Jedro

Ureditev začasnega bivališča v Republiki Sloveniji ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožba ne more spodnesti zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju podaljšal pripor zoper obdolženega iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sklep se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožil obdolženčev zagovornik in predlagal razveljavitev sklepa o podaljšanju pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne in tehtne razloge za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice. Obrazložilo je, iz katerih dejstev in okoliščin izhaja utemeljenost suma, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje (točka 7), pri čemer se je oprlo na do sedaj zbrano dokazno gradivo v predkazenskem postopku, predvsem ugotovitve policistov, zaslišanja tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj in druge listine. Utemeljilo je obstoj pripornih razlogov begosumnosti (točka 9) in ponovitvene nevarnosti (točka 10) ter se opredelilo tudi v smeri nujnosti, neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora kot edinega ukrepa, ki zmore anulirati priporna razloga, podana v sferi obdolženca (točka 11). Navedenim razlogom pritožbeno sodišče v ključnih delih pritrjuje, pri čemer jih pritožbena izvajanja v predmetni procesni fazi ne morejo omajati.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno in razumno obrazložilo obstoj utemeljenega suma izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec kot član hudodelske združbe z namenom pridobitve premoženjske koristi nezakonito prevažal tujce po ozemlju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje gradilo tudi na izpovedbah petih tujcev, ki so pred časom zapustili Sirijo in živeli v Turčiji, opisovali svojo migrantsko pot prek evropskih držav (Bolgarije, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške ter Slovenije) proti Nemčiji, kamor so bili namenjeni. Izpovedali so, da je pri izvedbi poti sodelovalo več oseb, ki so jih ves čas usmerjale na omenjeni poti. Opisali so način plačevanja za izvedbo poti in način sproščanja (deponiranih) sredstev hudodelski združbi glede na uspešnost izvajanja migrantske poti.

6. V azilnem domu so se povezali s tihotapcem A. A. ter se dogovorili za pot iz Slovenije v Nemčijo in zanjo plačali 1000 EUR na osebo. Sredstva so bila deponirana organizatorju v Turčiji in izplačana šele za vsak del opravljene poti, še posebej pa ob uspešnem prihodu v Nemčijo. Za plačilo jim je preostal le še znesek v višini 1000 EUR, ki bi bil izplačan, če bi uspešno prispeli Nemčijo. Oseba A. A. jim je sporočila, da jih bo v bližini azilnega doma Vič čakalo vozilo, kjer pa jih je pobral obdolženec in jih odpeljal, pri tem pa uporabljal navigacijo na osebnem telefonu. Razlogi izpodbijanega sklepa so v celoti razumni in sprejemljivi, tj. da je na stopnji utemeljenega suma dopustno sklepati, da je obdolženec deloval kot član hudodelske združbe in bil v kontaktu z organizatorji ilegalnih migracij, saj sicer A. A. tujcem ne bi mogel posredovati lokacije v bližini azilnega doma ..., kjer jih je čakalo vozilo, ki ga je vozil obdolženec in jih odpeljal naprej s pomočjo navigacije na osebnem telefonu. Tako s pritožbenim zanikanjem vpletenosti obdolženca v delovanje hudodelske družbe in opravičevanjem prevoza tujcev z uresničitvijo zgolj prijateljske usluge oziroma odziva na prošnjo osebe po imenu B. B. pritožbeno ne bo mogoče uspeti. Tujci so govorili o osebi A. A., s katerim so se povezali za organizacijo poti v Nemčijo, ne o osebi B. B. S pritožbenimi navedbami, da obdolženec ni vedel, kam naj tujce pelje, ter da so se med potjo večkrat obrnili in iskali pravo pot (kljub temu so bili na poti v smeri Republike Avstrije in zaustavljeni v Velenju), zaključka o obstoju utemeljenosti suma v tej fazi postopka prav tako ni mogoče izpodbiti, zanikanje, da je obdolženec član hudodelske združbe, pa je lahko stvar dokaznega postopka na glavni obravnavi. Enako velja za pritožbene reprodukcije obdolženčevega zagovora, vključno s smiselnim sklicevanjem na dejansko zmoto, češ da je obdolženec menil, da gre za "C. C.", ki imajo vse "urejene papirje za gibanje". Pritožbena navajanja, da obdolženec od tujcev ni zahteval nikakršnega plačila, se kažejo kot neupoštevna, saj tujci na končno predvideno lokacijo še niso prispeli, ko bi naj bila predvidena sredstva izplačana, zato so zatrjevanja, da obdolženec ni zahteval plačila, brezpredmetna. Tujci so namreč izpovedali, da so plačilo deponirali v Turčiji, ki bi bilo sproščeno, ko bi uspešno prispeli v Nemčijo.

7. V zaključkih sodišča prve stopnje so neoporečni tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo, da je v sferi obdolženca, ki je državljan Avstrije in Tunizije, sicer z bivališčem v Belgiji, kjer naj bi bil tudi zaposlen, družino pa naj bi imel v Nemčiji, ter ga glede na vse navedeno na Republiko Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina, podan priporni razlog begosumnosti. Razumno je tudi sklepanje, da v hudodelski združbi obstaja interes, da se s preprečevanjem razkritja udeležencev pomaga drugim članom pri skrivanju in izognitvi kazenskemu postopku, česar pritožbeno vztrajanje, da obdolženec, kolikor bi bil begosumen, očitanega dejanja ne bi izvršil (ta pritožbena trditev je sicer povsem nerazumljiva), ne more omajati. Tudi možnost ureditve začasnega bivališča obdolženca v Sloveniji ne more prepričati, da razloga begosumnosti pri obdolžencu ni, saj gre zgolj za golo deklaracijo, ki ne more imeti uspeha.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem realne in konkretne ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj slednje utemeljujejo, ter o tem navedlo celovite, konkretne in jasne razloge v 10. točki obrazložitve. Obdolženčeva nekaznovanost za kazniva dejanja (ki sicer izhaja le iz njegovih navedb in ne gre za uradno preverjene podatke) ne more ne omajati niti izpodbiti obstoja ostalih okoliščin subjektivne narave, ki poleg objektivnih kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, zato pritožbeno izpostavljanje izključno nekaznovanosti ne more privesti do drugačnih zaključkov. Pritožbeno sodišče se pridružuje pravilnim in utemeljenim razlogom izpodbijanega sklepa, da je obstoj ponovitvene nevarnosti izkazan ne glede na dejstvo, da obdolženec po lastni izpovedbi ni bil obsojen za kazniva dejanja in ni v drugem kazenskem postopku, njegove negativne osebnostne lastnosti, ki kažejo na možnost recidiva, pa so v sklepu ustrezno obrazložene.

9. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, še toliko manj pa je zagrešilo pritožbeno očitano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki (očitno prvega odstavka) 371. člena ZKP. Gre za prekoračitev obtožbe v končni odločbi o glavni stvari, ki s sklepom o podaljšanju pripora nima opraviti prav ničesar. Prav tako ni jasno, zakaj se pritožnik sklicuje na določila 361. člena ZKP, ki urejajo odločanje o priporu ob razglasitvi sodbe.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).