Jedro

Dobra vera se v skladu z določilom 9. člena SPZ domneva, če se ne dokaže drugače. Trditveno in dokazno breme v tem primeru pa ni na tožencema (slednja torej nista dolžna dokazovati svoje dobre vere), temveč na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri. V slabi veri je lahko le tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, česar tožencema ni moč očitati. Slednja sta se tako utemeljeno sklicevala na svojo dobro vero (ki se domneva, kot je bilo obrazloženo zgoraj), ki pa je tožencema (zaradi prepoznega oporekanja) ni uspelo izpodbiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek, ki glasi:

1. Nasproti toženki M.L., roj. 8.5.1960, stanujoča Z.c. 79b, P. in tožencu L.G., roj. 28.9.1957, stanujočemu R.c. 8, S., se ugotovi, da obstoja v breme njune vsakemu do ½ lastne nepremičnine parc. št. 311/1 – njiva in 310/2 – sadovnjak, dvorišče, gospodarsko poslopje, obe pripisani pri vl. št. 293 k.o. D. kot služečega zemljišča ter v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč parc. št. 329/4 – vinograd in parc. št. 329/5 – pašnik, obe pripisani pri vl. št. 263 k.o. D. ter parc. št. 329/2 – vinograd, 329/6 – vinograd, 330/1 – sadovnjak in 330/2 – sadovnjak, vse pripisane pri vl. št. 2 k.o. D., služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi, tovornimi in kmečkimi vozili v širini 3 metrov po obstoječi v naravi vidni ter strankam poznani služnostni trasi, ki poteka od skrajnega vzhodnega dela parcele št. 311/1 – njiva k.o. D. ob celotni vzhodni meji parcele 311/1 – njiva k.o. D. ter se nato nadaljuje ob severovzhodni meji parcele 310/2 – sadovnjak, dvorišče, gospodarsko poslopje k.o. D. vse do stičišča s skrajno zahodno točko meje parc. št. 330/1 k.o. D., vključno s pravico vzdrževanja te potne povezave v stanju, da bo prevozna za motorna vozila.

2. V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča se na podlagi te sodbe vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi, tovornimi in kmečkimi vozili v breme služečega zemljišča parc. št. 311/1 – njiva in 310/2 – sadovnjak, dvorišče, gospodarsko poslopje, obe k.o. D. ter v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč parc. št. 329/4 – vinograd, 329/5 – pašnik, 329/2 – vinograd, 329/6 – vinograd, 330/1 – sadovnjak in 330/2 – sadovnjak, vse k.o. D., v obsegu, kot izhaja iz prejšnje točke te sodbe.

3. Toženca L.M. in L.G., sta dolžna tožnikoma V.F. in V.A., povrniti povzročene pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje,se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.614,48 (tisoč šeststo štirinajst 48/100) EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 375,47 (tristopetinsedemdeset 47/100) EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v breme služečih nepremičnin, ki sta v solasti tožencev ter v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč (tožbeni zahtevek je natančno citiran tudi v izreku te sodbe) ter tožencema naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikoma v znesku 1.241,85 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Med drugim v obširnih pritožbenih navedbah (od katerih na tem mestu pritožbeno sodišče povzema le tiste, pomembne za odločitev v zadevi) navajata, da tudi v kolikor bi se postavili na stališče, da sta tožnika sporno služnost priposestvovala, navedeno ne bi zadostovalo za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj bi tožnika morala (zaradi domneve dobre vere tožencev glede neobstoja bremen) najprej zatrjevati nato pa tudi dokazati, da sta toženca pred pridobitvijo lastninske pravice na spornih nepremičninah vedela za obstoj služnosti, česar pa nista (pravočasno) storila. Očitno je sodišče prve stopnje prepoznim trditvam tožnikov o nedobrovernosti tožencev (podanim šele v pripravljalni vlogi z dne 07.05.2009) sledilo, s čimer je bistveno kršilo določila Zakona o pravdnem postopku - ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V tej zvezi je sodišče upoštevalo tudi izpovedbo tožeče stranke, da je toženca seznanila z obstojem poti, kar pa nikoli ni bilo zatrjevano – s tem je bilo kršeno določilo 7. člena ZPP (razpravno načelo). V konkretnem primeru bi sodišče tako moralo, v skladu z določilom 214. člena ZPP, zaradi pasivnosti tožeče stranke šteti trditve tožencev glede njune dobrovernosti za nesporne. Zmotno uporabo materialnega prava pritožba uveljavlja tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo, saj bi moralo sodišče tožencema priznati stroške v zvezi s postopkom z začasno odredbo, v katerem sta v celoti uspela. Na podlagi navedenega pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnikoma naloži povrnitev pravdnih stroškov tožencev oz. podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika v svojem odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe tožencev kot neutemeljene ter se zavzemata za potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata tudi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje ter pravočasno trditveno podlago pravdnih strank zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji dobre vere tožencev, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi tožnika zatrjujeta, da so sporno pot, ki poteka preko nepremičnin s parc. št. 311/1 in 310/2, obe k.o. D., ki sta v lasti tožencev, za dostop do svojih nepremičnin v dobri veri uporabljali njuni predniki (za njimi pa tožnika) že „odkar pomnijo najstarejši občani“ (izhajajoč iz obrazložitve sklepa v motenjski pravdi Okrajnega sodišča opr. št. 245/96 z dne 29.5.1997 že vsaj od leta 1942 naprej). Uporabe te poti jim pravni predniki tožencev nikoli niso preprečevali (z izjemo motenja posesti v letu 1996 od takratne solastnice služečih zemljišč J.K.), težave so se začele šele, ko sta lastnika navedenih nepremičnin postala tožnika. Glede na navedbe tožnikov slednja torej zatrjujeta pridobitev služnostne pravico hoje in vožnje z osebnimi, tovornimi in kmečkimi vozili po sporni poti na originaren način s priposestvovanjem.

7. Nesporno zatrjevana služnostna pravica nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, tako tudi ne ob pridobitvi lastninske pravice na služečih zemljiščih po tožencih na podlagi prodajne pogodbe z dne 22.5.2006. Pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 30.09.2008 sta toženca zatrjevala, da sta se v dobri veri zanesla na podatke zemljiške knjige, pa tudi sicer od prejšnjih lastnikov ter sosedov izvedela, da so nepremičnine neobremenjene in sta tako pridobila lastninsko pravico na nepremičninah bremen prosto.

8. Glede na navedeno je bistvenega pomena v zadevi prav vprašanje dobre vere tožencev ob pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah. Po določbi drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ namreč pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

9. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je „ugovor dobrovernosti“, ki ga uveljavljata toženca, neutemeljen. Med drugim je v utemeljitev tega zaključka navedlo: - da je sledilo izpovedbi tožnikov, da sta bila toženca že od vsega začetka (še pred nakupom nepremičnin) seznanjena z obstojem služnostne poti, ko sta bila pri njih na obisku na vikendu, saj toženca slednjim navedbam nista posebej ugovarjala; - da iz izpovedbe toženke izhaja, da je po tej poti videla voziti J.H. ter da sta toženca v svoji izpovedbi tudi navajala, da sta preorala predmetno njivo v jeseni 2006, tožnika pa sta poravnala teren z ICBjem spomladi 2007, pri čemer naj bi lastninsko pravico tožnika pridobila dne 28.06.2007, ko sta podala predlog za vpis v zemljiško knjigo na podlagi prodajne pogodbe z dne 22.05.2006; - da se je sodišče samo na ogledu prepričalo, da so vidne kolesnice na predmetni služnostni poti; - da se pridobitelj lastninske pravice v primeru, kadar je izvrševanje služnosti navzven zaznavno, ne more uspešno sklicevati na to, da za obstoj take pravice ni vedel ali ni mogel vedeti.

10. Kot pravilno izpostavlja pritožba, pa je takšna argumentacija napačna oz. neupoštevna iz več razlogov. Prvenstveno je iz navedenega razlogovanja moč razbrati, da materialnopravno zmotno sodišče prve stopnje ni izhajalo iz osnovnega stališča, da se dobra vera v skladu z določilom 9. člena SPZ domneva, če se ne dokaže drugače. Trditveno in dokazno breme v tem primeru pa ni na tožencema (slednja torej nista dolžna dokazovati svoje dobre vere), temveč na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.(1)

11. V tej zvezi pa pritožbeno sodišče ugotavlja (na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba), da tožnika nista pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP) prerekala dobre vere tožencev oz. v tej zvezi navedla relevantnih dejstev ter predlagala izvedbe dokazov. Slednje sta namreč storila šele v pripravljalni vlogi z dne 07.05.2009 (list. št. 87 – 91 spisa), pri čemer pa nista niti zatrjevala, da tega brez svoje krivde nista mogla storiti na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedeno pomeni, da se (nova) dejstva in dokazi iz te vloge tožnikov skladno z zadnjim odstavkom 286. člena ZPP ne upoštevajo, na kar sta sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 09.10.2009 opozorila tudi toženca. Izpovedba tožnika F.V., na katero se sklicuje sodišče prve stopnje in v kateri le-ta pojasnjuje, da sta bila toženca o služnostni poti seznanjena že pred nakupom nepremičnin, ko sta bila pri njih na vikendu, pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage (ne predstavlja navedb stranke temveč dokaz, ki je namenjen preizkusu posameznih navedb oz. trditev stranke). S tem je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z določilom 7. člena ZPP upoštevalo nekaj, kar ni bilo zatrjevano, pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da ne drži, da toženca temu nista posebej ugovarjala, saj je toženka v svoji izpovedbi (ki je sledila izpovedbi tožnika), navedeno izrecno zanikala.

12. Ob dosledni izpeljavi določila drugega odstavka 214. člena ZPP pa ima nepravočasno zanikanje določenih dejstev (v tem primeru trditev tožencev o njuni dobri veri) tudi za posledico, da se ta dejstva štejejo za priznana.

13. V zvezi z zgoraj navedeno argumentacijo prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer načelno drži, da se na dobro vero ter podatke zemljiške knjige pridobitelj služeče nepremičnine ne more sklicevati v primeru, ko je izvrševanje služnosti navzven zaznavno, vendar pa zgolj obstoj na videz zaznavne poti preko nepremičnin (upoštevajoč tudi dejstvo, da slednja glede na trditve tožnikov ni bila uporabljana vsakodnevno, temveč bolj sezonsko, predvsem ob pobiranju pridelkov), tudi v kolikor bi šteli, da so bile ob pridobitvi nepremičnin s strani tožencev vidne kolesnice, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ob ogledu, po presoji pritožbenega sodišča ni narekovalo večje raziskovalne dolžnosti, kot sta jo ob nakupu nepremičnin izvedla toženca. Slednja sta se namreč (ne glede na podatke v zemljiški knjigi) posebej pozanimala pri prejšnjem lastniku zemljišča J.K. ter neposrednih sosedih I. ter A.T., ali obstaja na nepremičninah kakšna služnostna pot, pa jima je bilo rečeno, da ne. V slabi veri je lahko le tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice(2), česar po oceni pritožbenega sodišča tožencema ni moč očitati. Slednja sta se tako utemeljeno sklicevala na svojo dobro vero (ki se domneva, kot je bilo obrazloženo zgoraj), ki pa je tožencema (zaradi prepoznega oporekanja) ni uspelo izpodbiti. Zaradi navedenega pa je ob upoštevanju že citiranega določila drugega odstavka 44. člena SPZ tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja (na orginarni način – s priposestvovanjem nastale) služnostne pravice tožnikov neutemeljen.

14. Ker je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno oz. sodba temelji na dejstvih, ki jih tožnika nista pravočasno zatrjevala (to kršitev pa je bilo moč v pritožbenem postopku odpraviti brez obravnave(3)), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

15. Ker je bila odločitev o tožbenem zahtevku spremenjena, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. čl. ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je bil tožbeni zahtevek po spremenjeni sodbi v celoti zavrnjen, tožnika glede na neuspeh po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP sama krijeta svoje stroške, povrniti pa sta dolžna priznane stroške nasprotne stranke. Sodišče druge stopnje je tožencema, ki sta v postopku v celoti uspela, stroške odmerilo v skladu s 155. členom ZPP, Zakonom o sodnih taksah – ZST in Odvetniško tarifo – OT. Od priglašenih pravdnih stroškov (na list. št. 26, 37, 83, 84 in 126 spisa) jima je tako priznalo naslednje: 150 točk za ugovor zoper sklep o začasni odredbi, 20 točk za poročilo stranki, 50 točk za pridobitev ortofoto posnetkov, 300 točk za odgovor na tožbo, 75 točk za narok za glavno obravnavo dne 09.09.2008 (preložen narok), 80 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za pripravljalno vlogo z dne 30.09.2008 (obrazložen dopis), 300 točk za narok za glavno obravnavo dne 30.09.2008, 300 točk za urnino, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za ogled na kraju samem, 50 točk za urnino, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 14.10.2008, 20 točk za vlogo z dne 02.10.2009, 150 točk za narok za gl. obravnavo dne 09.10.2009, 300 točk za urnino, 60 točk za odsotnost iz pisarne, 34,4 točk za materialne stroške in 247,44 točk za 10 % povišek za zastopanje dveh strank, skupaj torej 2.721,84 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR) znaša 1.249,32 EUR, skupaj z 20 % DDV pa 1.499,18 EUR. K temu je sodišče druge stopnje prištelo še takso za ugovor zoper sklep o začasni odredbi v znesku 8,21 EUR, za odgovor na tožbo v znesku 32,84 EUR, kilometrino za relacijo Maribor – Ptuj – Maribor (3 naroki – 150 km * 0,33 EUR) v znesku 49,50 EUR in za relacijo Maribor – Juršinci – Maribor (75 km * 0,33 EUR) v znesku 24,75 EUR, tako da skupaj priznani stroški tožencev znašajo 1.614,48 EUR. Preostalih priglašenih stroškov sodišče druge stopnje tožencema ni priznalo, bodisi zato, ker so bili priglašeni v previsoki višini glede na določbe OT, bodisi zato ker so opravila zajeta v drugih že priznanih stroških oz. storitvah. Toženca sta tako upravičena do povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji v višini 1.614,48 EUR, kot tudi do pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, ki glede na določilo 313. člena ZPP v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 tečejo od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Sodišče druge stopnje je v skladu z navedenim spremenilo tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. 16. Ker sta toženca s pritožbo uspela v celoti, sta jima tožnika dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka v višini 375,47 EUR (sestava pritožbe - 375 točk, poročilo stranki - 20 točk, materialni stroški - 7,9 točk, 10 % pribitek za zastopanje dveh strank – 40,29 točk, 20 % DDV – 88,64 točk, taksa za pritožbo v znesku 131,36 EUR). Odločitev temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavni Odvetniški tarifi – OT.

17. Glede na neuspeh v pritožbenem postopku, sta dolžna tožnika sama kriti svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 397/2006 z dne 15.01.2009 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3736/2009 z dne 16.12.2009. Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 397/2006 z dne 15.01.2009. Op. št. (3): Glej tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2673/2009 z dne 14.10.2009.