Jedro

Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da se podjemnik zaveže opraviti določen posel (619. člen OZ). Predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja, da bi končal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal opraviti, torej opravljeno delo. Posamezne aktivnosti (dela, opravila), ki jih mora opraviti podjemnik, da bi dosegel končni rezultat, ki se ga je zavezal opraviti, sama po sebi niso predmet njegove storitvene obveznosti. Ker ima podjemnikova storitev značilnost obligacije rezultata, podjemnik nosi tveganje, da bo ta rezultat dosegel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 2.859,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2019 do plačila.

II. V preostalem delu (za znesek 1.172,31 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 727,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.031,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2019 ter ji povrniti pravdne stroške v višini 1.070,58 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**Glede temelja**

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je bila ta pogodba med strankama sporazumno razvezana dne 23. 10. 2019. Tožbeni zahtevek za plačilo opravljenih storitev v obdobju 16. 9. - 30. 9. 2019 je glede na podano trditveno podlago tožeče stranke obravnavalo kot izpolnitveni zahtevek po podjemni pogodbi in mu ugodilo.

6. Presoja, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati za opravljena dela v vtoževanem obdobju 16. 9. - 30. 9. 2019, pa ni upoštevala narave podjemne pogodbe. Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da se podjemnik zaveže opraviti določen posel (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja, da bi končal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal opraviti, torej opravljeno delo. Posamezne aktivnosti (dela, opravila), ki jih mora opraviti podjemnik, da bi dosegel končni rezultat, ki se ga je zavezal opraviti, sama po sebi niso predmet njegove storitvene obveznosti.1 Ker ima podjemnikova storitev značilnost obligacije rezultata, podjemnik nosi tveganje, da bo ta rezultat dosegel. Posledično nosilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka vendarle opravila nekatera dela (12. točka obrazložitve), ne zadostuje za ugoditev izpolnitvenemu zahtevku iz podjemne pogodbe. To bi namreč pomenilo, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila za opravljene posamezne aktivnosti (za nekatera dela, ki jih je vendarle opravila), četudi ni izpolnila predmeta njene storitvene obveznosti. V tem delu je sodišče prve stopnje, ko je na podlagi ugotovljenih dejstev tožbeni zahtevek obravnavalo kot izpolnitveni zahtevek po pogodbi in mu v celoti ugodilo, zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, mora sodišče presojati s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage.2 V obravnavanem primeru so glede na zatrjevano tožbeno podlago o opravljenih delih in glede na nesporno dejstvo sporazumne razveze pogodbe relevantne določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti oziroma če to ni mogoče, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (drugi odstavek 190. člena OZ). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

8. Neupravičena obogatitev (povračilni zahtevek) zaradi kasnejšega prenehanja pravnega temelja nastane (med drugim), ko je pravni temelj izpolnitve prenehal zaradi razveze pravnega posla, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev. To velja tudi za situacije, ko razvezo pogodbe povzroči sporazum strank o razvezi.3 Za te situacije pa ni odločilnega pomena, da posamezne aktivnosti, ki jih mora opraviti podjemnik, da bi dosegel končni rezultat, niso predmet njegove storitvene obveznosti. Če bi dokazni postopek v konkretni zadevi pokazal, da je tožeča stranka opravila določena dela v okviru pogodbenega razmerja, za katera je bila tožena stranka po odpadu pravne podlage ob sporazumni razvezi pogodbe obogatena, bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestitve vrednosti za toženo stranko opravljenih del. 9. Tožena stranka ni nasprotovala ugotovitvi, da je bilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama sporazumno razvezano. Dejstvo sporazumne razveze pogodbenega razmerja, ki temelji na soglasju volj pogodbenih strank (drugi odstavek 9. člena OZ), glede na konkretno materialnopravno podlago ovrže potrebo po ugotavljanju ozadja sporazumne razveze. Zato obširne pritožbene navedbe o tem, iz čigave sfere so izhajali razlogi, na podlagi katerih sta se stranki nato sporazumeli za razvezo pogodbe, niso pravno odločilne za odločitev o pritožbi, saj ni šlo za situacijo, kjer bi katera od pravdnih strank izkoristila odstopno upravičenje, in se višje sodišče do teh navedb ne bo nadalje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz tega razloga je bila zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje A. A. o tem, iz čigave sfere naj bi izhajali razlogi, na podlagi katerih sta se stranki nato sporazumeli za razvezo pogodbe, utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da sta se v vlogah obe stranki spuščali v podrobnosti glede posameznih nastalih težav; tožena stranka je te konkretne situacije navedla tudi v pritožbi. Najprej je treba poudariti, da dejansko podlago tožbenega zahtevka tvorijo okoliščine iz obdobja 16. 9. - 30. 9. 2019. Posledično trditve tožene stranke v zvezi z domnevno pasivnostjo tožeče stranke v oktobru 2019 niso pravno odločilne. Nadalje višje sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 10. 10. 2019, v katerem je zapisala, da je v zadnjih treh tednih (kar kronološko sovpada z vključitvijo tožeče stranke v projekt in vključuje tudi sporno obdobje) prejela več kot 400 elektronskih sporočil (pri čemer v sporočilu v nasprotju s trditvijo tožene stranke ni govora samo o sporočilih tožene stranke, temveč tudi (pod)izvajalcev na projektu), dokazuje določene težave z delom na projektu in s komunikacijo med vsemi sodelujočimi. Zato dejstvo, da je prihajalo do določenih pomanjkljivosti pri izvrševanju pogodbenih obveznosti, samo po sebi ne ovrže ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka do določene mere opravljala pogodbeno dogovorjena dela.

11. Konkretni očitki tožene stranke za sporno obdobje 16. 9. - 30. 9. se vrtijo okoli tega, da so zaposleni tožene stranke, v relevantnem obdobju v prvi vrsti B. B., izvajali naloge, ki naj bi jih po navedbah tožene stranke morala izvajati izključno tožeča stranka, npr. vodili koordinacijske sestanke z izvajalci, komunicirali s posameznimi podizvajalci glede izvedbe posamičnih del itd. Iz elektronskih sporočil, ki jih je tožena stranka priložila, res izhaja, da je B. B. komunicirala s podizvajalci glede izvedbe posameznih del. Ker je že iz listinskih dokazov razvidno, da je slednja tožeči stranki pomagala pri izvrševanju njenih pogodbenih obveznosti, se dokazni predlog za njeno zaslišanje izkaže za nepotrebnega. Vendar pa na drugi strani iz elektronskih sporočil, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da je v spornem obdobju tudi tožeča stranka obsežno komunicirala s podizvajalci itd. in višje sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opravljala določen delež pogodbenih obveznosti. Četudi drži, da naj bi v skladu s pogodbo med pravdnima strankama npr. naloge komunikacije z izvajalci v celoti prevzela tožeča stranka, pa za presojo temelja zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve ni odločilnega pomena, ali je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila v celoti ali je imela pri izpolnjevanju obveznosti pomoč zaposlenih tožene stranke. Če je tožeča stranka opravila določene storitve, ki jih je bila po pogodbi dolžna opraviti, je bila z razvezo pogodbe tožena stranka brez pravne podlage obogatena na račun tožeče stranke in je tožeča stranka upravičena do povračila te obogatitve. Obseg pomoči zaposlenih pri toženi stranki pa vpliva na ugotovitev višine obogatitve tožene stranke. Glede višine neupravičene obogatitve in posledično višine tožbenega zahtevka se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

**Glede višine**

12. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za storitve, opravljene v obdobju 16. 9. - 30. 9. 2019. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku utemeljilo tudi s tem, da je tožeča stranka delo opravljala še do 23. 10. 2019, prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, saj je upoštevalo (tudi) časovno obdobje 1. 10. - 23. 10. 2019, ki ni bilo vsebovano v dejanski podlagi tožbenega zahtevka. Višje sodišče se zato ni ukvarjalo z očitki tožene stranke glede pasivnosti tožeče stranke oziroma glede vloge zaposlenih pri toženi stranki v obdobju 1. 10. - 23. 10. 2019. 13. Iz elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 10. 10. 2019, v katerem je navedla, da je v treh tednih (kar praktično zajema tudi sporno obdobje 16.9. - 30. 9. 2019) prejela več kot 400 različnih sporočil, izhaja, da je šlo za relativno obsežen projekt. Nadalje je višje sodišče upoštevalo, da gre v spornem obdobju za sam začetek sodelovanja pravdnih strank. Posledično ugotovljeno dejstvo, da je vsaj B. B. 2 tedna od vključitve tožeče stranke v projekt poleg tožeče stranke še komunicirala z določenimi (pod)izvajalci, samo po sebi ne dokazuje domnevne popolne pasivnosti tožeče stranke glede izvajanja pogodbenih obveznosti. Po presoji višjega sodišča je neživljenjski npr. očitek, da tožeča stranka v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi ni vodila koordinacijskega sestanka z dne 17. 9. 2019, ker ni imela pregleda nad projektom. Tožeča stranka je formalno vodenje projekta prevzela šele prejšnji dan (kar potrjuje elektronsko sporočilo A. A. z dne 16. 9. 2019, v katerem je zapisano, da se bodo zaposleni tožeče stranke tega dne uvedli v delo in jih bodo lahko izvajalci na projektu na sestanku naslednjega dne spoznali).

14. Po oceni višjega sodišča je tožena stranka poskušala v pritožbi ustvariti vtis, da od trenutka, ko bi tožeča stranka prevzela vodenje projekta, pri čemer je treba poudariti, da ni pristopila ob začetku projekta tožene stranke, ampak že globoko v teku izvajanja projekta, od tožene stranke oziroma njenih zaposlenih ni bilo več mogoče zahtevati nikakršnega sodelovanja pri projektu in da je kakršnokoli sodelovanje zaposlenih tožene stranke dokaz popolne pasivnosti tožeče stranke, kar pa je tožeča stranka s svojimi listinami, iz katerih izhaja njena obsežna komunikacija z drugimi udeleženci na projektu, ovrgla. Zato je tudi sklicevanje na elektronsko sporočilo A. A. z dne 3. 10. 2019, ko ga je zanimalo, kako dolgo bo tožeča stranke še potrebovala sodelovanje B. B. na projektu, del selektivnega izvzemanja posameznih okoliščin iz konteksta. 3. 10. 2019 je 18. dan po začetku (predvidenega) dalj časa trajajočega sodelovanja pri vodenju projekta tožene stranke in je dejstvo, da je tedaj B. B. še pomagala oziroma sodelovala s tožečo stranko, relativno logično in ne ovrže pravilnosti ocene, da je tudi tožeča stranka v tem času do določene mere izvrševala svoje pogodbene obveznosti.

15. Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vendarle opravila nekatera dela. V deležu, v katerem je tožeča stranka izvrševala pogodbene obveznosti, je bila tožena stranka obogatena brez pravne podlage. Ob upoštevanju zgoraj opisanih okoliščin posla (obseg projekta, začetek sodelovanja pravdnih strank) in ob uporabi določbe prvega odstavka 216. člena ZPP je višje sodišče zaključilo, da znaša delež povračilnega zahtevka, ki ga je glede na svoje delo v spornem obdobju opravila tožeča stranka, 75 % od zneska, ki bi ji glede na trajanje spornega obdobja (polovica meseca) in pogodbeno dogovorjeno višino mesečnega plačila (7.625,00 EUR) pripadal, to pa je znesek 2.859,38 EUR. Sicer je tožeča stranka z vtoževanim računom zahtevala več (181,55 EUR) od matematičnega izračuna polovice mesečno dogovorjenega zneska (3.812,50 EUR), vendar pa je višje sodišče ob upoštevanju dejstva, da je izračunalo znesek neupravičene pridobitve in ni odločalo o izpolnitvenem zahtevku iz podjemne pogodbe, izračun upravičenosti do prisojenega zneska lahko opravilo samo. V skladu z navedenim je tako višje sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 2.859,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2019 (zoper konkretno odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 29. 11. 2019 se nobena od strank ni pritožila), v preostalem delu (torej za znesek 1.172,31 EUR do celotnega s strani sodišča prve stopnje prisojenega zneska 4.031,69 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Odločitev o delnem znižanju uspeha tožeče stranke posledično vpliva tudi na višino odmerjenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po presoji višjega sodišča tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom v deležu približno 70 %, je upravičena do povrnitve 70 % svojih stroškov, tožena pa do povrnitve svojih stroškov v deležu 30 % (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroške tožeče stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje, zoper odmerjeno višino se ni pritožila nobena od pravdnih strank, zato jih višje sodišče upošteva v odmerjeni višini 1.070,58 EUR, glede na 70 % uspeh pa v višini 749,41 EUR. Stroške tožene stranke pa je višje sodišče odmerilo glede na stroškovnik tožene stranke, vložen na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 16. 9. 2022 in obsegajo stroške ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR ter stroške fotokopij in potne stroške, kar skupno znaša 73,28 EUR, glede na 30 % uspeh pa 21,98 EUR. Po pobotu teh stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 727,43 EUR.

17. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP ter v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi ni specificirala nobenih pritožbenih stroškov, katerih povrnitev bi zahtevala, zato višje sodišče o njenih pritožbenih stroških ni odločalo, odločilo pa je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni prispeval k odločitvi o pritožbi.

1 Plavšak N. v : Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 734. 2 Galič A. v : Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 134-135. 3 Plavšak N. v: e-komentar Olbigacijskopravnega zakonika, Tax-fin-lex, komentar 190. člena, 25.3.4. Kasnejše prenehanje pravnega temelja.