Jedro

Lokacijsko dovoljenje se izda kot zbirno odločbo v smislu določbe 204. člena ZUP (1986) s poprejšnjim soglasjem z zakoni določenih organov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 724/99-10 z dne 15.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.1999. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 28.9.1998, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za adaptacijo in spremembo namembnosti objekta za turistične apartmaje v N.m., na zemljišču, parc. št. 1348 in 1349 k.o. K. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe, v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, sklicuje na razloge za odločitev, ki jih je navedla tožena stranka. Navaja, da je tožena stranka pravilno presodila, da se zahtevek za lokacijsko dovoljenje nanaša na adaptacijo in spremembo namembnosti objekta, ki se nahaja na območju, ki spada po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra N.m. (Skupščinski D. list, št. 12/91, v nadaljevanju PUP) v morfološko enoto 13 - spomeniška celota gradu G. Za navedeno spomeniško celoto pa je po določbi 1. alinee 65. člena PUP obvezna razglasitev celotnega kompleksa gradu G. za kulturni spomenik in naravno znamenitost, kakor tudi, da je pred vsakim posegom potrebno pridobiti pogoje pristojne spomeniškovarstvene službe. Z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini N.m. (Uradni list RS, št. 38/92 - Odlok občine N.m.) je grad G. razglašen za kulturni spomenik. Po 5. členu navedenega odloka je dovoljeno opravljati posege na znamenitostih in spomenikih le v sporazumu z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine N.m. (Zavod), v skladu z njegovimi mnenji in strokovnimi smernicami. Zavod je v obravnavanem primeru odklonil soglasje iz razloga, da grajski kompleks na G. potrebuje posebno prostorsko in razvojno obravnavo, vsi posegi v navedeni kompleks morajo biti načrtovani in usklajeni z ureditvenim načrtom, ki še ni izdelan. Pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je glede na določbo 1. odstavka 204. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) soglasje Zavoda pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja k predlaganemu posegu v prostor. Ker poprejšnje soglasje Zavoda ni bilo dano, sta tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno odločila, da tožnikovemu zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku ugodi. Navaja, da Odlok občine N.m. govori le o sporazumu z Zavodom, ne pa o poprejšnjem soglasju. Glede na navedeno in glede na to, da je tožnik pridobil pozitivno mnenje Mestne občine N.m., bi upravni organ lahko odločil tudi brez privolitve Zavoda. Ugotovljeno je tudi bilo, da je adaptacija koristna. Nadalje navaja, da sam objekt kot tak ni zaščiten. Poslovne prostore v gradu G. uporablja tudi Zavod, ki sam izvaja številne posege, prav tako tudi drugi. Njegova investicija v objekt bi bila koristna in ne bi v ničemer ogrozila nadaljnje urejanje kompleksa G. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 2. odstavka 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Vsebina lokacijske dokumentacije je določena v 55. členu ZUN. Po navedeni določbi se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Lokacijska dokumentacija, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, vsebuje tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se lokacijsko dovoljenje izda kot zbirna odločba v smislu 204. člena ZUP/86, s poprejšnjim soglasjem z zakoni določenih organov. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odločitev na določilo 5. člena Odloka občine N.m., po katerem je dovoljeno opraviti posege na znamenitostih in spomenikih le v sporazumu z Zavodom. Pravilno je tudi presodilo, da je bil grad G. z Odlokom občine N.m. razglašen kot kulturni spomenik, in sicer v zvrsti 221 - gradovi, pod zap. št. 007. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno pritrdilo toženi stranki, da je sporazum z Zavodom zavezujoč pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ko je sodišče prve stopnje pravilno povzelo navedbe tožene stranke, da je Zavod odklonil izdajo soglasja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne vplivajo. Predmet presoje v obravnavani zadevi je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, ne pa morebitni drugi posegi v gradu G. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.