Jedro

Svojstva uradne listine zapisnik o tehničnem pregledu, zato ker ni bil podpisan s strani obdolženega, ni izgubil, kot to zmotno meni pritožnik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje pod točko A/I obdolženega J.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva, po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odloči, da stroški kazenskega postopka v celoti bremenijo proračun.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretiziral katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da gre v obravnavani zadevi za prekršek, saj se je tekom postopka zoper obdolženega vodil prekrškovni postopek, o čemer pa napadena sodba nima razlogov, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev ni podana, saj obdolženi za prekršek ni bil kaznovan, ampak se je zoper njega pravilno vodil le kazenski postopek zaradi očitanega kaznivega dejanja. Zato ne more biti govora o tem, da se je obdolžencu sodilo v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar. Le v primeru, če bi obdolženi dejansko bil kaznovan za prekršek zaradi istega historičnega dogodka, bi lahko govorili o ponovnem sojenju, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zagovornik si tudi napačno razlaga postopek Inšpektorata RS za infrastrukturo, sicer pa sam navaja, da obdolženi ni bil spoznan za odgovornega za noben prekršek, prav tako pa ni nobenih razlogov za izločitev ugotovitev inšpekcijskega postopka iz kazenskega spisa, saj je ta potekal v skladu s pravili inšpekcijskega postopka, ter je sodišče prve stopnje smelo opreti razloge napadene sodbe na ugotovitve v inšpekcijskem postopku in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, saj se je kazenski postopek zoper obdolženega vodil le pred sodiščem. Okoliščina, da so obdolženčevi sodelavci bili spoznani za odgovorne za prekršek, obdolženi pa ne, ravno kaže, da je kazenski postopek v obravnavani zadevi zoper obdolženca pravilno potekal in so navedbe zagovornika tudi v tej smeri neutemeljene, saj v obravnavani zadevi postopek ni potekal nezakonito pa tudi ne neustavno. Pritožbeno sodišče pa sicer ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako o objektivnih znakih in o subjektivnem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tiste navedbe, ki jih pritožba pogreša, pa niso odločilne ali celo niso v nobeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem in gre v bistvu za nejasne pritožbene navedbe, ki ne morejo omajati tehtnih in prepričljivih razlogov napadene sodbe. Zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-11 ZKP, so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni. Res je, da se je sodišče v napadeni sodbi zapisalo, da zapisnik o tehničnem pregledu predstavlja uradno javno listino, čeprav se obdolženemu očita, da je ponaredil uradno listino, vendar to nima takšne teže, kot ji predpisuje pritožba. Razloge napadene sodbe je namreč treba gledati kot celoto, iz te pa jasno izhaja dejstvo, da je obdolženi bil spoznan za krivega ponareditve uradne listine, kar je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi določno zapisalo v točki 19. 5. Z nadaljnjimi navedbami, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. Vendar pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more slediti, saj ugotavlja, da iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 259. člena KZ-1. Kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP je podana, če sodišče zaradi napačne pravne presoje, da gre za kaznivo dejanje, izreče obsodilno sodbo namesto oprostilne in nasprotno, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo. Iz pritožbe zagovornika pa v bistvu izhaja, da z nadaljnjimi navedbami v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je napačno uporabilo, ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi sploh ni primer.

6. Svojstva uradne listine zapisnik o tehničnem pregledu, zato ker ni bil podpisan s strani obdolženega, ni izgubil, kot to zmotno meni pritožnik. Za izpolnitev znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zadostuje, da je obdolženi kot uradna oseba, v uradno listino, kar zapisnik o tehničnem pregledu je, vpisal lažne podatke, kar se obdolžencu tudi očita, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato so pomisleki zagovornika, v kolikor je meril na kršitev iz člena 372/1 ZKP, neutemeljeni, kakor tudi trditve, da obdolženi ni izpolnil znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1. 7. Neutemeljena je pritožba zagovornika, ko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v navajanju, da ni dokazov, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, da mu ni dokazan naklep, da zapisnik o tehničnem pregledu ni uradna listina in sklicevanju na obdolženčev zagovor.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi pravilno ugotovilo, da se vozilo samostojnega podjetnika V.F., v času, ko je obdolženi izdal zapisnik o tehničnem pregledu vozila reg. št. ..., ni nahajalo na preizkuševalni stezi, ampak na vožnji, torej za to vozilo ni bil opravljen tehnični pregled, kot je to sicer lažno v zapisniku navedel obdolženi. Sicer pa je tudi avtoprevoznik V.F. zaradi ugotovljene nepravilnosti bil obravnavan na podlagi šestega odstavka 50. člena ZMV, zaradi kršitve drugega odstavka 50. člena istega zakona in mu je bil izdan plačilni nalog. Navedeno potrjuje zapisnik o ugotovitvah pri inšpekcijskem pregledu Inšpektorata RS za infrastrukturo z dne 15. 5. 2015 iz katerega tudi izhaja, da se vozilo v času izvajanja tehničnega pregleda ni nahajalo na preizkuševalni stezi, kot že navedeno ampak na območju Republike Avstrije, kar vse pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Ker je kljub temu obdolženi izdal potrdilo o tehničnem pregledu vozila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to potrdilo vsebuje lažne podatke, ki jih je v navedeno potrdilo zavedel obdolženi kot uradna oseba družbe A. d.o.o., PE S.B.. Sicer pa je tudi sam V.F. povedal, da so preglede njegovih vozil opravljali tudi pri družbi A. d.o.o. in izdajali potrdila o tehnični brezhibnosti vozil, čeprav vozila dejansko tehnično niso bila pregledana. Glede na navedeno in ker ugotovitve Inšpektorata RS za infrastrukturo, ki je pri pregledu ugotovil nepravilnost, glede tehničnih pregledov potrjuje tudi priča V.F., je zaključek sodišča prve stopnje, da je ta tudi prejel potrdilo o tehničnem pregledu vozila 12. 4. 2014, kljub temu, da pregled vozila ni bil opravljen, pravilen. Sicer pa je izveden dokazni postopek pokazal, da so se zapisniki o tehnični brezhibnosti vozil izdajali izključno z uporabo osebne kartice, v obravnavanem primeru, je to bila obdolženčeva kartica, obdolženi tudi ni znal pojasniti na kak način bi njegovo kartico lahko uporabil nekdo drug, tega pa tudi ni potrdil dokazni postopek, zato sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru obdolženca utemeljeno ni sledilo. Uspešen ne more biti zagovornik, ki skuša odgovornost obdolženca za očitano kaznivo dejanje izključiti z navajanji, da ni moglo iti za lažno vsebino zapisnika o tehničnem pregledu, ker je sicer vozilo, kljub temu, da ni bilo pregledano, izpravno. Takšne navedbe namreč ne dosegajo praga resne presoje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, pri čemer je povsem pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, ki ga je v točki 17 napadene sodbe tudi ustrezno obrazložilo. Zato zagovornik, ki se v pritožbi sklicuje na obdolženčev zagovor trdi, da obdolžencu naklep ni dokazan ter skuša prepričati, da ni šlo za uradno listino, ne more biti uspešen.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, njegova pritožba v tej smeri ostaja neobrazložena, preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 386 ZKP pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave v okviru katere mu je določilo primerno kazen in preizkusno dobo. Zato ni nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj bo z njo dosežen namen kaznovanja tako, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je obdolžencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka skladno z določilom prvega odstavka 95. člena ZKP. Zagovornik, ki se s tako odločitvijo ne strinja, ne more biti uspešen, saj takšne svoje graje v pritožbi ustrezno ne obrazloži, pri čemer ni spregledati, da materialne razmere obdolženega niso slabe.

13. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Izrek o plačilu sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu člena 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.