Jedro

V ZOR ni ovir za sklenitev dogovora, po katerem posrednik nastopa tudi kot naročiteljev zastopnik.

V tožbi, s katero uveljavlja navideznost pravnega posla, mora posrednik zajeti tudi naročitelja kot nujnega sospornika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 4,561.580,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1995 dalje z ustreznimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da tožeča stranka v posojilni pogodbi štev. MS/022/95 z dne 14.2.1995 in v aneksu k tej pogodbi z dne 23.2.1995 ni nastopala kot posojilodajalka, temveč kot posrednik. Drugostopno sodišče je še dodalo, da je nastopala tudi v vlogi mandatarja.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji trdi, da sta s K. Č. sklenila najprej pogodbo o posredniškem zastopanju št. MS/219 in šele nato posojilno pogodbo. S pogodbo o posredniškem zastopanju sta sklenila pogodbo, ki je neke vrste kreditni posel. S to pogodbo K. Č. tožnika ni pooblastil za sklepanje posojilnih pogodb, zato tožnik nikoli ni nastopal kot zastopnik posojilodajalcev, take vloge pa tudi ni mogoče razbrati iz besedila pogodbe o posredniškem zastopanju. Prav tako pa tudi ne s pomočjo različnih drugih metod razlage skupnega namena pogodbenih strank. Tožnik toženki ni posredoval denarnih sredstev posojilodajalcev, temveč del skupnih denarnih sredstev, ki so se natekla pri tožniku. Razlaga pogodbe je formalistična, ker ne upošteva namena pravno neveščih pogodbenih strank. K. Č. ni sklenil nikakršne pogodbe s toženo stranko, saj se na posojilni pogodbi tudi ni podpisal. Enako velja tudi za H. Č.. Fiktivno zapisane pogodbene stranke tako niso dosegle soglasja volj. Pogodba tudi ni bila sklenjena ustno. Tudi če bi tožnik nastopal kot zastopnik K. Č., bi lahko govorili le o indirektnem zastopanju. Tudi v tem primeru pogodbeno razmerje med posojilodajalcema in toženko ni moglo nastati. Če bi bilo razmerje mogoče opredeliti kot fiducijo, pa bi tožnik s sredstvi K. Č. lahko razpolagal le v svojem imenu, kar spet pomeni, da pravno razmerje med K. Č. in toženo stranko ne bi moglo nastati. Sicer pa ne gre prezreti, da sta se K. Č. in H. Č. zavedala, da obstaja ovira za sklepanje posojil z visoko obrestno mero po 399. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Nadalje ni dokazano, da naj bi H. in K. Č. tožnika pisno pooblastila za sprejem izpolnitve kar pomeni, da je prišlo tudi do kršitve 815. člena ZOR. Kršitev določb pravdnega postopka pa vidi tožnik v tem, da sodišče ni upoštevalo listinskih dokazov z dne 5.7.1995 ter da je tožnik K. Č. ves čas izplačeval pogodbene obresti po pogodbi o posredniškem zastopanju. Zato je potrebno razmerji iz pogodbe o posredniškem zastopanju in posojilno pogodbo obravnavati ločeno.

Treba bi bilo zaslišati tudi pričo H. Č., ki bi med drugim potrdila, da sama ni vložila nikakršnih sredstev pri tožniku. Zaslišati bi moralo tudi K. Č., kar vse je tožeča stranka predlagala že v pritožbi. Tožnik zato predlaga kot je bilo navedeno v uvodu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja tudi v obravnavanem sporu).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da tožnica v reviziji delno spreminja dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka, ki ga je na naroku za glavno obravnavo dne 29.9.1998 postavila drugače kot v sami tožbi. Tožbeni zahtevek je na navedenem naroku oprla na pogodbo štev. MS/022/95 in v zvezi s tem tudi predlagala izvedbo ustreznih dokazov (navedeno posojilno pogodbo z dne 14.2.1995, aneks k tej pogodbi z dne 23.2.1995 ter blagajniška izdatka z dne 16.2.1995 in 23.2.1995). Tožnica med postopkom na prvi stopnji ni predlagala zaslišanja prič, prav tako pa se ni opirala na pogodbo o posredniškem zastopanju.

Zaradi tega sodišči nista kršili ZPP, ko sta se pri presoji razmerja med pravdnima strankama oprli na ponujeno trditveno in dokazno podlago. Za razsojo bistvenega pomena so njune ugotovitve: - da se je tožnik na obravnavani posojilni pogodbi predstavil kot posrednik (posredniško podjetje), kot posojilodajalca H. in K. Č. (kot naročitelja), toženka pa kot posojilojemalka; - da si je tožnik v njej izgovoril posredniško provizijo (posojilodajalec si v normalnih razmerah ne zaračunava provizije - III. člen pogodbe); - da so vse pogodbene določbe jasne in da ne gre za "morebitno napačno ali dvomljivo izražanje" kot trdi tožnik v reviziji.

Vse kar tožnik v reviziji navaja drugače, je na podlagi 386. člena v povezavi s 3. odstavkom 385. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedano. Tožnik namreč s tem šele v revizijskem postopku dopolnjuje dejansko stanje, ki ga je zatrjeval in na katerem je temeljil svoj tožbeni zahtevek med postopkom na prvi in drugi stopnji.

Na podlagi ugotovljenih dejstev sta sodišči tudi materialnopravno pravilno presodili, da sta posojilno pogodbo sklenila naročitelja kot posojilodajalca in toženka kot posojilojemalka. Tožnik pogodbe ni podpisal kot posojilojemalec temveč kot posrednik. Zato sam s seboj v nasprotju navaja, da je nastopal v drugačni vlogi.

Res je sicer, da ZOR ne predvideva, da bi posrednik že v sklenitveni fazi nastopal tudi kot naročiteljev zastopnik. Vendar pa je takšen dogovor glede na naravo določb ZOR, ki v pretežnem delu niso kogentne narave (mednje sodi tudi poglavje o posredniški pogodbi 813. do 826. člen ZOR), dopusten (načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR).

Tožnik sicer upravičeno opozarja, da se je toženka tudi zavezala, da bo vrnila dolg z obrestmi tožniku, vendar tudi to dejstvo ne opravičuje tožnika, da toži posojilojemalca kot posojilodajalec. Če pogobenik nastopa le kot posrednik in zastopnik naročitelja, takšen dogovor ne vsebuje tudi pravice (sodne) izterjave dolga v svojem imenu. Tudi elementov za podrejeno uveljavljani nastanek indirektnega zastopstva ali fiduciarnega posla, ob takšni pogodbi ni.

K revizijskim trditvam, da je šlo za fiktivne stranke (fiktivno pogodbo), pa revizijsko sodišče ugotavlja: Če naj bi šlo za navidezno pogodbo (66. člen ZOR) glede naročiteljeve vloge kot "slamnatih" posojilodajalcev, bi moral tožnik tožiti za ugotovitev, da je pogodba navidezna oziroma da nima pravnega učinka (prvi odstavek 66. člena ZOR). V tem primeru bi moral tožiti kot nujnega sospornika tudi svoja naročitelja kot dozdevno fiktivna posojilodajalca (201. člen ZPP). Tožnik tega ni storil. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je nedovoljena revizijska novota trditev o razmerju, ki je nastalo med K. Č. in tožnikom s pogodbo o posredniškem poslovanju štev. MS/219, saj ta pogodba ni bila podlaga za odločanje v tem pravdnem postopku. Kot je bilo že navedeno, je tožnik tožbeni zahtevek med postopkom spremenil in ga oprl le na obravnavano posojilno pogodbo (list. št. 6 spisa). Zato so nove trditve v zvezi z vlaganji sredstev ter ločitvijo razmerij med pogodbo o posredniškem zastopanju in v tem postopku obravnavano posojilno pogodbo, v revizijskem postopku neupoštevne (navedeni 386. člen v povezavi s 3. odstavkom 385. člena ZPP).

Za pravilno uporabo 815. člena ZOR pa povsem zadošča določilo III. člena posojilne pogodbe. V njem je izrecno določeno, da se posojilojemalka zaveže plačevati vse natekle mesečne obresti osebno mesečno pri podjetju Z. d.o.o. (tožniku), glavnico pa po poteku pogodbe. Takšno besedilo zadošča za zahtevo, ki jo določa 2. odstavek 815. člena ZOR.

Revizijsko sodišče končno še odgovarja na revizijski očitek obema sodiščema, da sta prezrli, "da posojilna pogodba med K. Č. in H. Č. ter toženo stranko tudi ni bila sklenjena v ustni obliki (ni nobenega indica, ki bi dokazoval nasprotno)". Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta ugovor sodi v okvir ugovorov zoper ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči sta se oprli na vsebino posojilne pogodbe z dne 14.2.1995, v kateri je povsem jasno zapisano kdo je posojilodajalec. Obratno, tožnik je svojo vlogo v pogodbi zelo jasno določil v III. in IV. členu, predvsem pa s svojim podpisom kot posredniško podjetje. Zato sodišče druge stopnje tudi ni kršilo ne ZPP ne materialnega prava, ko v pritožbi predlaganega dokaza z zaslišanjem K. in H. Č. ni štelo za potrebnega. Deloma drugačna dejanska podlaga, ki jo tožnik ponuja v reviziji z drugačnimi trditvami in dodatnimi dokazi, pa je v revizijskem postopku zaradi že navedene prepovedi neupoštevna. Da pa za veljavnost posojilne pogodbe ni potrebna pisna oblika, je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje (1. odstavek 67. člena ZOR v povezavi s 557. do 566. členom ZOR).

Ker sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker je bil tudi postopek voden brez kršitev ZPP (tudi tistih, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti - 10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizija neutemeljena. Na podlagi 393. člena ZPP, jo je revizijsko sodišče zavrnilo. V zavrnilnem izreku je zajet tudi izrek o revizijskih stroških tožeče stranke.