Jedro

Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je potrebno izkazati, da gre pri zadevnem plovilu za blago (stvar), ki ga bo investitor uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Glede na podatke upravnih spisov tožnik izvajanja (obdavčljive) dejavnost oziroma gospodarske rabe obravnavanega plovila ni uspel dokazati. Plovilo je bilo pri pristojnem organu v RS sicer res registrirano za „gospodarski namen uporabe čolna - za izposojanje“, vendar to ne zadostuje. Glede na določbe 40. člena ZDDV je namreč pogoj za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV dejanska uporaba plovila za opravljanje dejavnosti najema, ki pa je tožnik, kljub dvema izdanima računoma v letu 2006, ni uspel izkazati.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ptuj kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost (DDV), in sicer za obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2006 v znesku 11.383,00 EUR, za obdobje od 1. 4. do 30. 6. 2006 v znesku 27.368,00 EUR in za obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2006 v znesku 120,00 EUR (točka I.1 izreka) in pripadajoče obresti v skupnem znesku 827,92 EUR ter odločil, da mora biti plačilo obveznosti izvršeno v roku 30 dni od vročitve prvostopne odločbe (točka I.2 izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski nadzor pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobja od 1. 1. do 30 .9. 2006 in o ugotovitvah dne 16. 1. 2007 izdan zapisnik, po vloženih pripombah pa dne 8. 3. 2007 še dodatni zapisnik. Po izvedenem postopku tožniku ni bil priznan odbiti DDV v znesku 3.638,63 SIT po računu z dne 31. 1. 2006, ki se nanaša na mobitel naročnino, ker se račun glasi na A. d.o.o. in ne na tožnika (C.C. s.p.)kot davčnega zavezanca. Prvostopni organ se pri tem sklicuje na 34. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-ZDDV-UPB4, v nadaljevanju ZDDV), ki določa vsebino računa, in 40. člen ZDDV, ki določa, kdaj nastane pravica do odbitka DDV. Sklicuje se tudi na Pravilnik o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06 in 10/06, v nadaljevanju Pravilnik o DDV). Ker se navedeni račun ne glasi na tožnika kot zavezanca za davek in prejemnika računa ter storitve mobitel naročnine niso bile opravljene tožniku, vstopni DDV v znesku 3.638,63 SIT tožniku ni bil priznan. Tožniku tudi ni bil priznan celoten vstopni DDV po računu z dne 8 .3. 2006 za nabavo in dostavo 2699 litrov kurilnega olja, temveč, glede na ugotovitve v postopku, le 40 % celotnega zneska, posledično pa DDV v znesku 26.882,04 SIT, kar je ustrezen delež glede na dejansko uporabo najetih poslovnih prostorov.

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 3. 2006 knjižil avansni račun z dne 6. 3. 2006 v skupnem znesku 16.263.841,00 SIT, prejet od družbe B. d.o.o., ki se nanaša na nakup novega plovila Elan Power E35 z motorjem 2x Volvo Penta D4 EVC-260, ki ga je tožnik knjižil kot osnovno sredstvo. Kot izhaja iz dne 2. 3. 2006 sklenjene kupoprodajne pogodbe za nakup plovila, celotna vrednost z vključenim DDV znaša 54.212.803,20 SIT. Glede na pogodbo se 30 % vrednosti plovila plača ob podpisu pogodbe (16.263.841,00 SIT) preostanek vrednosti (37.948.962,00 SIT) pa se plača 30 dni pred prevzemom plovila (najkasneje do 1. 5. 2006). Za plačilo 30 % vrednosti plovila takoj je dobavitelj izdal navedeni avansni račun z vključenim DDV (DDV znaša 2.710.645,60 SIT), ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV od nabave novega osnovnega sredstva v davčnem obdobju januar - marec 2006. Tožnik je nato za davčno obdobje od 1. 4. 2006 do 30. 6. 2006 knjižil končni račun za nakup plovila z dne 7. 6. 2006 v celotnem znesku vrednosti plovila (54.212.803,20 SIT z vključenim DDV v višini 9.053.467,00 SIT) in ga v istem obračunskem obdobju v celoti odbijal kot vstopni DDV. Obenem pa je v knjigi P-RAČ knjižil storno avansnega računa. Tožnik pa je izkazoval še en račun v povezavi z nabavo plovila, in sicer račun z dne 27. 6. 2006, izdan s strani B. d.o.o., ki se nanaša na dostavo in na stroške dostave plovila v Č. (Slovenija). Znesek z vključenim DDV znaša 1.294.045,20 SIT (DDV v znesku 215.674,20 SIT). Tožnik je nato za davčno obdobje od 1. 7. 2006 do 30. 9. 2006 knjižil še račun z dne 14. 8. 2006 za opravljen servis motorjev na plovilu, izdan s strani podjetja B. d.o.o. (skupni znesek z vključenim je 172.540,00 SIT, DDV je znašal 28.756,80 SIT).

V nadaljevanju sledi podroben opis ravnanja v zvezi z navedenim plovilom, ki je bilo, glede na določbe Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah (Uradni list RS, št. 45/02, 89/02 in 42/05) vpisano v vpisnik čolnov pri Upravi RS za pomorstvo (izdan vpisni list za čoln z registrsko oznako ... z dnem izdaje 9. 6. 2006) in registrirano za gospodarski namen uporabe čolna - za izposojanje. Ob vpisnem listu za čoln je bilo izdano tudi dovoljenje za plovbo, ki velja do 9. 6. 2008 in se glasi na tožnika kot lastnika čolna. Za plovilo je bila sklenjena tudi zavarovalna polica za odškodninsko odgovornost lastnika ali uporabnika čolna za škodo (na polici je kot zavarovalec napisano „pravna oseba“ in naslov C.C., D.). Glede na ugotovitve tožnik plovila ni zavaroval za kritje škode, povzročene drugim osebam v primeru dajanja plovila v najem, kljub temu, da je plovilo registriral prav v ta namen. Nato je bilo plovilo še isti dan (9. 6. 2006) prepeljano v Republiko Hrvaško in prijavljeno v Lučki kapetaniji E., Lučka izpostava F. Plačano je bilo nadomestilo za varnost plovbe v notranjih vodah in teritorialnem morju Republike Hrvaške v ustrezni višini glede na dolžino plovila, kakor jo določeno v „Naredbi o višini naknade za sigurnost plovidbe, koju plačaju strane jahte i brodice (Narodne novine – NN, broj 2/05). Po navedenem predpisu („Naredbi“) nadomestilo za varnost plovbe plačajo tuje jahte in čolni, namenjeni zabavi, športu ali rekreaciji, ki plujejo in bivajo v notranjih morskih vodah in teritorialnem morju Republike Hrvaške. Račun za plačilo tega nadomestila se nanaša na C.C. kot fizično osebo, brez navedbe s.p. in tudi ni zaveden v tožnikovo knjigo P–RAČ.

Po oceni prvostopnega organa iz ugotovitev postopka in na podlagi dokumentacije ter izjav tožnika izhaja, da je bilo plovilo registrirano v Republiki Sloveniji za namen opravljanja dejavnosti dajanja v najem ter nato še isti dan prepeljano v Republiko Hrvaško. Po vplutju v teritorialne vode Republike Hrvaške pa je tožnik ravnal skladno s predpisi Republike Hrvaške kot tujec, ki poseduje tuj čoln, namenjen zabavi, športu ali rekreaciji in s katerim se v Republiki Hrvaški ne sme opravljati gospodarske dejavnosti. Za plovilo je v Marini G. že marca 2006 plačal letni privez in plovilo tudi privezal v tej marini. Red v navedeni Marini pa prepoveduje koriščenje priveza v komercialne namene. Plovilo se je tako v obdobju inšpekcijskega nadzora fizično nahajalo na Hrvaškem v Marini G. Tožnik je v obdobju inšpekcijskega nadzora prikazal fizično nahajanje plovila na ozemlju oziroma na kraju, kjer se dejavnost dajanja tujih čolnov v najem s strani tuje fizične osebe (plovilo je vpisano v slovenski vpisnik čolnov) ne sme opravljati kot gospodarska dejavnost. Tožnik torej te dejavnosti kot tuji državljan ne bi smel opravljati. Poleg tega tudi ni dokazal, da bi se plovilo dajalo v najem (o najemu namreč po izjavi tožnika ne obstaja nobena dodatna listina - npr. pogodba o najemu plovila med najemnikom in lastnikom plovila), zato tožniku ni bil priznan vstopni DDV v skupnem znesku 9.297.898,00 SIT po treh računih, povezanih z nabavo plovila, kot je navedeno v preglednici na str. 14 izpodbijane odločbe. Celoten obračun dodatne obveznosti za plačilo DDV je naveden na straneh od 25 do 30 izpodbijane odločbe, kjer je obrazložena tudi obveznost plačila zamudnih obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožnik je zoper prvostopno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. ... z dne 16. 4. 2009 zavrnilo. Drugostopni organ je prvostopno odločbo preizkusil v delu, v katerem jo tožnik izpodbija in še po uradni dolžnosti glede morebitnih bistvenih kršitev postopka in kršitev materialnega zakona in pri tem ugotovil, da pritožba ni utemeljena. Tudi po presoji drugostopnega organa tožniku upravičeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa o nakupu spornega plovila, v skladu z določbo 40. člena ZDDV. Plovilo je bilo sicer res registrirano za „gospodarski namen uporabe čolna - za izposojanje“, vendar pa je pogoj za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV dejanska uporaba spornega plovila za opravljanje dejavnosti najema (tako tudi Upravno sodišče RS, v sodbi opr. št. U 1938/2005-13 z dne 3. 2. 2009). V tem primeru pa tožnik ni uspel izkazati, da je oddajal plovilo v najem oziroma, da je sploh res imel namen uporabljati to plovilo za oddajanje v najem in to na tak način, da je podvržen obdavčitvi z DDV v RS.

Drugostopni organ še poudari, da ne gre za opravljanje dejavnosti oddajanja v najem, če bi se s takim „oddajanjem v najem“ zlorabil sistem DDV. Opravljanje dejavnosti oddajanja v najem pomeni, da je npr. plovilo ponujeno in dajano v najem tudi drugim subjektom na trgu in da se taka dejavnost opravlja praviloma proti plačilu. Da bi tožnik plovilo res poskušal dajati v najem, pa iz upravnega spisa (vključno s pritožbo) ni razvidno. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da bi plovilo poskušal oddati v najem (npr. oglaševanje možnost najema plovila, ipd). V „najem“ pa ga je oddal le dvakrat v inšpiciranem obdobju, in to samemu sebi kot fizični osebi in poslovnemu partnerju, pri čemer pa tudi ni razvidno, da bi bila računa za oddajo plovila v najem v juliju in avgustu 2006 do dneva izdaje izpodbijane odločbe plačana. Tudi po oceni drugostopnega organa tožniku ni mogoče priznati pravice do uveljavljanja vstopnega DDV v času nabave obravnavanega plovila, niti ne v inšpiciranem obdobju. Tožnik je sicer res že v pripombah na zapisnik navedel, da naj bi v letu 2007 za plovilo uredil privez v slovenskem morju (Marina Č.), vendar se ta dokumentacija nanaša na leto 2007 in ne na obdobje inšpekcijskega nadzora. Ker je tožnik konkretni (vstopni) DDV uveljavljal v davčnem obdobju leta 2006, bi tudi takrat moral utemeljiti svojo pravico z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, ki odražajo dogodke tega davčnega obdobja. Tožnika še pouči, da imajo po določbi 2. odstavka 42. člena ZDDV zavezanci možnost popravka vstopnega DDV, kolikor se spremenijo pogoji, ki so bili v letu pridobitve merodajni za odbitek vstopnega DDV. Glede načela, po katerem mora davčni organ ravnati (tudi) v korist davčnega zavezanca (5. člen ZDavP-2) pojasni, da ga ni mogoče razlagati tako široko, kot to meni tožnik. Davčni organ je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca, vendar zgolj v zvezi s konkretno odločitvijo oz. predmetom davčnega nadzora.

Tožnik se z odločbo ni strinjal in je najprej vložil tožbo zaradi molka organa. Po izdaji drugostopne odločbe pa je sodišču sporočil, da vztraja pri tožbi. Odločbo izpodbija iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07–skl.US, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V postopku je bilo sicer pravilno ugotovljeno, da je tožnik kupil plovilo, ga dne 9. 6. 2006 vpisal v vpisnik čolnov in ga registriral za gospodarski namen – za izposojanje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tožnik uveljavljal vstopni DDV, ki pa ga davčni organ ni priznal in odločitev utemeljil z okoliščinami, ki so napačne in ne morejo vplivati na pravico do uveljavljanja vstopnega DDV. Tožnik je plovilo kupil z namenom, da ga bo dajal v najem. Ker pa priveza v Sloveniji ni bilo mogoče dobiti takoj, ga je tožnik pridobil na Hrvaškem. Tožnik v Republiki Hrvaški ne sme opravljati gospodarske dejavnosti in tega namena tudi nima. V letu 2006 je bil čoln dvakrat oddan v najem v Sloveniji, kar dokazujeta pogodbi o najemu vozila in izdana računa. Navaja še, da je isti davčni organ v zvezi z nabavo prvega plovila pri inšpiciranju poslovnih knjig za leto 2002 ravnal drugače in navajal, da je bil tožnik dolžan poračunati vstopni DDV pri nabavi čolna. Ker ga ni poračunal, mu ni priznal vrednosti DDV kot olajšavo za vlaganje. Predpis, ki ureja pravico do odbitka vstopnega DDV se od prvega do drugega pregleda ni v ničemer spremenil. Tudi navedba davčnega organa, da izposoja čolna povezani osebi ne šteje za promet, je brez dejanske in pravne podlage. Sporno bi lahko bilo le vprašanje transferne cene in ne storitve kot take. Noben veljaven predpis namreč ne prepoveduje prometa blaga in storitev med povezanimi osebami. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev utemeljuje prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore in jih, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbenem postopku, iz enakih razlogov tudi zavrača (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik za davčno obdobje od 1. 4. 2006 do 30. 6. 2006 knjižil (končni) račun za nakup plovila z vključenim DDV v višini 9.053.467,00 SIT, ki ga je v istem obračunskem obdobju tudi v celoti odbijal kot vstopni DDV. Kasneje v letu 2006 pa sta bila v zvezi s tem plovilom knjižena še dva računa, po katerih je bil tudi odbit vstopni DDV (DDV v znesku 215.674,20 SIT in 28.756,80 SIT). V zadevi je sporen odbitek navedenega vstopnega DDV, ki se nanaša na plovilo. Sporno je, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, ki v 2. odstavku določa, da sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ki ga je plačal pri nabavah blaga ali storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namen svojih obdavčenih transakcij. Ker je v 6. odstavku 40. člena ZDDV izrecno določeno, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV (med drugim) tudi od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od plovil oziroma vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti oddajanja v najem in zakup ter nadaljnjo prodajo vozila, je v zadevi bistveno, ali se je obravnavano plovilo v inšpiciranem obdobju uporabljalo za opravljanje dejavnosti oddajanja v najem oziroma zakup. Pravica do odbitka DDV po navedenem velja le v primeru, ko se blago (plovilo) uporablja oziroma se bo uporabljalo za namen izvajanja obdavčljive dejavnosti. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je po povedanem potrebno izkazati, da gre pri spornem plovilu za blago (stvar), ki ga bo investitor (tožnik) uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. V obravnavani zadevi je zato relevanten odgovor na vprašanje ali je tožnik izkazal, da se je s plovilom izvajala (obdavčljiva) dejavnost. Glede na podatke upravnih spisov pa tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel dokazati izvajanja (obdavčljive) dejavnost oziroma gospodarske rabe obravnavanega plovila. Kot je navedel že drugostopni organ, je bilo plovilo pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji sicer res registrirano za „gospodarski namen uporabe čolna - za izposojanje“, vendar pa za priznanje dobitka DDV to ne zadostuje. Glede na navedene določbe 40. člena ZDDV je namreč pogoj za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV dejanska uporaba spornega plovila za opravljanje dejavnosti najema. Take rabe pa tožnik, kljub dvema izdanima računoma v letu 2006, ni uspel izkazati.

Tožnik je v inšpekcijskem pregledu sodeloval in je imel možnost dokazovati nasprotno od ugotovljenega v inšpekcijskem pregledu, pri čemer pa je breme dokazovanja na njegovi strani (76. člen ZDavP-2). Glede na podatke upravnih spisov je prvostopni organ v postopku opravil poizvedbe in izvedel dokaze, ki so pripeljali do ugotovitve, da tožnik kot davčni zavezanec ni upravičen do odbitka DDV za sporno plovilo, tožniku pa nasprotnega ni uspelo dokazati.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Glede na navedeno je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev sodišča o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.