Jedro

Medsebojno konkurenco objektivnih odgovornosti za škodo, nastalo pri nesreči premikajočih se motornih vozil, urejajo določbe 1.-3. odst. 154. čl. OZ. Le-te postavljajo kriterije za delitev odgovornosti, in sicer v prvi vrsti krivdo posameznih udeležencev nesreče, poleg tega pa se (predvsem v literaturi in sodni praksi) poudarja še stopnja nevarnosti obratovanja, ki izhaja iz posameznega vozila (teža, velikost, trdnost, itd.).

Eventualno (podredno) je mogoče kumulirati le različne tožbene zahtevke. Ko gre za t. im. vključene zahtevke (en zahtevek je vsebovan v drugem), je predmet odločanja le višji (strožji) tožbeni zahtevek, ki vključuje nižjega (milejšega).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo drugi toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek 1.500,00 EUR z zamudno posledico (2. tč. izreka); presežni tožbeni zahtevek proti drugi toženki je zavrnilo, kot tudi celotni tožbeni zahtevek proti prvi toženki (3. tč. izreka), vse s stroškovno posledico (4. in 5. tč. izreka). Hkrati je zaradi delnih umikov v skupnem znesku 2.834,29 EUR v tem delu s sklepom postopek ustavilo (1. tč. izreka).

(2) Proti zavrnilnem in stroškovnem delu sodbe (3., 4. in 5. tč. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve njegovemu celotnemu zahtevku, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tožniku v celoti pripisalo odgovornost za prometno nesrečo. Da sta za nezgodo odgovorna oba udeleženca, torej tako tožnik kot J. G., izhaja prav iz izvedenskega mnenja izvedenca Č., na katerega se je v zvezi s tem oprlo sodišče. Izvedenec je namreč nakazal le, da je vzrok za nastanek kritične prometne situacije iskati predvsem pri tožniku, nikjer pa ni popolnoma izključil odgovornosti voznika J. G.. Slednji je kršil vsaj določilo 2. odst. 32. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/1998, s spremembami; od tu ZVCP), saj je takrat vozil z manjšo hitrostjo in s tem očitno ni dal vseh znakov, da bo začel s prehitevanjem, zaradi česar se je za prehitevanje odločil tožnik. Sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, da sta J. G. in pred njim vozeči tožnik dlje časa po vijugasti cesti (ki je onemogočala prehitevanje) vozila za počasi vozečim vozilom; tako je bilo brž, ko se je ponudila možnost za prehitevanje, takšno ravnanje mogoče pričakovati od obeh. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da se je nesreča zgodila na levem delu vozišča, pri tem pa ni prišlo do bočnega trčenja, saj je tožnikovo vozilo z zadnjim levim vogalom podrsalo ob prednji desni vogal J. G.. Potemtakem je sklepati, da je tožnikovo vozilo ob trku že prehitevalo in se je torej nahajalo na levem pasu ceste. Glede na navedeno pritožnik meni, da je k nezgodi prispeval kvečjemu v višini 50 %. Sodišču prve stopnje nadalje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku in se o njem ni izjasnilo niti v obrazložitvi. Končno opozarja, da je prisojena odškodnina prenizka in ponavlja, kakšne bolečine in nevšečnosti je trpel. Meni, da odškodnina ni pravična, odstopa od podobnih primerov in jih nekaj navaja. Upoštevaje soodgovornost tožnika in drugega voznika bi moralo sodišče prvemu prisoditi tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu ter odškodnino za premoženjsko škodo.

(3) Na pritožbo toženki nista odgovorili.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje prav v delu, na katerega v pritožbi opozarja tožnik - da je tožnikovo vozilo z zadnjim levim vogalnim delom podrsalo po prednjem desnem vogalnem delu vozila J. G. - v celoti sprejelo (2. in 3. odst. na 6. str. obrazložitve izpodbijane sodbe). Ravno ta ugotovitev je odločilna, saj na njej temelji logičen zaključek, da je cestno prometne predpise (konkretno 23. čl. ZVCP in 1. tč. 1. odst. 33. čl. ZVCP) kršil tožnik. Omenjene poškodbe (ker so deloma bočne) namreč razkrivajo, da je do kontakta med vozili prišlo v fazi bočnega premika tožnikovega vozila v levo. Zgolj v tem kontekstu je razumeti nadaljnja izvajanja sodišča, da je do trka prišlo bočno; z napadeno navedbo je sodišče prve stopnje le ovrglo verodostojnost tožnikovih izpovedb, da je do trka prišlo izključno od zadaj, ko naj bi bil slednji že povsem na levem voznem pasu, skoraj vzporedno z vozilom, ki ga je želel prehiteti (primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe, str. 6 spodaj in str. 7 zgoraj). Nakazana napaka dejanskega stanja (340. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) tako ni podana.

(6) Zgoraj opredeljene dejanske ugotovitve izključujejo zatrjevano kršitev, ki naj bi jo storil J. G. (nalet). Pritožbeno sklicevanje na višjo hitrost tožnikovega vozila (oziroma nižjo hitrost vozila osebe J. G.) ob njunem stiku omenjeni zaključek kvečjemu potrjuje, saj bi morala biti ob naletu od zadaj situacija glede hitrosti omenjenih vozil ravno obratna. Nikakor pa ugotovljeno razmerje hitrosti ne pomeni, da J. G. ni dal vseh znakov, da bo začel s prehitevanjem (2. odst. 32. čl. ZVCP). Tudi dejstvo, da je do kontakta med vozili prišlo na levem delu vozišča, je logično skladno z ugotovljenim potekom dogodkov. Dalje ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin nesreče, ki so nakazovale verjetnost prehitevanja obeh voznikov, brž ko je bilo to mogoče (konfiguracija ceste, ki dalj časa ni dopuščala prehitevanja pred njima počasi vozečega vozila). Prav nasprotno; ti razlogi so pravilni ter tako jasno in popolno navedeni (str. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), da jih pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati.

(7) Škoda, nastala pri nesreči premikajočih se vozil, izvira iz nevarne dejavnosti imetnikov vozil (koincidirajoča vzročnost). Gre za medsebojno konkurenco objektivnih odgovornosti, ki jo urejajo določbe 1.-3. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Le-te postavljajo kriterije za delitev odgovornosti, in sicer v prvi vrsti krivdo posameznih udeležencev nesreče, poleg tega pa se (predvsem v literaturi (1) in sodni praksi (2)) poudarja še stopnja nevarnosti obratovanja, ki izhaja iz posameznega vozila (teža, velikost, trdnost itd.). Ker se je izkazalo, da je protipravno ravnal (torej kršil cestno prometne predpise) le tožnik, ne pa tudi J. G., tedaj tudi krivde slednjega ne more biti. Materialno pravni sklep, da je za nesrečo izključno odgovoren le tožnik, ter posledična zavrnitev zahtevka proti zavarovalnici voznika J. G. (prvi toženki), ki temelji na njegovi polici obveznega zavarovanja po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994, s spremembami; od tu ZOZP), sta torej utemeljena.

(8) V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost delne ugoditve zahtevku proti zavarovalnici tožnika (drugi toženki), ki temelji na lastni polici AO-plus zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti druge toženke. V izpodbijani sodbi je navedlo zadostne razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin ter teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano trpljenje. Še višja zahtevana odškodnina bi šla tudi po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnikova poškodba sodi med zelo lahke po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb (utrpel je zvin vratu), zdravljenje je bilo razmeroma kratkotrajno, enako tudi bolečinsko obdobje, nevšečnosti, ki jih pritožba ponovno opisuje (enako kot sodba sodišča prve stopnje), pa ne posebej znatne. V zvezi z obsegom poškodb in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno sledilo zgolj tistim tožnikovim izpovedbam, ki so skladne z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Tožnik sodišča ni prepričal, da je poleg zvina vratu utrpel še poškodbo hrbta, da je trpel močne bolečine, da so bolečine trajale dlje časa in da bodo trajale tudi v bodoče, ter da so bile tožnikove življenjske aktivnosti (športno in gasilsko udejstvovanje) začasno zmanjšane. Z opisano dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša, na obširne razloge, ki jih je v zvezi s tem skrbno navedlo že sodišče prve stopnje (str. 8-11 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa se v celoti sklicuje.

(9) Sklicevanje na sodno prakso ni na mestu, saj je kar šest od osmih citiranih zadev primerov, ko je Vrhovno sodišče RS obravnavalo samo revizijo tožeče stranke (oškodovanca) in jo zavrnilo (3). Zadevi II Ips 16/96 in II Ips 575/2002 pa sta tudi neprimerljivi: v zadnje navedeni zadevi je bila revizija tožnika delno uspešna le glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik oviran v svojem poklicnem delu (kar pri tožniku ni primer), ne pa tudi za telesne bolečine in nevšečnosti. Tudi v primeru II Ips 16/96 je šlo po presoji pritožbenega sodišča za daljše bolečinsko obdobje in za hujše trajne posledice. Prisojene odškodnine torej niti po posamezni h postavkah niti v celoti, glede na ugotovljeni obseg škode, ni mogoče še zviševati, posebej ne s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih.

(10) Zgrešeni so očitki, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni odločalo o podrednem tožbenem zahtevku. Pogoji za eventualno kumulacijo (182. čl. ZPP) v konkretnem primeru sploh niso bili podani, saj je edina razlika med "primarnim" in "podrednim" zahtevkom ta, da tožnik s prvim zahteva različna zneska odškodnin od vsake tožene stranke posamezno, z drugim pa vsoto prej omenjenih zneskov odškodnine solidarno od obeh toženih strank. Gre torej za položaj t. im. vključenih zahtevkov za plačilo identičnih zneskov, ki izhajajo iz identične dejanske podlage. Edina razlika med njima je v naravi plačilne zaveze (deljena ali solidarna), zato drugi zahtevek vključuje prvega. Predmet odločanja je bil torej le (strožji) zahtevek, ki ga je tožnik sicer označil kot podrednega. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo o njem v celoti odločeno - sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je omenjeni zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki vključuje navadno oziroma deljeno obveznost proti drugi toženi stranki in še to le do višine 1.500,00 EUR z zamudno posledico. Opisno oblikovani zavrnilni del logično vključuje strožjo (solidarno) zavezo.

(11) Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in ker je ugotovilo, da je tudi po tej plati brez napak, je pritožbo zavrnilo, sodbo pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(12) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel. (1) Glej npr. Cigoj, Avtomobilist, ČZ Uradni list SRS, 1982, str. 295; Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list RS, 1990, str. 130-134; Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 881-883. (2) Npr. sodba VS RS z dne 19. 10. 1995, opr. št. II Ips 244/94 in mnoge druge.

(3) Zadeve II Ips 176/98, II Ips 419/99, II Ips 381/2001, II Ips 40/2003, II Ips 490/2003 in II Ips 154/96.