Jedro

Pravica do premestitve na drugo delovno mesto se ne more sočasno kumulirati s pravico do dela s krajšim delovnim časom, kar pomeni, da je treba tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ob ugotovitvi, da je zmožen za delo v svojem poklicu v skrajšanem delovnem času, priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega skupaj s pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „I. Tožbenemu zahtevku se delno ugodi tako, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2006 in odločba Območne enote tožene stranke v ... št. ... z dne 17. 3. 2006 in se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na fizično lažjem delu, pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez pripogibanja, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno ter pravica do delne invalidske pokojnine, od 1. 3. 2006 dalje.“ V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo in sklenilo: „I. Ugodi se tožbenemu zahtevku tožnika B.Č. tako, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2006 in odločba Območne enote tožene stranke v ... št. ... z dne 17. 3. 2006 in se tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe toženca št. ... z dne 17. 11. 2005 prizna poleg že priznanih pravic v tej odločbi še pravica do dela brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez pripogibanja in do dela s skrajšanim delovnim časom 6 ur na dan ter pravica do delne invalidske pokojnine od 20. 2. 2006 dalje.

II. Toženec je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odmeriti tožniku delno invalidsko pokojnino.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja ne tej podlagi od 16. 11. 2005 dalje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove stroške tega postopka v višini 643,76 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, po izteku tega roka pa mu plačati še zakonske zamudne obresti do plačila.“ Zoper odločitev v I. in II. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe glasita: „I. Delno se ugodi tožbenemu zahtevku tožnika B.Č. tako, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2006 in odločba Območne enote tožene stranke v ... št. ... z dne 17. 3. 2006 in se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico dela na fizično lažjem delu, pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez prepogibanja s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 1. 3. 2006, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe v stanju invalidnosti; II. Toženec je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odločiti o pravici in višini delne invalidske pokojnine s posebno odločbo.“. Meni, da je pri tožniku glede na izvedensko mnenje prišlo do spremembe v invalidnosti z 20. 2. 2006 in bi tako sodišče moralo upoštevati 163. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), ki v svojem 1. odstavku določa, da na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oz. telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Sodišče bi moralo v celoti na novo priznati pravice iz invalidskega zavarovanja in tožnika razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti z vsemi pravicami, ki, v skladu z določili ZPIZ-1, iz takšne razvrstitve izhajajo. Upoštevati bi bilo potrebno določbo 93. člena ZPIZ-1, ki določa, katere pravice se lahko tožniku priznajo če obstoji potreba po časovni razbremenitvi in potreba po omejitvah v zvezi z delom. Tožniku bi se tako lahko priznala pravica do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu z omejitvami, nikakor pa ne pravica do premestitve, ki se prizna v primerih iz 91. člena ZPIZ-1. Tožnik ne more imeti hkrati pravic iz 91. in 93. člena ZPIZ-1. Sodišče bi prav tako moralo upoštevati določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, ki določa, da pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sodišče je tožniku napačno priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 20. 2. 2006, moralo bi jo od 1. 3. 2006 dalje. Sodišče tudi ni naložilo odločitve o pričetku izplačevanja te dajatve toženki, kar je v nasprotju z določbami 81. in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1). Toženka meni, da bi moralo sodišče odločitve o pravici in tudi o izplačevanju prepustiti toženi stranki, saj je odločitev o tem vezana na neka bodoča, sedaj še neobstoječa dejstva in navedene pravice do delne invalidske pokojnine tožniku ne bi smelo nepogojno priznati, saj niti ni gotovo, če bo pogoje za uživanje te pravice tožnik v prihodnosti tudi izpolnil. Tožniku ni mogoče niti priznati pravice, niti odmeriti delne invalidske pokojnine, dokler ne začne delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, da postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo je pa napačno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevo tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 5. 10. 2006 v zvezi z prvostopenjsko odločbo z dne 17. 3. 2006 s katero je tožena stranka zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila po tem, ko je ugotovila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, kakor mu je bila priznana že z odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 2005 s katero mu je bila priznana tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje, brez dvigovanja in prenašanja nad 10 kg, pretežno sede, s polnim delovnim časom.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kateremu pritožba niti ne ugovarja, je pri tožniku z 20. 2. 2006 prišlo do spremembe invalidnosti, zaradi posledic bolezni, zaradi katerih je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, zaradi zdravstvenih težav ni več zmožen za delo „prodajalca v tehnični trgovini“ niti s polovičnim delovnim časom. Še vedno pa je zmožen za delo v svojem poklicu, v skrajšanem delovnem času. V svojem poklicu bi bil zmožen opravljati lažja fizična dela, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez pripogibanja, pretežno sede (vsaj 2/3 delovnega časa) v preostalem delovnem času s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, v skrajšanem delovnem času 6 ur dnevno.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi sodišče moralo upoštevati 163. člen ZPIZ-1 in v celoti na novo priznati pravice iz invalidskega zavarovanja ter pri tem upoštevati tudi določbo 93. člena ZPIZ-1, ki določa, katere pravice se lahko tožniku priznajo če obstoji potreba po časovni razbremenitvi in potreba po omejitvah v zvezi z delom. Ko je sodišče v prvi točki izreka navedlo, da se tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe toženca z dne 17. 11. 2005 prizna poleg že priznanih pravic v tej odločbi še pravica do dela z določenimi omejitvami ter pravica do delne invalidske pokojnine od 20. 2. 2006 dalje, je tožniku sočasno priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto. To pa je pravica, ki se ne more sočasno kumulirati s pravico do dela s krajšim delovnim časom. Pravic iz 91. do 93. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznavati sočasno, saj gre v pravilih iz 91. člena ZPIZ-1 za pravice, ko zavarovanci lahko delajo s polnim delovnim časom na drugem delu, v primerih, ki jih določa 93. člen ZPIZ-1 pa gre za upravičenost do dela s krajšim delovnim časom na svojem ali na drugem delu. Tožniku je glede na navedeno bilo potrebno priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, ki imata svojo podlago v 93. členu ZPIZ-1. Glede na spremembo v invalidnosti je bilo potrebno v celoti na novo priznati pravice iz invalidskega zavarovanja ter pri tem upoštevati tudi 2. odstavek 163. člena ter glede na to, da je bil nastanek spremembe 20. 2. 2006, spremembo pravic priznati s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej s 1. 3. 2006. Pritožbo zoper izpodbijano II. točko izreka je bilo potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da ima tožnik do 28. 4.1979, ko se je zaposlil v K.L. dopolnjenih 14 let 10 mesecev in 2 dneva delovne dobe, da je do 15. 6. 2007 bil tam še zaposlen, kar pomeni, da je do nastanka nove invalidnosti dne 20. 2. 2006 izpolnil 20 delovnih let in s tem pogoj iz 68. člena ZPIZ-1 pravilno razsodilo, da ima tako tožnik v skladu s 1. odstavkom 71. člena ZPIZ tudi pravico do delne invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo izpodbijano odločbo toženca ter samo odločilo o tožnikovih pravicah s tem, da je odmero delne invalidske pokojnine sodišče ob uporabi 2. odstavka 82. člena ZDSS-1 naložilo tožencu. Ta bo v skladu s 2. točko izreka sodbe upoštevajoč 159. člen ZPIZ-1 tožniku odmeril delno invalidsko pokojnine. Ni pravilno stališče tožene stranke v pritožbi, da je sam obstoj pravice do delne invalidske pokojnine vezan na neka bodoča, sedaj še ne obstoječa dejstva. Priznanje same pravice je vezano na izpolnjevanje v ZPIZ-1 določenih pogojev, ki jih navedeni zakon tudi izrecno opredeljuje. Samo izplačevanje tako priznane pravice do delne invalidske pokojnine (pa tudi ostalih pravic) pa je vezano na določena stanja, ki so pa lahko pogojena z različnim statusi (pričetek dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki ustreza delovni zmožnosti zavarovanca, prenehanje delovnega razmerja oz. zavarovanja itd.).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I izreka, kakor to izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se v tem delu sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.