Jedro

Ker sta pravdni stranki v zavarovalnih pogojih določili način ugotavljanja škode, je za kasko škodo odločilna tista vrednost, izračunana na način, kot je določeno v zavarovalni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo Zavarovalnici X d.d. Ljubljana plačilo 117.630,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo Zavarovalnica X d.d. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka vztraja, da je odločilna vrednost, katere je tožnik navedel v kupoprodajni pogodbi. Škoda ne more biti večja od tiste, katero je tožnik utrpel. Višino škode dokazuje tožnik. Izvedenca bi bilo treba vprašati, kako problematično je ugotavljanje vrednosti vozila v primeru, ko je ukradeno in si ga ni mogoče ogledati. Noben izmed izvedencev si vozila ni mogel ogledati. 18 dni pred škodnim dogodkom je tožnik označil vrednost v pogodbi. Tožena stranka se sicer strinja s oceno v izvedenskem mnenju izvedenca ing. V. S., vendar se izvedenec opre na povprečno vrednost istovrstnih vozil. Tožnik pa je v pogodbi označil vrednost konkretnega vozila. Zato bi sodišče moralo upoštevati le to vrednost. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je preuranjeno sklepalo v smeri izvedeniškega mnenja cenilca, ki že dolga leta po informacijah tožnika dela za toženo stranko. Cenitev je celo v nasprotju z izjavami toženih strank na zapisniku z dne 14.9.1998, ko je tožena stranka vztrajala, da je potrebno ugotoviti tržno vrednost takega avtomobila, kot je bil ukraden in v času, ko je sklepal komisijsko pogodbo. Izjava Davčnega urada Ljubljana z dne 27.3.1997 je, da je vrednost avtomobila 1,884.686,00 SIT. Te resničnosti ni nihče izpodbijal in gre za javno upravno listino. Drugi dokaz pa je mnenja cenilca B. B., ki se je najbolj približalo izjavi uradnega organa. Sodišče se spušča v način obračunavanja amortizacije, zakaj nima strokovnih znanj. Ni pravilno, da sodišče o tem odloči, če izvedenec nima možnosti, da bi se o tem izjavil. Zato predlaga tožeča stranka podredno zaslišanje izvedencev ob upoštevanju podatkov davčne uprave. Ker je v sodbi nasprotje z vsebino listin, ki so v spisu, je podana 13. točka 2. odst. 354. čl. ZPP. Sodišče je prezrlo dokaz Davčnega urada Ljubljana. Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili. Pritožbi nista utemeljeni. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje ocen dokazov listine, ki jo je tožeča stranka predložila v spis in sicer dopisa davčne uprave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v sodbi zapisalo, da ne sprejema načina ugotavljanja višine škode, kot ju je predlagala tožeča stranka in sicer s poizvedbami pri davčni upravi oziroma z dopisom. To pomeni, da je sodišče povedalo, zakaj ta dokaz ni relevanten in ga utemeljeno ni upoštevalo. Ne glede na to pritožbeno sodišče še dodaja, da je na glavni obravnavi z dne 3.9.1997 (list. št. 54) sodišče prve stopnje celo zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z nadaljnjimi poizvedbami pri davčni upravi glede vrednosti avtomobila. Ob stranki vlagata pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede odločilnega dejstva, to je višine škode. Za presojo dokazne ocene je treba ugotoviti, katera dejstva so pravno odločilna. V konkretnem primeru to pove pogodba med pravdnima strankama, katere del so zavarovalni pogoji. V 13. točki zavarovalnih pogojev (priloga A6) sta se pravdni stranki v naprej dogovorili, katero škodo krije zavarovalnica. Tako je v 13. členu pogodbe določeno, da je odločilna vrednost zavarovale stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za tržno vrednost rešenih delov, upoštevajoč stanje te stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. Odločilna je nabavna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi tehnične izrabljenosti (amortizacije). Amortizacija se ugotavlja na podlagi starosti zavarovale stvari, prevoženih kilometrov in splošnega stanja zavarovale stvari ob upoštevanju ustreznih meril. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so vse navedbe obeh pravdnih strank, ki gredo mimo tega načina, nerelevantne. Tako tožena stranka zmotno vztraja pri stališču, da je odločilna vrednost, katero je tožeča stranka navedla 18 dni pred škodnim dogodkom v kupoprodajni pogodbi. Vrednost vozila pri nakupu je lahko nižja od tržne vrednost ali višja, odvisno od volje pogodbenih strank. Povedano drugače: če bi tožnik dobil vozilo podarjeno, bi bila po stališču tožene stranke vrednost enaka nič. Tudi stališče tožeče stranke, da je odločilna vrednost tista, ki bi jo uporabila davčna oblast pri odmeri davka, ni pravilna. Davčni predpisi drugače urejajo višino davčne osnove kot določbe zavarovalne pogodbe. Odločilno je, da sta se pravdni stranki v naprej dogovorili, katera vrednost je zavarovana (enako tudi 919. čl. ZOR in 7. točka 925. člena ZOR). V vsakem primeru pa odškodnina ne more biti večja od škode, ki jo je zavarovanec pretrpel z nastankom zavarovalnega primera (prim. 2. točkko 925. člena ZOR). Gre za splošno merilo, ki bi ga bilo mogoče preveriti le tako, da bi vozilo, ki je bilo ukradeno, peljali na trg rabljenih vozil in ugotovili, kako bi se v tem času to vozilo prodalo na trgu. Glede na podano materialnopravno izhodišče, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca avtomobilske stroke. Pri tem je pravilno oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje ing. V. S.. Ta je bolj natančno in v skladu z zavarovalnimi pogoji podal oceno vrednosti vozila. Namreč ravno procent amortizacije je pri ugotavljanju škode eden izmed odločilnih, dogovorjenih parametrov. Tožeča stranka sicer predlaga, da bi o teh navedbah morali dodatno vprašati izvedence. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je dejansko stanje zadosti ugotovljeno oziroma, da sta oba izvedenca pojasnila svoje stališče glede amortizacije. Pritožba tožeče stranke pa ne pove, kaj je v zvezi z amortizacijo (kar pa že ni v sodbi), naj bi izvedenca še povedala. Treba je še pripomniti, da je sodišče prve stopnje vse pripombe tožeče stranke predočilo izvedencu ing. V. S., ki je tudi na te pripombe odgovoril (list. št. 67, 68). Tretjega izvedenca pa tožeča stranka ni predlagala. Ker je sodišče prve stopnje razčistilo pripombe tožeče stranke na izvedeniško mnenje ing. V. S., se je utemeljeno odločilo za to izvedeniško mnenje in ne za manj natančno izvedeniško mnenje izvedenca B., in s tem ravnalo pravilno po določbi 261. člena ZPP/77. Tožeča stranka pa tudi v pritožbi tretjega izvedenca ne predlaga. Pač pa še v pritožbi dvomi v strokovnost izvedenca ing. V. S., ker naj bi bil po njenih podatkih delal za toženo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za izraženi dvom v kvaliteto izvedeniškega mnenja, na kar pa je sodišče prve stopnje v sodbi že odgovorilo. Pritožbeno sodišče pa v to dokazno oceno ne dvomi. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).