Jedro

Civilna delitev stvari v solastnini.

V postopku izvršbe na nepremičnini postane kupec lastnik s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

Izrek

Pritožba S. T. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba S. in J. T. se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se solastna nepremičnina, to je zemljiškoknjižno nevpisano dvosobno stanovanje št. 59 v sedmem nadstropju stavbe na naslovu C. 49, stoječe na parc. št. 1545 k.o. N. J., pripisane k vl. št. 72 k.o. N. J., z deležem predlagatelja do 1/2 in nasprotne udeleženke do 1/2, razdruži tako, da se nepremičnina proda in kupnina razdeli med predlagateljem in nasprotno udeleženko v skladu z njunima solastninskima deležema, to je za vsakega do 1/2. O stroških postopka bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

Proti navedenemu sklepu so vložili pritožbo nasprotna udeleženka in njena starša. Predlagali so, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s predlogom, da sodišče predlog za razdružitev zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za razdružitev kljub dejstvu, da so pritožniki sodišče obvestili, da so na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložili ustavno pritožbo. Po njihovem mnenju predlagatelj ni postal solastnik spornega stanovanja, saj je bila v času uvedbe izvršilnega postopka S. T. izključna lastnica stanovanja. Izpodbijani sklep po mnenju pritožnikov predstavlja nezakonito razlastitev njene lastninske pravice. Pritožnica ni dolžna soglašati, da se njeno lastništvo sporazumno razdeli med ostalimi, kar ugotavlja prvostopno sodišče. Predlagatelj namreč ni solastnik, saj sam domik ne pomeni pridobitve lastninske pravice ne glede na to, da po mnenju pritožnice predlagatelj ni mogel postati solastnik spornega stanovanja zato, ker je bila tedaj izključna lastnica stanovanja nasprotna udeleženka, ki pa predlagatelju ni ničesar dolgovala. Sodišče prve stopnje zato delitve stanovanja ne bi smelo dovoliti. Sodišče bi moralo vsaj prekiniti postopek do odločitve ustavnega sodišča. Pritožnica je bila nekaj let pred uvedbo izvršilnega postopka lastnica stanovanja. V izvršilnem postopku se je delalo nezakonito in neustavno, saj sodišče ni upoštevalo lastninske pravice pritožnice, ki je zaščitena v Ustavi Republike Slovenije. Pritožnica nadalje opozarja na domnevno zlorabo pravic predlagatelja glede stroškov postopka, saj se ti povečujejo zaradi dejstva, ker predlagatelj ni vložil predloga proti pravi osebi. Zato so pritožbo podpisali tako S. T. kot njena starša S. in J. T..

Pritožba S.T. ni utemeljena, pritožbi S. in J.T. nista dovoljeni.

Predlagatelj je vložil predlog za razdelitev solastne nepremičnine proti nasprotnim udeležencem ST, S in JT. V teku postopka je bilo ugotovljeno, da je solastnica stanovanja le ST, zato je predlagatelj svoj predlog spremenil in predlagal razdružitev solastne nepremičnine le proti solastnici ST. Ker se proti sklepu lahko pritožijo le stranke postopka (1. odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 37. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 37 ZNP pritožbi S in JT zavrglo, saj nista stranki tega nepravdnega postopka. Okoliščina, da ju je sodišče prve stopnje tudi po spremembi predloga vabilo na razpisane naroke, ne more imeti vpliva na odločitev.

Po določbi 1. odstavka 65. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Solastnina je torej posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu izmed solastnikov pripada računsko določen idealni delež na stvari. Stranki tega postopka sta solastnika stanovanja št. 59 v sedmem nadstropju stavbe v izmeri 58,18 m2, vsak do 1/2. Pritožnica pravilno opozarja, da je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je predlagatelj postal solastnik stanovanja na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku, ki je bil izdan v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2000/00526 z dne 10.6.2003. V izvršilnem postopku prodaje nepremičnin namreč kupec postane lastnik kupljene nepremičnine, lastninsko pravico pa pridobi na originaren način, šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, kot določa 1. odstavek 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). To pa se je zgodilo 13.11.2006, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani v izvršilnem postopku izdalo sklep o izročitvi ½ stanovanja kupcu potem, ko je ugotovilo, da je sklep o domiku postal pravnomočen, kupec pa je poravnal kupnino. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sklep o izročitvi nepremičnine kupcu postal pravnomočen, zato je trditev pritožnice, da predlagatelj ni solastnik stanovanja, katerega delitev predlaga, neutemeljena. Okoliščina, da je pritožnica vložila ustavno pritožbo zoper odločitve, izdane v izvršilnem postopku, na odločitev v tem postopku ne more vplivati, niti ni to razlog za prekinitev postopka v smislu določb 205. in 206. člena ZPP, ki se po določbi 37. člena ZNP uporablja tudi v nepravdnem postopku. Prekinitve postopka zaradi vložene ustavne pritožbe pa ne predpisuje niti Zakon o ustavnem sodišču. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev, ki izkazujejo solastništvo predlagatelja na spornem stanovanju do 1/2, pa so pritožbene trditve, da je nasprotna udeleženka izključna lastnica spornega stanovanja in da je bil postopek izvršbe izveden nezakonito, ker je bila nasprotna udeleženka lastnica stanovanja že pred začetkom izvršilnega postopka, neutemeljene.

Vsak solastnik ima pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času, saj takšna neodtujljiva pravica izhaja iz določbe 1. odstavka 69. člena SPZ. Način delitve solastne stvari ureja 70. člen SPZ. Po navedenem zakonskem določilu sodišče primarno solastno stvar razdeli fizično, torej tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (2. odstavek). Če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlik v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev, 4. odstavek). Na predlog solastnika lahko sodišče tudi odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče (5. odstavek). V obravnavani zadevi je predlagatelj predlagal civilno delitev solastne nepremičnine. Nasprotna udeleženka svojega predloga o načinu delitve ni podala, saj ni vložila niti odgovora na predlog, niti se ni udeležila razpisanih narokov. Tudi v pritožbi ne nasprotuje izbranemu načinu delitve zato, ker bi bil neustrezen, pač pa zato, ker meni, da predlagatelj sploh ni solastnik nepremičnine, zato delitev ni potrebna. Povsem jasno je, da dvosobno stanovanje v izmeri 58,18 m2 ni mogoče v naravi razdeliti tako, da bi predstavljalo dve samostojni stanovanjski enoti. Nihče od solastnikov tudi ni predlagal, da bi drugemu solastniku izplačal vrednost njegovega deleža. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je odločitev prvostopnega sodišča o civilni delitvi solastnega stanovanja pravilna.

Kot je bilo že navedeno, je pravica solastnika, da zahteva delitev solastne stvari, določena v zakonu, zato so pritožbeni očitki, da je z izpodbijanim sklepom pritožnica nezakonito razlaščena neutemeljeni.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe SPZ o delitvi solastnih nepremičnin, v postopku pa ni storilo kršitev postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 37 ZNP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP pritožbo ST zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki stroškov niso priglasili, zato odločanje o njih ni potrebno.