Jedro

Sama zahteva, prigovarjanje ali nagovarjanje k odpovedi delovnega razmerja niso pravno relevantna dejstva za presojo svobodne volje tožeče stranke in s tem za presojo veljavnosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek L.B. na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 7.11.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnici na podlagi njene pismene izjave in posledično tudi uveljavljeni reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da tožničina izjava, s katero je izrazila željo po prenehanju delovnega razmerja, ni bila izsiljena na tak način, da bi to pomenilo napako volje.

Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 285. člena ZPP). V obrazložitvi revizija navaja, da je nedopustna grožnja direktorja tožene stranke - z naznanitvijo kaznivega dejanja in odpustom sodelavcev - povzročila pri tožnici strah oziroma takšno psihično stanje, da je proti svoji volji dala pismeno izjavo za prenehanje delovnega razmerja. Takšno psihično stanje pa je, po mnenju revidentke, izenačeno s psihično prisilo, zaradi katere je bila njena izjava obremenjena z napako volje. Povdarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je nedopustna celo grožnja z upravičeno uvedbo kazenskega postopka, če se zahteva neupravičeno dejanje, kaj šele grožnja z neutemeljeno ovadbo organom kazenskega pregona. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da v celoti ugodi tožničinemu zahtevku.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjasnilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (3. odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (385. člen ZPP), pa sta sodišči pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo. Svoj zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici, temelječega na njeni pismeni izjavi, je tožeča stranka obrazložila z napakami volje, to je z bistveno zmoto in nedopustno grožnjo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napak volje ni bilo, saj se je tožnica - čeprav v stresu - zavedala pomena svojega dejanja. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje pravilno povdarilo, da vprašanje kazenske odgovornosti tožnice, kot ji je bilo predočeno s strani direktorja, ne pomeni pravno upoštevne nedopustne grožnje ali prisile, ki bi vplivala na veljavnost njene izjave o prenehanju delovnega razmerja.

Bistvo v tem sporu je, da je tožnica na pravno veljaven način izrazila svojo voljo, da ji preneha delovno razmerje pri toženi stranki in da pri tem ni ugotovljena nobena pravno upoštevna napaka volje. Tožeča stranka je z vlogo z dne 27.9.1991 veljavno izjavila svojo poslovno voljo, če pa je imela pri tem zadržke, ki jih drugi strani ni takoj izjavila, ti nimajo pravnega učinka.

Obe sodišči sicer ugotavljata, da je bila tožnica ob podpisu odpovedi delovnega razmerja zaradi domnevne grožnje z uvedbo kazenskega postopka, v stresu. Vendar pa ta okoliščina, kot pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane drugostopne sodbe, sama po sebi ne more pomeniti, da je podana situacija iz 60. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR). Za obstoj grožnje po omenjenem zakonskem določilu je bistveno, da gre za nedopustno grožnjo, ki bi pri tožnici povzročila utemeljen strah, da bi prav zaradi tega strahu dala pismeno izjavo iz 1. točke 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) proti svoji volji, o tem pa v obravnavanem primeru ne more biti govora.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč očitkov direktorja glede morebitne kazenske odgovornosti tožnice ni mogoče opredeliti kot takšno nedopustno ravnanje, ki bi pomenila za tožnico resno nevarnost in povzročila pri njej utemeljen strah, ki je vplival na izoblikovanje poslovne volje. Po zakonu o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki ga je glede na čas nastanka spornega razmerja uporabiti, je bila v 148. členu določena obveznost vseh državnih organov in organizacij, da naznanijo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njem obveščeni ali če kako drugače zvedo zanj (prvi odstavek). Delovni ljudje v državnih organih, organizacijah in skupnostih so bili dolžni naznaniti kazniva dejanja, s katerimi se povzroča škoda družbenim sredstvom ali zlorablja delovna ali uradna dolžnost pri tem organu oziroma organizaciji (drugi odstavek). Zakon je tudi določal, kdaj pomeni opustitev ovadbe kaznivega dejanja sama, kaznivo dejanje (drugi odstavek 149. člena). Dolžnostno ravnanje, predpisano z zakonom, nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti, zato se takšna "grožnja" ne more šteti za pravno upoštevno napako volje.

Direktorjeva seznanitev tožnice o možnosti uvedbe kazenskega pregona ni bila, tudi po presoji revizijskega sodišča, grožnja v smislu 60. člena ZOR. To dejanje ni taka grožnja ali prisila, ki bi lahko vplivala na voljo tožnice, da je ne bi mogla po svojem preudarku izoblikovati. "Grožnja" s kazenskim postopkom pri tožnici ni mogla povzročiti utemeljenega strahu, in to za takšno pravno dobrino, da bi le pod vplivom tega pogojevanja izoblikovala drugačno voljo, kot bi jo izrazila sicer. Sila ali grožnja le tedaj lahko odločilno vplivata na svobodo volje in na veljavnost njenega izraza, če stranko neposredno prisilita k izjavi v utemeljenem strahu. O utemeljenem strahu pa lahko govorimo samo, če je s silo ali grožnjo napadena pravno zavarovana dobirina (drugi odstavek 60. člena ZOR). Sama zahteva, prigovarjanje ali nagovarjanje k odpovedi delovnega razmerja pa niso pravno relevantna dejstva za presojo svobodne volje tožeče stranke in s tem za presojo veljavnosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Tožnicin tožbeni zahtevek je bil torej utemeljeno pravnomočno zavrnjen.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list št. 1/91-1 in 45/I/94).