Jedro

Izpodbijana odločitev je nepopolna in pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, če je in kako je potekalo medsebojno dogovarjanje iz 18. člena Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO in zato ni mogoče presoditi, ali je bil postopek odločanja voden pravilno. Prav tako sodišče ugotavlja, da tožena stranka kljub pozivu sodišču v predmetni zadevi ni predložila vseh upravnih spisov, iz katerih bi bilo razvidno, kako je postopek potekal. Že iz navedenih razlogov je treba izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Sveta FIHO 357/2014 z dne 12. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Svet Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (v nadaljevanju Svet FIHO) je v zadevi Javnega razpisa za razporeditev sredstev za leto 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) tožeči stranki z izpodbijanim sklepom dodelil 203.840,80 EUR sredstev, in sicer za programe na državni ravni (neodvisno življenje hendikepiranih–osebna asistenca – 157.685,50 EUR, prevozi in mobilnost hendikepiranih oseb – 7.950,00 EUR, Klub SOT 24,5 – 1.824,00 EUR, vrstniško svetovanje hendikepiranim – 1.828,80 EUR, tehnični pripomočki za hendikepirane – 1.252,50 EUR) skupaj 170.540,80 EUR in za delovanje na državni ravni 33.300,00 EUR. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da se tožeči stranki za leto 2013 na podlagi rebalansa finančnega načrta FIHO 2013 izplača 171.911,39 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izdan v ponovnem postopku, potem, ko je bil s sodbo Upravnega sodišča RS I U 627/2013 odpravljen sklep Sveta FIHO z dne 20. 12. 2012 ter zadeva vrnjena istemu organu v ponoven postopek. Komisija za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev invalidskim organizacijam (v nadaljevanju komisija) je ponovno ocenila vlogo tožnika. Skladno s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO (v nadaljevanju Pravilnik) in Navodilom za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljevanju Navodilo) je ocenila razčlenitve posameznih socialnih programov tožnika, pri čemer je upoštevala tudi višino lastnih sredstev oziroma sredstev, pridobljenih iz drugih virov in doseženo realizacijo programov v zadnjem poročilu. Komisija je pri vsakem prijavljenem socialnem programu ocenila in določila stopnjo prioritete, skupno oceno učinkovitosti, ekonomičnosti in racionalnosti ter oceno vzajemnosti in solidarnosti. Dodeljene točke so se po končanem ocenjevanju posebnih socialnih programov množile z ovrednoteno točko iz rednega ocenjevanja. Na podlagi tretjega odstavka 19. člena Navodila je komisija opredelila 26% delež na celotno dejavnost ter glede na velika odstopanja v deležu sofinanciranja za posamezne organizacije določila štiri dodatne pogoje. Točke, zbrane za delovanje, so se v zadnjem delu dodatno indeksirale glede kakovosti prijave celotne vloge, nizke kakovosti letnega poročila in slabe ocene zadnjega nadzora. Razpoložljiva sredstva za delovanje so se ob koncu ocenjevanja delila s skupnim številom zbranih točk za delovanje ter se na ta način določila vrednost točke in končno višino financiranja delovanja.

3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je komisija naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje ocenjevala skladno s IV. in V. poglavjem Navodila. Osnovni pogoj je bila ustrezna predložena dokumentacija. Upoštevala se je dejanska utemeljenost, dejanski vpliv naložbe na dejavnost ter druga zagotovljena sredstva, prednostno pa se je upoštevalo investicijsko vzdrževanje, oprema za izvajanje programov in storitev invalidskih organizacij in že začete naložbe. Upoštevala so se tudi že razporejena sredstva in vsebina naložb v preteklih letih. Pri oceni naložb je komisija upoštevala kriterije iz 9. člena Pravilnika in Navodila. Na podlagi prvega odstavka 21. člena in 22. člena Navodila je odločila, da pripravljalna dela za naložbe v objekte in zemljišča ter naložbe v nove objekte in zemljišča, ki niso pokrite z drugimi sredstvi, obravnava kot neprednostne. Na podlagi prvega odstavka 20. člena Navodila pa je upoštevala tudi specifičnost posameznih skupin in programov. Tožeča stranka je v vlogi zaprosila za sredstva v skupni višini 554.039,16 EUR, od tega za sofinanciranje posebnih socialnih programov 290.739,16 EUR, za delovanje 33.300,00 EUR in za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje 230.000,00 EUR. Na podlagi ocene komisije so bila tožeči stranki dodeljena sredstva za namene in v zneskih, razvidnih iz izreka sklepa.

4. Nadzorni odbor FIHO je kot pritožbeni organ pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. V svojih razlogih navaja, da je v skladu z 21.a in 21.b členom Pravilnika proučil pritožbene navedbe in obrazložitev izpodbijanega sklepa ter dokumentacijo, ki se nanaša na zadevo, ter da ni podlage za to, da se tožeči stranki dodeli več sredstev. Tožeča stranka ne more izhajati iz stališča, da ima pravico do odobritve vseh prijavljenih zahtev. Lahko se le prijavi na razpis in udeležuje postopka, v katerem se vloge rešujejo po vnaprej znanih in objavljenih pogojih in merilih. Po mnenju pritožbenega organa je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen tako s splošnimi kot s konkretnimi podatki in razlogi. Prav tako ni razlogov za očitano diskriminacijo. Sodelovanje tožeče stranke na seji nadzornega odbora pa je sicer dopustno, s tem da ima nadzorni odbor pravico, da odloči, ali je navzočnost potrebna. Nadzorni odbor v skladu z 21. členom Pravilnika in obstoječo prakso tožeče stranke na obravnavo pritožbe ni povabil. 5. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in uveljavlja tožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter iz razloga, ker je bilo z izdanima sklepoma nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Uvodoma navaja, da je tožeča stranka invalidska organizacija po Zakonu o invalidskih organizacijah (v nadaljevanju ZinvO), ter da tožena stranka v skladu z zakonom razporeja javna sredstva. Do sredstev so upravičene tudi invalidske organizacije, med drugim tožeča stranka, ki na podlagi prejetih sredstev uresničuje naloge po ZinvO ter s tem uresničuje pravice iz 5. člena, 35. člena, 50. člena in 42. člena Ustave RS. Upoštevati je treba še, da so akti, izdani v postopkih razporejanja sredstev invalidskim organizacijam, upravni akti, ter da se v zadevi odloča na podlagi upravnega postopka, kar je potrdilo tudi že naslovno sodišče v sodbah U 170/2006, I U 505/2009, I U 675/2010, I U 808/2011 ter I U 1537/2011. Naslovno sodišče je v zadevi že enkrat odločalo. S sodbo I U 627/2013 je tožbi tožeče stranke ugodilo, odpravilo sklep FIHO z dne 20. 12. 2012 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka pa je ponovno sprejela enak sklep, z drugačno, a še vedno pomanjkljivo obrazložitvijo, pri tem pa ni sledila napotkom naslovnega sodišča iz obrazložitve navedene sodbe. Zaradi navedenega, in ker se določeni argumenti ponavljajo, tožeča stranka predlaga vpogled v spis I U 627/2013 naslovnega sodišča. Tožena stranka kljub številnim odločbam Upravnega sodišča RS še vedno ne obrazloži svojih sklepov tako, da bi jih bilo moč preizkusiti. Tožeča stranka kot vrednost spora navaja znesek 350.198,36 EUR, ki predstavlja razliko med zaprošenimi in dejansko dodeljenimi sredstvi. Toženi stranki očita, da ni pojasnila, kako je dodeljeno višino sredstev izračunala, prav tako je pavšalno in nejasno ovrednotila kriterije, na podlagi katerih naj bi tovrstni izračuni temeljili. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ostaja vsebinsko prazna in nesposobna preveritve. Prvostopenjski organ je izkoristil nejasnost in navidezno natančnost Navodil (katerih besedilo posameznih členov je na meji razumljivosti oziroma v nekaterih delih v celoti nerazumljivo), s tem, ko se je na njih skliceval, pri tem pa povprečnemu bralcu izpodbijanega sklepa vsebinsko še vedno ni pojasnil. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev pravil postopka. Tožena stranka odloča arbitrarno, kar ji omogoča tudi Navodilo, ki je preobširno, dolgovezno in vsebinsko nerazumljivo ter prav zato omogoča delitev sredstev po lastni presoji. S takšnim netransparentnim ravnanjem in neobrazloženimi sklepi so tožeči stranki kršene tudi ustavne pravice iz 14. člena, 22. člena, 23. člena, 25. člena in 52. člena Ustave RS.

6. Ustavne pravice pa so tožeči stranki kršene tudi zato, ker je diskriminirana na podlagi političnega oziroma drugega prepričanja. Tožeča stranka je že v sodnem postopku I U 627/2013 opozorila na to, da se sredstva FIHO vsako leto delijo v Izoli za zaprtimi in strogo varovanimi vrati, v krogu izbranih invalidskih organizacij, kamor tožeča stranka ne spada. Takšen način delitve sredstev je poimenovan kot „medsebojno usklajevanje“, ki ga na žalost dopušča Pravilnik v prvem odstavku 18. člena. Posledica tega je praktično nespremenjen odstotkovni model dodeljevanja sredstev posameznim invalidskim organizacijam, ki se spreminja le glede na zagotovljena sredstva, medtem ko notranja razmerja za delitev ostajajo ne glede na (vsakoletne) vsebinske programe, nespremenjena. Ker se medsebojno usklajuje skupina invalidskih organizacij, gre tudi za konflikt interesov, saj o razporeditvi pravzaprav odločajo tisti, ki so prejemniki sredstev, brez ustreznih kriterijev in na podlagi argumenta moči, kar je nesprejemljivo. Tako usklajevanje je potekalo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka na usklajevanje ni bila povabljena, oziroma ji je bilo celo preprečeno (z varnostniki), kar pomeni, da v ključnem delu postopka odločanja ni mogla sodelovati. Sodelovale pa so druge invalidske organizacije, zlasti članice Nacionalnega sveta invalidskih organizacija (NSIOS), kar pomeni, da gre za odkrito diskriminacijo in da je tožeči stranki vzeta pravica do izjave. Ne glede na to, da je tožeča stranka na navedeno opozorila že v omenjenem sodnem postopku in ne glede na to, da je tudi sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je odločitev FIHO nepopolna oziroma bistveno pomanjkljiva, saj iz nje ni moč razbrati, kako je potekalo medsebojno dogovarjanje iz 18. člena Pravilnika in da zato tudi ni moč presoditi, če je bil postopek pravilen in zakonito voden, pa se tožena stranka do vsega tega (še vedno) ne opredeli. Glede dodelitve sredstev za delovanje sicer izpodbijani sklep v točki II navaja številne ocene glede na 19. člen Navodila, pri tem navaja dodeljene točke, opisuje predvidene vrednosti, navaja odstotke pričakovanih deležev in še cel kup drugih podrobnosti, ki pa nikakor razumnemu povprečnemu človeku ne pojasnijo, kako je tožena stranka prišla do tega rezultata in da bi bilo tožeči stranki jasno tudi, kako se bo takšen rezultat lahko izračunal na prihodnjih razpisih.

7. Pri programu Neodvisno življenje hendikepiranih – osebna asistenca je stopnja prioritete ocenjena na 5. Merila iz Navodil, ki določajo stopnjo prioritete (členi 5 do 9), so opisna in niso objektivno preverljiva ter posledično dopuščajo nedopustno arbitrarno odločanje. To je jasno razvidno že iz dejstva, da je s sklepom z dne 20. 12. 2012 bila za isti program stopnja prioritete ocenjena na 6, sedaj pa le na 5. Nadalje je za ta program vzajemnost stroškov ocenjena na 0,60. Tudi ti kriteriji iz Navodil (člena 10 in 11) niso objektivno preverljivi ter dopuščajo nedopustno arbitrarno odločanje. Iz obrazložitve namreč ni moč razbrati, zakaj je pri tem programu vzajemnost stroškov prav 0,60, pa tudi sama Navodila ne določajo, kako se to vrednost določi, glede na to, da je določena v razponu od 0 do 1. Prvostopenjski organ se sklicuje le na „primerjalne preglednice“, katerih tožeča stranka ni nikoli videla, niti se o njih ni imela možnost izreči. Ne glede na to, da je tožeča stranka pri programu „vzajemnost kapacitet“ prejela maksimalno oceno 1,0, je tudi pri tem kriteriju (12. člen Navodil) treba opozoriti, da je nedoločen in nedoločljiv.

8. Končno pa je prvostopenjska obrazložitev nerazumljiva tudi do te mere, da celo na podlagi v opisanih okoliščinah določenih kriterijev ni moč razbrati, kako to, da je od prijavljenih 262.809,16 EUR tožeča stranka prejela prav 157.685,50 EUR, to je ravno 60,00 % zaprošenih sredstev. Tožeča stranka se nadalje sklicuje še na opravljeno primerjavo med stroški primerljivih programov, ki kažejo na to, da je tožeča stranka diskriminatorno obravnavana. Tožeča stranka ima podobne očitke tudi pri vrednotenju programa „Prevozi in mobilnost hendikepiranih oseb“. Tudi tu ni moč razbrati, kako to, da je od prijavljenih 13.250,00 EUR tožeča stranka prejela prav 7.950,00 EUR, to je ravno 60,00 % zaprošenih sredstev. Enako se tožeča stranka na nerazumnost obrazložitve sklicuje tudi pri vrednotenju programa „Klub SOT 24,5“. Glede „stopnje prioritete“ izpostavlja, da je s sklepom z dne 20. 12. 2012 bila za isti program stopnja prioritete ocenjena na 6, sedaj pa le na 4. Končno tudi ni moč razbrati, kako to, da je od prijavljenih 3.800,00 EUR tožeča stranka prejela prav 1.824,00 EUR, to je ravno 48,00 % zaprošenih sredstev. Pri četrtem programu „Bontonček ali kako biti prijatelj z vsemi“, je zmotna ugotovitev prvostopenjskega organa, da ne gre za poseben socialen program v smislu 2. točke prvega odstavka 10. člena ZInvO oz. 2. člena Pravilnika. Prav tako ni bistvene razlike med tem programom in petim programom „Vrstniško svetovanje hendikepiranim“, ki pa je bil obravnavan. Tudi pri vrednotenju šestega programa tožeče stranke „Tehnični pripomočki za hendikepirane“ tožeča stranka meni, da gre arbitrarno odločitev, saj ni mogoče razbrati, kako to, da je od prijavljenih 2.505,00 EUR tožeča stranka prejela prav 1.252,50 EUR, to je ravno 50,00 % zaprošenih sredstev.

9. Še posebej pa je sporna obrazložitev v delu, ki se nanaša na naložbe v osnovna sredstva – nakup prostorov za izvajanje in upravljanje programov, po kateri tožeči stranki sredstva niso bila dodeljena. Razlogi so diskriminatorni in arbitrarni ter v nasprotju s Pravilnikom in Navodilom. Že po načelu vzajemnosti in solidarnosti bi tožeča stranka bila upravičena do pridobitve vsaj nekaj sredstev, glede na to, da je edina med številnimi invalidskimi organizacijami, ki nima svojih prostorov. Pri tem je nerazumljiva obrazložitev prvostopenjskega organa, ki se pri tem sklicuje še na določila točke f) 9. člena Pravilnika. Tožeča stranka navaja, da se sredstva FIHO delijo zgolj priviligiranim organizacijam (delitev v Izoli), vsem ostalim pa ostane malo ali nič, kar je seveda diskriminatorno. Končno pa ne gre spregledati, da so se na podlagi rebalansa letnega finančnega načrta FIHO dodeljena sredstva dejansko še znižala, kar prav tako izhaja iz izpodbijanega sklepa. Tudi v tem delu je tožeča stranka diskriminirana, saj zaradi rebalansa finančnega načrta FIHO dejansko prejme manj denarja za izvajanje programov, medtem ko druge primerljive organizacije programe nemoteno izvajajo naprej, saj lahko enostavno zmanjšajo obseg investicij. Tožeča stranka je predlagala sofinanciranje nakupa prostorov za opravljanje in izvajanje njenih programov, vendar pri odločanju tožene stranke o dodelitvi teh investicijskih sredstev ni bil upoštevan kriterij solidarnosti in vzajemnosti iz 9. člena Pravilnika. Diskriminatornost tožeča stranka dokazuje tudi s sklicevanjem na mnenje Komisije za preprečevanja korupcije (v nadaljevanju KPK) z dne 14. 3. 2013, iz katerega izhaja, da je KPK podala osnutek ugotovitev, ki izkazujejo, da je Društvo distrofikov Slovenije v letih med 2006 in 2012 pridobilo neupravičeno premoženjsko korist v višini najmanj 646.475,42 EUR iz naslova financiranja naložb. Na samovoljo tožene stranke kaže tudi dodeljevanje sredstev za potrošni in drobni material, kar seveda niso naložbe, in s tem brez zagotavljanja večinskih sredstev iz drugih virov.

10. Ker tožena stranka kljub odločitvam naslovnega sodišča ne ravna po njegovih napotkih, tožeča stranka domneva, da bo tožena stranka tudi tokrat, kljub predlagani razveljavitvi oziroma odpravi sklepa, odločitev sodišča izigrala. Zato predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer tako, da toženi stranki naloži, da plača tožeči stranki razliko do polne vsote celotnih zaprošenih sredstev (350. 198,36 EUR). Tožena stranka ji namreč s tem, ko ji ne dodeli dovolj sredstev, povzroča težko popravljivo škodo. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa (tako prve kot druge stopnje) odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Odpraviti je namreč treba tudi sklep Nadzornega odbora, s katerim so bili pritožbeni ugovori zavrnjeni pavšalno in brez obrazložitve, čeprav bi Nadzorni odbor lahko skladno s Pravilnikom izpeljal ugotovitveni postopek. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja dodatne razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožeča stranka pa vztraja pri tožbenih navedbah.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavanem primeru je tožena stranka po izvedenem postopku Javnega razpisa izdala izpodbijani sklep, s katerim je tožeči stranki dodelila sredstva. Sredstva tožeči stranki ni dodelila v višini, za katero je le-ta zaprosila. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče s sodbo I U 627/2013 z dne 7. 5. 2014 ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo sklep tožene stranke z dne 20. 12. 2012 in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se tožeči stranki dodeli sredstva v enaki višini, kot že v prvotnem postopku (v višini 203.840,80 EUR), vendar pa se ji za na podlagi rebalansa finančnega načrta FIHO 2013 izplača (le) 171.911,39 EUR.

15. Po presoji sodišča tudi v ponovljenem postopku niso bila upoštevana napotila sodišča, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 627/2013 z dne 7. 5. 2014. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč še vedno ni jasno, na kakšen način so se upoštevali posamezni kriteriji v konkretnem primeru, oziroma na katerih dejanskih ugotovitvah temelji doseženo število točk po posameznih merilih ter kako je bila izračunana konkretna višina sredstev. Pritrditi je tožbenim navedbam, da kljub obširni obrazložitvi le-ta ne omogoča preizkusa njene pravilnosti in zakonitosti. Zato so utemeljeni ugovori tožeče stranke, da je izpodbijani sklep v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se glede na 14 a. člen Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) smiselno uporablja za postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev, kot tudi z določbami Pravilnika in Navodila.

16. Iz 21. člena Pravilnika izhaja, da se v obrazložitvi sklepa med drugim navedejo poglavitni vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter poleg ocene tudi (dejanske) ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev. Iz 3. člena Navodila pa izhaja, da so organi FIHO tako v predlogih za razporeditev ali dodelitev sredstev kot v sklepih o razporeditvi oziroma dodelitvi sredstev dolžni obrazložiti, kako so ta navodila upoštevali pri ocenjevanju. Že v sodbi I U 627/2013 je Upravno sodišče pojasnilo, da ni dovolj samo sklicevanje na Navodilo, temveč mora iz sklepov izhajati tudi, kako so bile njegove določbe upoštevane pri ocenjevanju, in to ne zgolj na splošni ravni – na ravni razpisa, temveč tudi pri ocenjevanju posamezne vloge. Sodišče ugotavlja, da tudi v ponovljenem postopku v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni jasnih razlogov, na podlagi katerih, kot že pojasnjeno, bi bil mogoč preizkus pravilnosti odločitve ter ni razvidno kako je izračunana dodeljena višina sredstev. Tožeča stranka se upravičeno sklicuje, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, kako je po posameznih postavkah tožeča stranka upravičena prav do dodeljene višine sredstev. Pri tem se upravičeno sklicuje tudi na navidezno natančnost Navodil, ki naj bi jih sicer pri izračunu upoštevala tožena stranka. Vendar pri tem tudi po presoji sodišča povprečnemu bralcu ne more biti razumljivo, na kakšen način je bila izračunana konkretna višina sredstev, ki je tožeči stranki dodeljena z izpodbijanim sklepom. Po presoji sodišča pa bi morala biti ravno obrazložitev tista, ki bi tudi ob morebitni zapletenosti sistema morala biti jasna in razumljiva povprečnemu bralcu. Ker obrazložitev v konkretnem primeru ni takšna, je izpodbijana odločitev zato še vedno vsebinsko pomanjkljiva, saj ne omogoča preizkusa njene pravilnosti, zaradi česar so ugovori tožeče stranke, da gre za bistveno kršitev pravil postopka tudi po presoji sodišča utemeljeni.

17. Tožeča stranka se tudi v tem postopku upravičeno sklicuje, na kar je opozorila že v postopku I U 627/2013, da gre za na nepravilnosti v postopku dodeljevanja navedenih sredstev. Navaja, da se sredstva FIHO vsako leto delijo v Izoli za zaprtimi in strogo varovanimi vrati, v krogu izbranih invalidskih organizacij, kamor tožeča stranka ne spada. Šlo naj bi za način delitve sredstev, ki je poimenovan kot „medsebojno usklajevanje“, kar naj bi dopuščal Pravilnik v prvem odstavku 18. člena. Navaja tudi, da na usklajevanje ni bila povabljena, oziroma ji je bilo to celo preprečeno (z varnostniki). Upravno sodišče je že v sodbi I U 627/2013 ugotovilo, da je s temi navedbami tožeča stranka vzbudila dvom v pravilen in zakonit postopek. Ti dvomi pa tudi v obravnavanem primeru niso odpravljeni. Po določbah 18. člena Pravilnika je sodelovanje v postopku razporejanja sredstev omogočeno organizacijam, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev sredstev po Pravilniku, in to na način, da se invalidske organizacije medsebojno usklajujejo po načelih solidarnosti in vzajemnosti v okviru razpoložljivih sredstev in s tem, da svoje predloge (kot skupina) posredujejo komisiji, ki nato usklajene predloge upošteva pri pripravi predloga za razporeditev sredstev (20. člen Pravilnika). Gre torej za sodelovanje, ki vpliva na končno razporeditev sredstev.

18. Že v sodbi I U 627/2013 je sodišče ugotovilo, da ni moglo preveriti kako je potekalo omenjeno medsebojno usklajevanje, saj o tem ni bilo nobenega podatka. Pri obravnavanju navedene zadeve sodišče ugotavlja, da tudi v ponovljenem postopku niso bile odpravljene pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče v navedeni sodbi. Izpodbijana odločitev je tako tudi v tem pogledu nepopolna in pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, če je in kako je potekalo medsebojno dogovarjanje iz 18. člena Pravilnika in zato ni mogoče presoditi, ali je bil postopek odločanja voden pravilno. Na navedeno pa je tožeča stranka opozorila že v pritožbi, o čemer pa se tudi drugostopenjski organ ni izrekel. Prav tako sodišče ugotavlja, da tožena stranka kljub pozivu sodišču v predmetni zadevi ni predložila vseh upravnih spisov, iz katerih bi bilo razvidno kako je postopek potekal. Sodišče tako sploh ne more preveriti kako je potekal predmetni postopek. Že iz navedenih razlogov je treba izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek.

19. Sodišče je zato sledilo (podrednemu) predlogu tožeče stranke in tožbi ugodilo ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. Za predlagano odločitev v sporu polne jurisdikcije glede na opisane nepravilnosti v konkretnem primeru ni podlage. Prav tako v konkretnem primeru tudi ni podlage za predlagano odpravo sklepa nadzornega odbora kot upravnega akta druge stopnje.

20. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožeča stranka je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičena do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).