Jedro

Standard kvalificirane napačnosti pomeni, da protipravnost ravnanja državnih organov ni podana zgolj zato, ker je bil kazenski postopek uveden, pa potem ni prišlo do obsodbe, temveč mora ravnanje državnih organov prekoračiti mero dopustnega.

Okoliščina, da je v oprostilni sodbi kazensko sodišče druge stopnje v večji meri verjelo drugim dokazom v kazenskem postopku in upoštevalo spremembo kazenske zakonodaje ter zaključilo, da tožilstvu ni uspelo s stopnjo gotovosti dokazati krivde obtoženih, ne pomeni, da je zgolj na tej podlagi ravnanje organov pregona oziroma prvostopenjskega sodišča protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 456.847,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 255.097,21 EUR od 12. 12. 2013 dalje in od zneska 201.750,00 EUR od 9. 1. 2017 dalje (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 6.368,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo izpodbijanega dela odločbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni odgovorilo na vse navedbe tožeče stranke in iz sodbe ni mogoče ugotoviti, ali jih je sploh upoštevalo, s čimer je tožeči stranki kršilo pravico do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Prav tako ni pojasnilo pojma kvalificirane napačnosti ravnanja državnih organov, ki ga je navedlo kot standard presoje protipravnosti ravnanja. Sodišče bi moralo skrbno in objektivno presoditi, kako bi morala ravnati tajna policijska sodelavca v konkretnem primeru. Ne drži pa niti opredelitev sodišča, da nedopustno ravnanje udeležencem kazenskega postopka ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo navaja tožeča stranka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani del odločbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost države za protipravno ravnanje njenih organov, konkretno tajnih policijskih sodelavcev, v postopku pridobivanja dokazov o domnevno nezakonitih poslih direktorja tožeče stranke M. A. in njene lastnice N. S., na podlagi katerih je proti omenjenima stekel kazenski postopek zaradi suma kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije. Oba sta bila oproščena obtožbe navedenih kaznivih dejanj, v posledici medijskega poročanja o domnevnih kaznivih dejanjih, ki naj bi se dogajale v klubu Y, katerega lastnica je bila tožeča stranka, pa je tožeči stranki nastala premoženjska in nepremoženjska škoda.

7. Tožeča stranka ne konkretizira, do katere njene navedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer bi naj kršilo njeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Sicer pa sodišče niti ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Dolžno se je opredeliti do relevantnih nosilnih naziranj strank,1 kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke izrecen, saj lahko izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve.2 Na podlagi vsega navedenega zato po presoji višjega sodišča ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo standarda kvalificirane napačnosti. V 8. točki obrazložitve je sodišče pojasnilo, da standard kvalificirane napačnosti pomeni, da protipravnost ravnanja državnih organov ni podana zgolj zato, ker je bil kazenski postopek uveden, pa potem ni prišlo do obsodbe, temveč mora ravnanje državnih organov prekoračiti mero dopustnega. Upoštevaje navedeno ne drži niti pritožbena navedba, da protipravno ravnanje tajnih policijskih sodelavcev dokazuje že sama izdaja oprostilne sodbe.

9. Temeljni očitek tožeče stranke o protipravnem ravnanju se nanaša na resničnost podatkov, ki sta jih tajna policijska sodelavca vnesla v svoja poročila in na podlagi katerih je tekel (pred)kazenski postopek. Tožeča stranka očitek konkretizira na način, da se tajna policijska sodelavca nista znala sporazumeti z dvema izključno špansko govorečima delavkama v nočnem klubu Y (S. in E.), zato bi morala o nezmožnosti komunikacije obvestiti nadrejene, ali pa bi se morala pred pripravo poročil o pravilnosti njunih ugotovitev prepričati s pomočjo prevajalca.

10. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje tajnih policijskih sodelavcev ni bilo protipravno na način, da bi bilo mogoče govoriti o kvalificirani napačnosti njunega ravnanja. Okoliščina, da je v oprostilni sodbi kazensko sodišče druge stopnje v večji meri verjelo drugim dokazom v kazenskem postopku in upoštevalo spremembo kazenske zakonodaje ter zaključilo, da tožilstvu ni uspelo s stopnjo gotovosti dokazati krivde obtoženih, ne pomeni, da je zgolj na tej podlagi ravnanje organov pregona oziroma prvostopenjskega sodišča protipravno. Takšnega zaključka ne potrjujejo niti ugotovitve sodišča v oprostilni sodbi, ki jih bo višje sodišče povzelo v nadaljevanju.

11. Glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije v oprostilni sodbi sodišče navede (8. točka obrazložitve), da nudenje spolnih uslug za plačilo, od katerega pol dobi plesalka, pol pa (oba) obtožena, ne pomeni izvršitve zakonskega znaka kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Z navedeno ugotovitvijo sodišče torej ni ugotovilo neresničnosti poročila tajnih policijskih sodelavcev o nudenju spolnih uslug za plačilo. Sodišče se je oprlo predvsem na to, da četudi so bile spolne usluge za plačilo nudene, kot je izhajalo iz poročila tajnih policijskih sodelavcev (in izpovedi ene izmed prič), takšno ravnanje ne izpolnjuje zakonskega znaka kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, ker ni bilo izkoriščevalske koristi obtoženih, ta pa izhaja iz nesorazmerne delitve dohodka in mora biti dokazana za obstoj tega kaznivega dejanja. Glede groženj in siljenja k nudenju spolnih uslug, ki prav tako lahko pomenijo znak izkoriščanja v zvezi s prostitucijo, pa je sodišče v oprostilni sodbi navedlo le, da je zaključek, da so se te stvari res dogajale, vprašljiv, ni pa nedvoumno ugotovilo, da so navedbe v poročilu tajnih policijskih sodelavcev neresnične, niti da (ustne) komunikacije med njima in plesalkama sploh ni bilo. Vse navedeno ovrže pritožbeno navedbo, da so se z oprostilno sodbo navedbe tajnih policijskih sodelavcev izkazale za dejanski konstrukt. Prav tako iz oprostilne sodbe ne izhaja kakršenkoli očitek zlorabe ali nezakonite uporabe pooblastil tajnih policijskih sodelavcev.

12. Glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi pa se sodišče v oprostilni sodbi ni ukvarjalo z dejanskimi ugotovitvami glede tega kaznivega dejanja, temveč je svojo presojo oprlo na spremembo zakonskega znaka tega kaznivega dejanja v 113. členu KZ-1, ki je trgovino z ljudmi, povezano s prostitucijo, inkriminiral le v primeru, ko je trgovina ljudi izvedena za izkoriščanje prostitucije. Oprostilna sodba je v tem delu torej v celoti vezana na opredelitev sodišča, kaj šteje za izkoriščanje prostitucije, glede česar pa, kot je višje sodišče že pojasnilo, ni elementov protipravnega ravnanja tajnih policijskih sodelavcev.

13. Na podlagi navedenega v 11. in 12. točki obrazložitve so navedbe tožeče stranke, da je bilo ravnanje tajnih policijskih sodelavcev neskrbno, malomarno in nestrokovno, nedokazane in s tem neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa je svoj zaključek, da v očitanem ravnanju ni elementov protipravnosti, tudi natančno in prepričljivo utemeljilo.

14. Višje sodišče soglaša tudi s presojo, da nerazkritje identitete tajnih policijskih sodelavcev ni relevantno z vidika očitane protipravnosti ravnanja državnega organa, niti samo po sebi ne pomeni nedopustnega ravnanja.

15. Ne drži niti pritožbena navedba, da je Ustavno sodišče zavrnilo presojo odškodninske odgovornosti države po standardu krivdne odgovornosti. V odločbi Up-275/02 z dne 13. 7. 2004, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, je Ustavno sodišče zapisalo, da je primerna obrazložitev rednih sodišč, da se odškodninska odgovornost države presoja po pravilih krivdne odgovornosti, kar z očitkom premajhne skrbnosti tajnih policijskih sodelavcev oziroma organov pregona navsezadnje utemeljuje tudi sama tožeča stranka.

16. Višje sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi dejstva, da je bilo ravnanje organov pregona v predkazenskem in kazenskem postopku ustrezno, ni podana odgovornost tožene stranke za medijsko poročanje o poteku kazenskega postopka in domnevno nastalo škodo z njim. Zaradi neobstoja protipravnega ravnanja organov pregona škodno ravnanje medijev, ki ga zatrjuje tožeča stranka, ni v vzročni zvezi z očitanim ravnanjem organov pregona. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni niti določno opredelila, niti dokazala povezave med domnevno posredovanimi informacijami iz poročil tajnih policijskih sodelavcev pred sojenjem in medijskimi objavami, ki naj bi te informacije zajemale. Navsezadnje tožeča stranka v pritožbi tudi sama navaja, da o tej povezavi nima konkretnih dokazov.

17. Na podlagi pravilne odločitve o neutemeljenosti zahtevka je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka.

18. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 2 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.