Jedro

Sodišče sodi na podlagi navedb pravdnih strank in ni dolžno izvajati dokaza z izvedencem, na podlagi katerega bi se relevantna dejstva šele ugotovila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka mora v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 108.387,50 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 01.12.1999 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.099.147,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.05.1995 dalje do plačila, znesek 536.055,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 03.07.1995 dalje do plačila in znesek 453.547,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1996 dalje do plačila (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek za zakonite zamudne obresti od zneska 3.099.147,00 SIT za dne 24.05.1995 in od zneskov 536.055,40 SIT za dne 02.07.1995 in 453.547,50 SIT za dne 31.12.1995 pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti izvršilne stroške v znesku 95.480,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1995 do plačila in pravdne stroške v znesku 529.327,50 SIT. Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sodišče preuranjeno odločilo, da dopolnitev izvedeniškega mnenja za odločitev ni potrebna. Izvedenec v svojem mnenju ni odgovoril na vsa za odločitev relevantna vprašanja, saj mu taka vprašanja niti niso bila postavljena. Nadalje je navedla, da je že 13.01.1995 odpovedala obdelave fakturiranja in materialnega poslovanja iz razlogov, ker je v tem času že vzpostavila svoj računalniški sistem in ni potrebovala storitev tožeče stranke. Lasten računalnik je začela uporabljati zato, ker ni imela možnosti kontrolirati dejanske uporabe računalnika. Poleg tega se ji zastavljajo tudi povsem logična vprašanje v zvezi s paketnimi (Batch) obdelavami. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je imela s pritožbo. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in zahtevala povračilo stroškov, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Med strankama je bilo sporno, koliko je tožena stranka uporabljala storitve tožeče stranke po Pogodbi o opravljanju računalniških storitev z dne 10.11.1994 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A5). Tožeča stranka je v zvezi z navedeno pogodbo izstavila toženi stranki račune za obdobja januar - marec 1995, maj 1995 in november 1995. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke, da bi ugotovilo ali je tožena stranka storitve tožeče stranke res uporabljala v zatrjevanjem obsegu, postavilo izvedenca. V izvedenskem mnenju z dne 24.09.1999 izvedenec računalniške stroke E. G. ugotavlja, da je iz podatkov, ki jih navaja v tabelah na 4. strani izvedenskega mnenja razvidno, koliko je tožena stranka uporabljala storitve tožeče stranke po elementih iz 11. člena Pogodbe (list. št. 24). Ti podatki pa so skladni s specifikacijo tožeče stranke (priloga A7) in predloženim izračunom (priloga A8). Pri pregledu arhivskih trakov in primerjavi podatkov z računalniškimi izpisi, ki so bili primerljivi, sodni izvedenec ni naletel na odstopanja. Ugotovil je tudi, da je tožeča stranka po izklopu računalnika IBM 4381 (zaradi zastarelosti in nerentabilnosti poslovanja), podatke shranila na računalniške trakove po predpisanem (standardnem) postopku (list. št. 22). S tem se je izvedenec že opredelil do vprašanja o verodostojnosti podatkov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja, glede vprašanj, ki jih je postavila tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 17.11.1999 in 30.11.1999, ni potrebna. Sodni izvedenec je namreč jasno odgovoril na vprašanje, zakaj ni bilo možno pregledati ON line obdelav. Ugotovil je, da vrednosti ne bi bile primerljive s tistimi, ki bi bile dobljene na drugem računalniku z drugim operacijskim sistemom (list. št. 23). Dodatna pojasnila istega sodnega izvedenca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bila potrebna. Če je tožena stranka dvomila v verodostojnost izdelanega izvedenskega mnenja bi morala predlagati, da sodišče postavi drugega izvedenca. Na vprašanje zakaj se v mesecih od januarja do maja 1995 pojavljajo razlike v časovni uporabi v sekundah, I/O obdelavah in korakih, pa je tožeča stranka prepričljivo pojasnila, da je obdobje januar-marec najbolj intenzivno obdobje pri obdelavi finančnih podatkov vsake družbe, saj se pripravlja letno poročilo in davčna bilanca. Izvedenec je v preglednicah le povzel podatke, ki jih je lahko razbral iz virov, ki so mu bili na voljo. Tožena stranka pa ni trdila, da bi tožeča stranka kakorkoli posegala v podatke o opravljenih storitvah. Ker tudi ni trdila, da je dejansko prišlo do mešanja uporabnikov oz. da je računalniške storitve dejansko uporabljal nekdo drug, postavljanje vprašanj izvedencu v tej smeri ne bi imelo podlage v konkretnih trditvah tožene stranke. Sodišče namreč sodi na podlagi navedb pravdnih strank in ni dolžno izvajati dokaza z izvedencem, na podlagi katerega bi se relevantna dejstva šele ugotovila. Sodni izvedenec pa je na 2. strani mnenja celo izrecno zapisal, da je iz podatkov v mnenju razvidno, koliko je tožena stranka (in ne kdo drug) uporabljala storitve tožeče stranke (list. št. 23). Tožena stranka je svojo obrambo gradila na tem, da storitve niso bile opravljene. V pritožbi pa je navedla, da je že 13.01.1995 odpovedala obdelave fakturiranja in materialnega poslovanja iz razlogov, ker je v tem času že vzpostavila svoj računalniški sistem. Navedba datuma 13.01.1995 predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je na podlagi določbe 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka namreč trdila, da je pogodbo odpovedala s 13.05.1995. Vendar iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožena stranka dejansko uporabljala storitve tožeče stranke tudi v decembru 1995 in marcu 1996. Če gre v pritožbi glede datuma za pisno pomoto, je potrebno dodati, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi Pogodbo odpovedala v skladu s 16. členom. Ta namreč določa, da ima vsaka stranka pravico odpovedati pogodbo z odpovednim rokom eno leto. Tudi če bi tožena stranka res odpovedala obdelave fakturiranja in materialnega poslovanja 13.01.1995, bi odpoved začela učinkovati šele po preteku enega leta. Ker sodišče druge stopnje ni našlo v pritožbi zatrjevanih kršitev, je sodbo preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (1.,2.,6.,7.,8.,11.,12., in 14. točka 2. odst. 339. člena ZPP) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka in tožeči stranki povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju O.T.) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) je sodišče druge stopnje tožeči strani od priglašenih priznalo naslednje stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 750 točk (1. odst. tar. št. 16 O.T.), kar ob vrednosti 90,00 SIT za točko znaša 67.500,00 SIT in stroške sodnih taks v višini 40.887,50 SIT (2. odst. v zvezi s 5. odst tar. št. 1 ZST), skupaj 108.387,50 SIT.