postopku. Ker je s pritožbo v celoti uspel, to pomeni, da je bila nujna in upravičena. Ti stroški ne morejo iti iz proračuna, temveč mu jih je dolžan plačati tožnik, za katerega je bila storitev opravljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika je utemeljena.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče v tej zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 107/2004 z dne

1.4.2004, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 215/2004 z dne

12.10.2004 ugodilo reviziji, ki jo je vložila tožena stranka in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ob ponovni obravnavi pritožbe je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1544/2004 z dne

11.11.2004 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je samovoljno koristil letni dopust. Tožnik je prejel pisno obdolžitev in bil vabljen na zagovor, ki se ga je udeležil, vendar zagovora ni hotel podati. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni dokazala, da tožniku odsotnost z dela od 28.4.2003 do 14.5.2003 ni bila odobrena in ni dokazala, da je bil tožnik dne 24.5.2003 dolžan delati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje, ker ni dodatno zaslišalo tožnika in direktorja tožene stranke, glede na to, da je bistvo spora odločilno dejstvo, ali je tožnik od 28.4.2003 do 14.5.2003 z dela izostal na podlagi odobritve direktorja, kot tožnik zatrjuje, ali je izostal samovoljno kot zatrjuje tožena stranka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje lahko na podlagi že izvedenih dokazov, ki jih je ponovno ocenilo, ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe 31., 32., 33. in 35. člena ZDR/02. Delavec mora po 31. členu ZDR/2002 vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR/2002 je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je direktor tožene stranke potem, ko je tožnik že odšel na letni dopust, poklical na njegov dom in da mu je žena tožnika povedala, da je odšel v Bosno in da ni dosegljiv po telefonu. Iz njene izpovedi, ki jo je potrdil tudi direktor tožene stranke, izhaja, da ji je povedal, da bo tožnik moral prekiniti dopust. Naknadno 26.4.2003, potem, ko je že izvedel, da tožnika ni doma, mu je poslal še telegram, da mora prekiniti dopust in se v ponedeljek vrniti na delo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da telefonski klic in pošiljanje telegrama z vsebino, da mora tožnik prekiniti letni dopust, ne bi bilo potrebno, če bi imel tožnik odobren dopust le do 26.4.2003. Ker mu je direktor tožene stranke dopust odobril do 13.5.2003, kot to zatrjuje tožnik, pa se ravnanje direktorja tožene stranke izkaže za smiselnega, če je tožnika potreboval zaradi nenadnega naročila.

Ne gre za pravno pravilno izražanje kot to navaja pritožnica, temveč za povsem običajen izraz. Kaj pomeni izraz "prekiniti", pa je vsakemu povprečnemu človeku jasno.

Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati do okoliščine, da je tožnik potem, ko se je vrnil na delo in ko je bil klican k direktorju, šel k sosedu, ki opravlja enako dejavnost, ker za sporno razmerje ni relevantno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi tožnika nima določbe o številu dni letnega dopusta, tožena stranka pa tudi ni predložila odločb o številu dni letnega dopusta za leto 2001 in 2002, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel imeti odobritve za koriščenje 14 dni letnega dopusta v maju 2003, ker bi mu zmanjkalo dopusta za koriščenje kolektivnega letnega dopusta.

Zgolj podatki iz obračunskih listov niso dovolj za ugotovitev, koliko dni letnega dopusta je pripadalo tožniku za leto 2001 in

2002.

Pritožbena navajanja v zvezi z obračunom plače za mesec maj 2003 so irelevantna. Direktor tožene stranke, ki je podpisal plačilni list, se je očitno strinjal, da se mu izplača nadomestilo za čas letnega dopusta in dejstvo, da je še tekel rok za sodno varstvo, nima nobenega pomena. Predvsem glede na to, da je tožniku zaključila delovno razmerje še preden mu je vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede očitane kršitve delovne obveznosti z dne 24.5.2003, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik kršil delovno obveznost, ko navedenega dne na podlagi pisnega obvestila direktorja ni prišel na delo. Direktor tožene stranke je dela prost dan določil kot delovni dan. Zgolj obvestilo direktorja, da je sobota delovni dan, po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za ugotovitev, da je bil tožnik dolžan delati in da mu je bilo delo odrejeno v skladu z določbami ZDR/2002. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi popoloma propade, nasprotni stranki povrniti stroške. O povrnitvi stroškov odloča sodišče na zahtevo stranke. Po določbi 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni in vestni presoji vseh okoliščin.

V predmetni zadevi je sodišče tožniku izven stroškov zastopanja po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoč, priznalo le potne stroške v višini 15.309,00 SIT, priznalo pa mu ni stroškov za sestavo pritožbe, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč samo pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za pritožbo z dne 7.1.2004. Ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč le za postopek pred sodiščem prve stopnje, je pooblaščenec po pooblastilu tožnika vložil pritožbo zoper sodbo. S pritožbo je uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in odločitev o stroški spremenilo tako, da je upravičen do povračila skupnih stroškov v višini 64.809,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26.400,00 SIT (stroški za sestavo pritožbe 200 odvetniških točk in 20 % DDV) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do plačila.