Jedro

Sprehodi, izleti, pikniki v naravi, pohodi v hribe ali drugam, taborjenje itd., vse to so aktivnosti, ki se jih ljudje (v organizirani obliki ali samostojno) vsakodnevno udeležujejo in med katerimi lahko pride do ugriza okuženega klopa. Organizatorji teh aktivnosti za škodo, nastalo zaradi ugriza takega klopa, ne morejo objektivno odgovarjati. Gre namreč za tveganje ali v pogovornem pomenu nevarnost, ki je običajna v vsakodnevnem življenju, ne pa za povečano nevarnost v pravnem pomenu nevarne dejavnosti iz drugega odstavka 154. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnika je med opravljanjem vojaških aktivnosti v času služenja vojaškega roka maja 1993 okužil klop, zaradi česar je zbolel. Sprva so sumili, da gre za klopni meningitis, po več letih pa je bila diagnosticirana lymska borelioza. Od toženke je zahteval plačilo 19.000.000 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje je toženkino odgovornost v dveh sojenjih opredelilo kot krivdno in tožniku prisodilo obakrat 4.700.000 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo, vendar sta bili v pritožbenem postopku obe sodbi razveljavljeni. V tretjem sojenju je prvostopenjsko sodišče tožniku ponovno prisodilo enak znesek, toženkino odgovornost pa opredelilo kot objektivno. Sodišče druge stopnje je tokrat le delno ugodilo tožnikovi pritožbi glede zavrnitve obrestnega dela zahtevka, v tem obsegu prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča iz tretjega sojenja sta zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki.

Toženka v svoji reviziji predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem o objektivni odgovornosti, ki je ne gre posploševati in širiti na običajne dejavnosti. Sodbi sta precedens, ki pa bi ga bilo treba opredeliti bolj natančno, kot sta to storili obe sodišči. Stopnja okuženosti klopov na kranjskem območju ni odločilna, saj so tudi druga gozdna območja v državi ogrožena iz enakega razloga. Nesprejemljivo je stališče pritožbenega sodišča, da je že samo organiziranje obveznega služenja vojaškega roka v okoliščinah, kot so ugotovljene v konkretnem primeru, nevarna dejavnost, neodvisno od vrste in načina usposabljanja vojakov. Hoja po gozdu ne more biti bolj nevarna kot hoja po mestu. Nevarno je le gibanje v bližini grmičevja in podrasti, vendar se je temu mogoče izogniti s takojšnjim pregledom obleke. Zato ni pravilno govoriti o večji ogroženosti. Grajano stališče pomeni, da je že sam sprehod po gozdu ali travniku nevaren za vse in ne samo za vojaka v času služenja vojaškega roka. To bi pomenilo objektivno odgovornost vseh, ki organizirajo kakšno dejavnost v gozdu (npr. šole za učence pri pouku v naravi).

Toženka izpodbija razloge obeh sodišč o neobstoju ekskulpacijskih razlogov iz prvega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), saj vsi klopi niso okuženi, na okuženost pa toženka nima nobenega vpliva. Gre za vzrok škode izven toženkine dejavnosti, ki ga toženka ne bi mogla preprečiti z vadbo v letnih obdobjih, ko so klopi v porastu, na varnih območjih, kot pravita sodišči, saj takih terenov praktično ni več.

Čeprav je mogoče, da je tožnik dobil klopa v času vojaške službe, to ne zadostuje, saj bi bilo treba ugotoviti, katero vojaško aktivnost je takrat opravljal in ali se je po vrnitvi v vojašnico dal pregledati po drugem vojaku. Gre sicer za dejansko ugotovitev, ki pa je nujen pogoj za presojo o njegovem prispevku k nastanku škode, saj je znano, da postane klop nevaren šele po poteku prvih 24 ur. Sporno je še, ali je tožnik uporabljal repelente in nosil priporočeno obleko proti klopom. Vsi ti ukrepi občutno zmanjšujejo nevarnost klopnih ugrizov, zato organiziranje neke dejavnosti v takem območju ne pomeni, da je dejavnost sama po sebi nevarna.

Na koncu revizije toženka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, ki je za vse oblike previsoka, kar toženka utemeljuje s prepisom svojih pritožbenih navedb.

Tožnik izpodbija zavrnitev 6.800.000 SIT, ker meni, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti najmanj 3.000.000 SIT (prisojeno 1.000.000 SIT), pri čemer graja razloge pritožbenega sodišča, da te bodoče škode ni zatrjeval. Bodoče telesne bolečine in nevšečnosti so ponavljajoče in po življenjskem izkustvu pričakovana bodoča škoda. Po tožnikovem mnenju znaša pravična denarna odškodnina za strah 2.400.000 SIT (prisojeno 600.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti najmanj 6.000.000 SIT (prisojeno 3.000.000 SIT).

Obe reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, vsaka od njiju pa tudi nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora.

Reviziji nista utemeljeni.

Podlaga stališču prvostopenjskega sodišča o objektivni odgovornosti toženke so bile dejanske ugotovitve, da je ... vojašnica na območju, ki po okuženosti klopov znatno odstopa od okuženosti drugih območij v državi (npr. v primerjavi z novomeško regijo kar šestkrat), da je toženka za to dejstvo vedela, saj je že prej pri več vojakih prišlo do ugrizov klopov, vendar je najprej posebno skrb posvetila zaposlenim in profesionalnim vojakom. Šele po obravnavanem škodnem dogodku in še nekaterih drugih so bili preventivnega varstva deležni tudi ostali vojaki, ker je toženka med obvezno vojaško opremo vnesla tudi repelente oziroma sredstva proti pikom insektov (Autan in podobno). Tožnik ni bil deležen posebnih navodil in ustreznih opozoril, ker se je sanitetni pouk odvijal po njegovem odhodku v bolnico. V maju 1993 je tožnik z drugimi vojaki sodeloval pri več vojaških aktivnostih na prostem, med njimi pri daljšem pohodu tudi po gozdni pokrajini, streljanju na območju večjega kompleksa mešanega gozda, vadbi na strelišču, do katerega je treba priti skozi gozd, vkopavanju v zemljo do višine prsi ter zamaskiranju s travo in vejami, šotorenju itd. Do ugriza (vsaj) dveh klopov je prišlo med izvajanjem navedenih aktivnosti. Vseh aktivnosti sicer ni mogoče opredeliti kot nevarnih, take pa so postale zaradi izvajanja v okoliščinah, kjer je povečana nevarnost ugrizov okuženih klopov.

Pritožbeno sodišče je taki materialnopravni prisoji pritrdilo in dodatno poudarilo, da je število klopov prav v maju ogromno, podrobno je opisalo lokacijske značilnosti kranjske vojašnice in zavrnilo možnost ekskulpacije, ker je bil tak dogodek mogoče pričakovati, saj je do podobnih primerov že prihajalo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da organiziranje dejavnosti obveznega služenja vojaškega roka z vajami na gozdnatem območju, kjer je okuženost klopov z borelijo zelo velika, zlasti v mesecu maju, pomeni bistveno povečano nevarnost okužbe.

Po presoji revizijskega sodišča je stališče obeh sodišč o objektivni toženkini odgovornosti materialnopravno zmotno. Toženka v reviziji pravilno opozarja, da gre za neutemeljeno širjenje pojma nevarne dejavnosti iz drugega odstavka 154. člena v zvezi s 173. členom ZOR. V našem odškodninskem pravu je na prvem mestu pravilo o krivdni ali subjektivni odgovornosti. Zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivno odgovornost izjema, ki jo je treba, kot vse izjeme, utesnjujoče razlagati. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Zato sem ne sodijo običajne nevarnosti ali tveganja, torej tiste nevarnosti, ki so jim ljudje vsakodnevno izpostavljeni. Revizija utemeljeno opozarja, da so nevarnosti okužbe z borelijo zaradi ugriza okuženega klopa ljudje izpostavljeni tudi v vsakodnevnem življenju in ne samo ali bistveno bolj med služenjem vojaškega roka zaradi izvajanja različnih vojaških aktivnosti na prostem. Do take okužbe lahko pride v različnih okoliščinah in na različnih območjih. Verjetnost je lahko večja, manjša, odvisna od letnega časa, kraja ali pa gre za golo naključje. Do ugrizov okuženih klopov ne prihaja samo na gozdnem ali travniškem območju, pač pa tudi v mestnih parkih, ali pa pride celo do prenosa takega klopa s psa na človeka. Sprehodi, izleti, pikniki v naravi, pohodi v hribe ali drugam, taborjenje itd., vse to so aktivnosti, ki se jih ljudje (v organizirani obliki ali samostojno) vsakodnevno udeležujejo in med katerimi lahko pride do ugriza okuženega klopa. Organizatorji teh aktivnosti za škodo, nastalo zaradi ugriza takega klopa, ne morejo objektivno odgovarjati. Gre namreč za tveganje ali v pogovornem pomenu nevarnost, ki je običajna v vsakodnevnem življenju, ne pa za povečano nevarnost v pravnem pomenu nevarne dejavnosti iz drugega odstavka 154. člena ZOR.

Vendar je toženkina revizija kljub temu neutemeljena. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč utemeljujejo presojo o toženkini krivdni odgovornosti po prvem odstavku 154. člena ZOR. Podani so vsi elementi civilnega delikta. Sam nastanek škode ni sporen. Dejanske ugotovitve utemeljujejo tudi presojo o toženkinem nedopustnem ravnanju. V obravnavani zadevi gre za pasivno ravnanje oziroma opustitev dolžne skrbi za varnost vojaških obveznikov. Njeni zaposleni, za katere toženka odgovarja, so bili dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženka je po dejanskih ugotovitvah sodišč za možnost ugriza okuženega klopa vedela, verjetnost je bila prav na kranjskem območju velika, in to ne samo za zaposlene in poklicne vojake, temveč enako tudi za vojaške obveznike. Kljub temu ni istočasno in enako poskrbela za vse. Preventivnega varstva so bili vojaški obvezniki deležni kasneje kot ostali, in sicer tako, da je toženka v obvezno vojaško opremo vnesla tudi repelente. V času škodnega dogodka se ta ukrep še ni uvedel. Po toženkinih trditvah je obstajala možnost, da vojaški obveznik (na lastno zahtevo) dobi ustrezno sredstvo, kar pa je premalo, zlasti tudi glede na dejansko ugotovitev, da tožnik ni bil deležen navodil in opozoril v zvezi s klopi, kot so jih bili deležni v okviru (kasneje izvajanega) sanitetnega pouka drugi vojaki. Opisane toženkine opustitve pomenijo nedopustno ravnanje. Med njimi in nastalo škodo je izkazana vzročna zveza. Pravočasno ukrepanje bi bistveno in pomembno zmanjšalo možnost ugriza okuženega klopa. Neobstoj popolnoma zanesljivega zaščitnega sredstva ni odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na vzročno zvezo, kot zmotno zatrjuje toženka v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih v prvem odstavku na šesti strani sodbe povzelo dopolnilno izvedensko mnenje o učinkovitosti zaščite z repelentom, ki je v prvih dveh urah od 100 do 80 %, nato pa se postopoma znižuje (razen če se uporabnik ponovno namaže). Ti razlogi zadostujejo za izkaz vzročne zveze. Dokazni standard najvišje stopnje verjetnosti v taki situaciji, in tudi ker gre za dokazovanje pasivnega ravnanja, ni potreben (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, strani 731 do 733, o mejnem pragu zadostne verjetnosti pri vzročni zvezi). Po vsem povedanem se toženka ni razbremenila krivdne odgovornosti.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, ki ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi omejen obseg in tudi razloge izpodbijanja. Tako po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni več mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo toženkinih v reviziji nakazanih dvomov o tem, ali je do ugriza klopa prišlo v času izvajanja vojaške dejavnosti ali v času prostega časa oziroma izhoda iz vojašnice. Ob dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil deležen ustreznega pouka pri sanitetni vzgoji, toženka v tretji pritožbi ni več vztrajala pri ugovoru o njegovem prispevku oziroma deljeni odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR in prvi odstavek 192. člena ZOR). Zato so neupoštevni revizijski razlogi o dvomih, kako je tožnik ravnal z zaščitnimi sredstvi, priporočeno obleko in podobno. Da gre za dejanske okoliščine, izhaja tudi iz same revizije.

Na pritožbene trditve o sami višini odškodnine, ki jih revizija dobesedno ponavlja, je toženka že dobila materialnopravno pravilen odgovor v razlogih na sedmi strani pritožbene sodbe in ga revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Očitek v tožnikovi reviziji razlogom pritožbenega sodišča v zvezi z bodočo škodo pri odškodninski obliki telesnih bolečin in nevšečnosti je neutemeljen zato, ker je pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni zahteval odškodnine za to bodočo škodo.

V času škodnega dogodka je bil tožnik 19 let star, zdrav in fizično aktiven kmečki fant. Zaradi borelioze je trpel telesne bolečine in nevšečnosti, katerih obseg in intenzivnost sta za prestano obdobje natančno razvidna iz razlogov na koncu šeste in začetku sedme strani pritožbene sodbe. Za to obliko škode sta mu sodišči prisodili 1.000.000 SIT odškodnine (4.172,93 evrov). Za več let trajajoči tako imenovani sekundarni strah, saj je bila borelioza diagnosticirana šele po petih letih, sta mu prisodili 600.000 SIT (2.503,76 evrov). Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki se kaže v težavah v obliki bruhanja, vrtoglavice in glavobolov. Te se pojavljajo občasno na vsakih nekaj mesecev in v hujši obliki trajajo do enega tedna oziroma povprečno dva meseca na leto. Zaradi pogostih bolečin v mišicah, sklepih in križu je tožnik omejen pri fizičnih aktivnostih, zato ne more več opravljati težjih kmečkih del, ima težave pri iskanju ustrezne zaposlitve in je v primerjavi s svojimi vrstniki omejen pri prostočasnih aktivnostih. Za to obliko škode sta mu sodišči prisodili 3.000.000 SIT odškodnine (12.518,78 evrov). Skupni prisojeni znesek 4.600.000 SIT (19.195,46 evrov) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 27,57 takratnih povprečnih neto plač.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči s tako prisojo materialnopravno pravilno uporabili merila iz 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Tožnikovo škodo sta ustrezno konkretizirali in individualizirali, torej ugotovili objektivni obseg škode in tožnikove posebne okoliščine, nato pa prisojo ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Reviziji se zato neutemeljeno zavzemata za znižanje oziroma zvišanje prisojene odškodnine.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeni reviziji obeh pravnih strank zavrnilo in z njima tudi njune priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).