Jedro

Upravičenec do denacionalizacije na podržavljenem stavbnem zemljišču je le prejšnji lastnik podržavljenega zemljišča, ne pa tudi pravni naslednik prejšnjega lastnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 17.3.1993, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem stavbnem zemljišču parc.št. 630/1. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem zemljišču po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji mogoča le v korist upravičenaca. Ker so upravičenci po navedenem zakonu le prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, tožnik pa to ni, na navedenem zemljišču ni mogoča vzpostavitev lastninske pravice v korist tožnika. Tožnik namreč ni prejšnji lastnik spornega stavbnega zemljišča, ampak je pravico uporabe zemljišča pridobil z nakupom objekta, stoječega na tem zemljišču. Tožena stranka tožniku še pojasnjuje, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki po zakonu o denacionalizaciji nimajo položaja upravičenca, urejal drug zakon.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja,da je bilo predmetno zemljišče nacionalizirano D. in F.S., po njuni smrti pa so vse pravice na zemljišču prešle na dediča J.S., ki je s pravnim poslom vse pravice prenesel nanj. Meni, da je kot pravni naslednik tudi upravičenec, pri čemer se sklicuje na določbo 9. točke 3. člena ter na določbo 15. člena zakona o denacionalizaciji. Izraz pravni naslednik se ne more omejiti samo na dediče. Navaja še, da kolikor je zakon nejasen, to ne more biti v škodo stranke, zato ga napoved zakona, ki bo urejal lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, ne zadovoljuje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno D. in F.S. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi dedovanja je pravico uporabe na predmetnem zemljišču pridobil J.S., sin prejšnjih lastnikov, nato pa tožnik, ki je od navedenega kupil objekt, stoječ na tem zemljišču, kar vse ni sporno. Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN) se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Kdo je upravičenec po navedenem zakonu, je določeno v 9. členu. To je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno s predpisi oz. na način, naveden v zakonu, torej prejšnji lastnik. Nanj se glasi tudi odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku (1. odstavek 67. člena ZDEN). Ker ni sporno, da predmetno zemljišče ni bilo podržavljeno tožniku, da torej tožnik ni prejšnji lastnik zemljišča, ZDEN pa priznava položaj upravičenca samo osebam, ki so bile ob podržavljenju premoženja njegovi lastniki, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik nima položaja upravičenca po ZDEN. Sklicevanje tožnika na določbo 15. člena ZDEN je neutemeljeno. Po navedeni določbi so v primeru, da so upravičenci mrtvi, upravičeni uveljavljati pravice iz tega zakona pravni nasledniki, kar pa ne pomeni, da so pravni nasledniki tudi upravičenci do denacionalizacije, ampak pomeni le, da so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo in v postopku nastopati kot stranke. Ker pa ZDEN vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču neposredno v korist pravnih naslednikov ne ureja, niti ni pomembno, na kakšen način so pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobili - z dedovanjem ali pravnim poslom. Glede tega že tožena stranka tožniku pravilno pojasnjuje, da je vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču v takem primeru stvar lastninjenja, ki ga bo urejal poseben zakon.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).