Jedro

Delavci so dolžni upoštevati zahteve in pisna navodila delodajalca oziroma pooblaščenega delavca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz Navodil o poslovanju tožene stranke, Navodil o obvezni izdaji računa in ravnanju z računom izhaja, da se za vsako naročeno storitev v restavraciji ali baru blokira in izda račun, ki se ga izroči gostu. Opustitev izdaje računa za naročeno in opravljeno storitev, opustitev evidentiranja in blokiranja storitev oziroma poslovanje, ki ni registrirano preko blagajne, pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti (12. člen Pravilnika o poslovanju). Tožnica je s tem, ko ni izdala računa stranki, kršila Navodila in Pravilnik ter storila hujšo kršitev delovnih obveznosti, zato je bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, ki glasijo: „I. A. 1. Ugotovi, se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2006, podana tožniku A.A., nezakonita in se zato sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožniku A.A. delovno razmerje pri toženi stranki z dne 10. 11. 2006 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja z vsemi pravicami, ki bi tožniku šle, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku A.A. vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delovno mesto vodja restavracije oziroma drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe znanja in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnika, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja do vrnitve tožnika nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in zagotovitvi vpis delovne dobe v evidenco v ZPIZ tako, da se tožniku prizna delovna doba od 10. 11. 2006 dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 11. 2006 do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnika nazaj nad delo, obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov teh zneskov iz naslova plače izplačati tožniku neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 617,59 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2007 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 700,00 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 750,00 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

8. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

9. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 850,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

10. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati jubilejno nagrado v znesku 896,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

11. Tožena stranka je dolžna na račun pokojninske družbe B, d.d., št. ..., odprt pri C. d.d., v korist police dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja št. ... za tožnika plačati znesek 3.514,62 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, navedenih v 11. točki izreka.

B.

1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2006, podana tožnici B.B., nezakonita in se zato sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 11. 2006 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto „natakar“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanju in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnice, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ, tako da tožnici prizna delovno dobo od 8. 11. 2006 dalje.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 8. 11. 2006 do ponovne zaposlitve, obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 617,59 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki B.B. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2007 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B.B. obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 700,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki B.B. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B.B. obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 750,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki B.B. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

8. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B.B. obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki B.B. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

9. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B.B. obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 850,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki B.B. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

10. Tožena stranka je dolžna na račun pokojninske družbe B, d.d. št. ..., odprt pri C, d.d., v korist police dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja št. ... za tožečo stranko B.B. plačati znesek 2.019,54 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, navedenih v 10. točki izreka.

C.

1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2006, podana tožeči stranki C.C., nezakonita in se zato sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi C.C. z dne 10. 11. 2006 razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki C.C. delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 10. 11. 2006 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da le to še traja z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki C.C. šle, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto „natakar“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožeče stranke, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožeče stranke C.C. nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ tako, da se tožeči stranki C.C. prizna delovna doba od dne 10. 11. 2006 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 11. 2006, do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožeče stranke C.C. nazaj na delo pri toženi stranki, obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati tožeči stranki C.C. neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 617,59 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki C.C. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2007 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 700,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki C.C. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 750,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki C.C. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

8. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki C.C. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

9. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki C.C. obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 850,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki C.C. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

10. Tožena stranka je dolžna na račun pokojninske družbe B, d.d. št. ..., odprt pri C, d.d., v korist police dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja št. ... za tožečo stranko C.C. plačati znesek 2.019,54 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, navedenih v 10. točki izreka.

Č.

1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2006, podana tožeči stranki D.D., nezakonita in se zato sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi D.D. z dne 8. 11. 2006 razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki D.D. delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 8. 11. 2006 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da le to še traja z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki D.D. šle, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto „natakar“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožeče stranke, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožeče stranke D.D. nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ tako, da se tožeči stranki D.D. prizna delovna doba od dne 8. 11. 2006 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 8. 11. 2006, do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožeče stranke D.D. nazaj na delo pri toženi stranki, obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati tožeči stranki D.D. neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 617,59 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki D.D. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2007 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 700,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki D.D. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 750,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki D.D. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

8. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki D.D. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

9. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 850,00 EUR, od tega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska izplačati tožeči stranki D.D. neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo o 2. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

10. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D.D. izplačati jubilejno nagrado v neto znesku 896,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 9. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

11. Tožena stranka je dolžna na račun pokojninske družbe B, d.d., št. ..., odprt pri C, d.d., v korist police dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja št. ... za tožečo stranko D.D. plačati znesek 1.884,60 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, navedenih v 11. točki izreka.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.“ Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka. Da ugodi zahtevi tožnikov za izločitev sodnice E.E., podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje drugemu sodniku. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj pred izdajo izpodbijane sodbe, s katero se je postopek na prvi stopnji končal, ni odločilo o zahtevi tožnikov za izločitev sodnice E.E.. Sodišče pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka tudi, ker toženi stranki, od vročitve tožbe in vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo, ni podalo opozorilo, skladno z drugim odstavkom 277. člena ZPP. Prav tako je sodišče kršilo ZPP, ker ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov v spremenjeni tožbi in ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Tožena stranka nobenega dejstva iz tožbe z dne 1. 9. 2011 ni zanikala, temveč je podala le svoje pravno naziranje, zato bo pritožbeno sodišče celotnemu tožbenemu zahtevku lahko ugodilo, saj v kolikor stranka dejstev ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se šteje, da jih priznava (drugi odstavek 214. člena ZPP), kar pomeni, da tožena stranka vsa dejstva, navedena v vlogi z dne 1. 9. 2011 priznava kot resnična. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z napotilom Vrhovnega sodišča RS, saj iz 12. točke sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 447/2009 z dne 15. 2. 2011 izhaja, da bo nejasnosti glede tožnikom očitanih kršitev sodišče lahko odpravilo v prvi vrsti ob preveritvah, koliko so dejansko znašali časovni zamiki med začetkom sestavljanja posameznih računov in izdaje le-teh. Vrhovno sodišče je navedlo, da se bo na podlagi teh preverjanj moralo sodišče ponovno opredeliti ali le tako ugotovljeni zamiki dokazujejo, da tožniki gostom računov niso izdajali. Iz napotila Vrhovnega sodišča tako izhaja dolžnost sodišča, da v okviru materialno procesnega vodstva, pred postavitvijo izvedenca računalniške stroke pri toženi stranki preveri, ali je v računalniškem programu ROS mogoče videti podatek o začetku sestavljanja posameznega računa oziroma času vnosa določenega artikla na račun. Tožena stranka je na prvem naroku izjavila: „Dejansko računalniški program ROS ne omogoča podatka o času vnosa določenega artikla na račun.“ Enako je tožena stranka trdila v vlogi, ki jo je podala neposredno po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča in ves čas postopka. V prvem odstavku 2. člena ZPP je določeno, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V drugem odstavku pa je določeno, da sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajale dokaze, ki jih stranki niso predlagale samo v primeru, da iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, vendar tudi v tem primeru svoje odločitve sodišč ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni dana možnost, da se o njih izjavijo. Stranki sta bili soglasni, da podatka o času vnosa določenega artikla v računalniškem programu ni, naslovno sodišče pa je kljub temu, v nasprotju s trditvami strank to dejstvo problematiziralo in ga samoiniciativno začelo šteti za sporno in ob izrecnem nasprotovanju tožnikov po uradni dolžnosti postavilo izvedenca za njihovo ugotovitev. Ugotovitve izvedenca, ki so drugačne trditvam tožene stranke ne morejo spremeniti trditvene podlage tožene stranke, niti je ne morejo nadomeščati. V ponovnem postopku bi moralo sodišče ugotoviti točen in natančen čas vnosa določenega artikla na račun, kar tožena stranka sama priznava, da ni mogoče, prav tako pa je navedeno potrdil izvedenec v izvedenskem mnenju. Tožena stranka vse do danes ni pojasnila, kako njena trditev o domnevno predolgem časovnem zamiku od odprtja do iztiskanja računa dokazuje, da tožniki računa niso izdali, niti ni navedla artiklov, za katere računa naj ne bi izdali, niti koliko denarja naj bi si tožniki prisvojili. Tožena stranka tudi ni pojasnila primerov, ko je bilo po 30 minutah od odprtja računa, kar naj bi bilo povsem nemogoče (izvedenec govori o maksimalnih 5 minutah), plačano s kreditno kartico. Funkcija brisanja vrstice je bila pri toženi stranki dovoljena, kar je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku in kar je jasno zapisalo Vrhovno sodišče RS v 10. točki sklepa z dne 15. 2. 2011. Vrhovno sodišče RS je tudi zaključilo, da zamik med brisanjem artikla in tiskanjem računa ne dokazuje neizdaje računa. Izvedensko mnenje je samo s seboj v nasprotju, zato je tožeča stranka glede na nekritično vztrajanje izvedenca pri podanem mnenju predlagala, da naslovno sodišče postavi novega izvedenca za računalniško stroko oziroma, da njegovega izvedenskega mnenja pri odločitvi sodišče ne upošteva, saj je za odločitev v predmetnem sporu neuporabno. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi jasno napotilo sodišče prve stopnje, da je potrebno upoštevati pravila o dokaznem bremenu. Jasno je navedlo, da je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da tožniki niso izdali računa in ne obratno. Za preverbo dejstva, ali je bil gostom račun res izdan po zelo dolgem času (na primer v 17 minutah) bi morali imeti podatek o času blokiranja računov – začetku sestavljanja računov in ne njihovem odpiranju, glede na to, da so se računi odpirali avtomatsko in je bil torej čas odpiranja računa drugačen kot čas sestavljanja le-tega. Ker tega ni mogoče preveriti, kar izrecno priznava tudi tožena stranka in kar je v izvedenskem mnenju z dne 30. 6. 2011 izrecno zapisal tudi izvedenec, tudi ni mogoče priti do zaključka, da so bili računi odprti nerazumno dolgo. Tožečim strankam tožena stranka nikoli ni dokazala neizdaje računov in jim tudi nikoli ne bo, ker so tožniki račune vedno izdali. Funkcija brisanja vrstice pa je pri toženi stranki dovoljena, zato zamik med brisanjem artikla in tiskanjem računa ne dokazuje neizdaje računa. Prav tako mora pri izredni odpovedi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR sodišče ugotoviti, ali je dokazan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 82. člena ZDR (dokazno breme je na delodajalcu) in mora ugotoviti, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče do izteka odpovednega roka. V konkretnem sporu naslovno sodišče ni ugotavljalo niti, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoča do izteka odpovednega roka, niti ali kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti taka, da je dokazan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 123. člena ZPP določa, da se v zapisnik vpišejo zlasti, ali je bila obravnava javna, ali je bila javnost izključena, izjave strank, njihovi predlogi, dokazi, ki so jih ponudile stranke, dokazi, ki so bili izvedeni z navedbo izpovedb prič in izvedencev. Zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 12. 1. 2012 je sestavljen v nasprotju s to določbo, saj predsednica senata ni dovolila, da bi se na zapisnik zapisal ugovor tožeče stranke, s čimer je bila tožeča stranka onemogočena pri uveljavljanju zakonskih pravic, saj predsednica senata tožeči stranki ni dovolila, da bi uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je naredilo naslovno sodišče. Po mnenju pritožbe je naslovno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko pred izdajo izpodbijane sodbe ni odločilo o zahtevi tožeče stranke za izločitev sodnice E.E.. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo navodila Vrhovnega sodišča RS, saj iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da bo nejasnosti glede tožnikom očitanih kršitev sodišče lahko odpravilo, ko bo preverilo, koliko so dejansko znašali časovni zamiki med začetkom sestavljanja posameznih računov in izdajo le-teh. Navedbe tožečih strank, da bi bila tožena stranka glede postavitve izvedenca kakorkoli prekludirana so protispisne in neutemeljene. Izvedenec je z z gotovostjo ugotovil čas vnosa artikla in je hkrati odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče. Izvedenec je v zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja analiziral tudi vse izdane račune za vse tiste dni, ki so bili za posamezne tožnike navedeni v odpovedih in glede katerih je tožena stranka priložila več različnih delnih kronologij, s katerimi je dokazovala, da računi niso bili izdani. Iz dopolnitve mnenja z dne 20. 4. 2012 je razvidno, da je izvedenec pripravil tudi analizo vseh računov na dneve, ki se tožnikom očitajo v izrednih odpovedi. Tožena stranka je v celoti zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato se vsa razglabljanja tožnikov o nedokazanosti odpovednega razloga, so povsem neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki bi jo naj sodišče prve stopnje storilo, ker ni izvedlo nobenega dokaza, predlaganega v spremenjeni tožbi z dne 1. 9. 2012 in ker zavrnitev dokazov ni obrazložilo niti na naroku niti v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Vendar pa navedena kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev postopka in bi tožeča stranka morala dokazati, da je kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Očitana relativna bistvena kršitev določb postopka ni konkretizirana v takšni meri, da bi bilo mogoče presoditi, ali je zatrjevana kršitev 286. člena ZPP takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo s strani tožečih strank predlaganih dokazov. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišče k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožniku A.A., izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožnici B.B.; izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožniku C.C. ter izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožniku D.D.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev nezakonitosti izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi in reintegraciji ter reparacijski zahtevek. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da je bilo postopanje tožene stranke v zvezi z izrednimi odpovedmi pogodb o zaposlitvi v celoti zakonito in da je tožena stranka tožnikom očitane kršitve dokazala.

Pritožbeno sodišče je enkrat že odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1344/2006 z dne 22. 1. 2008, in takrat pritožbo tožnikov zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so vložili tožniki revizijo in Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 447/2009 z dne 15. 2. 2011 zapisalo, da glede na to, da tožena stranka ni trdila, da račun v blagajni ne more biti odprt dalj časa (torej zaradi avtomatskega odprtja) in da posamezne postavke (brisanje vrstic), med sestavljanjem računa, niso bile prepovedane, ni jasno, na katerih dejstvih je sodišče gradilo zaključek, da so tožniki izvajali popravke računov, ko strank ni bilo več v lokalu. Opozorilo je, da je bistveno za oceno pravočasnosti izdaje računa lahko le podatek o času začetka sestavljanja računa (prvega tipkanja naročila, ko se je gost pri blagajni dejansko zglasil) in času zadnjega popravka oziroma izdaje računa. Vrhovno sodišče RS je zapisalo, da bo moralo sodišče prve stopnje slediti dokaznem predlogu tožnikov za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi naj ugotovil, ali je sploh možno preveriti podatek, koliko so dejansko znašali časovni zamiki med začetkom sestavljanja posameznih računov in izdajo le-teh.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnikov, da je sodišče prve stopnje izvedencu računalniške stroke postavilo nalogo, ki presega okvir tožbenega zahtevka. Sodišče je izvedencu predvsem naložilo, da preveri, ali je v računalniškem programu ROS mogoče videti podatke o začetku sestavljanja posameznega računa (torej tipkanja naročila), ko se je gost pri blagajni dejansko oglasil, kar je bilo v celoti v skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 447/2009 z dne 15. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izvedlo dokaz z izvedencem računalniške stroke (v skladu z napotili Vrhovnega sodišča RS) in odločilo, da so tožbeni zahtevki tožnikov neutemeljeni. Tožena stranka je tekom postopka sporne izredne odpovedi utemeljevala s tem, da je od odprtja posameznih računov (ob prihodu gostov) do sprememb posameznih postavk na teh računih poteklo toliko časa, da so gostje očitno že odšli, ne da bi jim tožniki izdali račun. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec pregledal delovanje programa ROS pri toženi stranki in seznam napak ter ugotovil, da je program v spornem obdobju deloval pravilno in da število prijavljenih napak in reklamacij ni izstopalo glede na povprečje reklamacij pri drugih uporabnikih. Ugotovil je, da je program omogočal odpiranje novega računa samodejno in sicer takoj po izpisu prejšnjega računa in po potrebi tudi ročno „z ukazom nov račun“. Funkcija ročno omogoča, da je lahko odprtih več računov hkrati. Izvedenec je ugotovil, da čas vnosa posameznega artikla na računu sicer ni viden, vendar pa je čas vnosa vsake pozicije evidentiran pod zaporedno številko in viden v posebni bazi. Vsak vnesen artikel je pri vnosu pridobil interno zaporedno številko, ki je zmeraj naraščala, kar je razvidno iz priloge izvedeniškega mnenja (ROS 1). Izvedenec je zapisal, da se lahko iz posameznih postavk in njihovih internih zaporednih številk dokaj natančno ugotovi čas vnosa posameznega artikla. Izvedenec je za račune, ki so jih tožniki izdali v časovnem obdobju, navedenem v odpovedih pogodb o zaposlitvi, pri posameznih računih navedenih v izvedeniškem mnenju ugotovil, da so bili prisotni nerazumljivi časovni zamiki od vnosa pozicije na račun do zaprtja računa. Sodišče prve stopnje je v sodbo povzelo številke računov za posamezne dneve in posamezne tožnike, za katere je izvedenec ugotovil, da je šlo za nerazumljive časovne zamike, od vnosa pozicije na račun pa do zaprtja računa in je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je glede na nesorazmerno dolg časovnih zamik, od vnosa artikla na račun do zaprtja računa (od 10 minut do 2 ur), tožniki očitno strankam niso izdali računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da stranke na blagajni na izdajo računa ne čakajo 10 minut do 2 uri in da je zato očitno, da tožniki strankam računa tudi niso izdali.

Tožena stranka je tožnikom podala izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz pogodb o zaposlitvi tožnikov (priloga A1, A3, A4, A6) izhaja, da so morali delo opravljati vestno, redno, pravočasno ter kakovostno na delovnih mestih, za katerega so sklenili pogodbo o zaposlitvi. Delavci so bili dolžni upoštevati zahteve in pisna navodila delodajalca oziroma pooblaščenega delavca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz Navodil o poslovanju tožene stranke, Navodil o obvezni izdaji računa in ravnanju z računom z dne 24. 3. 2006 izhaja, da se za vsako naročeno storitev v restavraciji ali baru blokira in izda račun, ki se ga izroči gostu. Opustitev izdaje računa za naročeno in opravljeno storitev, opustitev evidentiranja in blokiranja storitev oziroma poslovanje, ki ni registrirano preko blagajne, pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti (12. člen Pravilnika o poslovanju). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica B.B. s tem, ko ni izdala računa stranki dne 2. 8. 2006 št. ..., dne 18. 8. 2006 št. ... in dne 14. 9. 2006 št. ..., kršila Navodila in Pravilnik ter storila hujšo kršitev delovnih obveznosti. Prav tako je tudi tožnik C.C. s tem, ko ni izdal računa stranki dne 15. 8. 2006 št. ..., dne 4. 9. 2006 št. ... in št. ... z dne 2. 9. 2006, št. ..., kršil Navodila in Pravilnik in s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je tudi za tožnika D.D. ugotovilo, da stranki ni izdal računa dne 28. 8. 2006 št. ..., dne 29. 8. 2006 št. ... in 30. 8. 2006 št. ... in s tem kršil navodila in Pravilnik ter storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Enako pa je ugotovilo tudi za tožnika A.A., da namreč ni izdal stranki računa dne 2. 8. 2006 št. ... in št. ..., dne 31. 8. 3006 št. ..., dne 6. 9. 2006 št. ..., dne 7. 9. 2006 št. ... in dne 20. 9. 2006 št. ... ter s tem kršil Navodila in Pravilnik.

Nekatere, najbolj osnovne obveznosti delavca, določa že zakon. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR). Delavec mora tudi upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožniki niso upoštevali navodil delodajalca, da morajo za vsako naročeno storitev v restavraciji ali baru blokirati ter izdati račun, ki ga morajo izročiti gostu. Neupoštevanje tega navodila je tožena stranka utemeljeno opredelila za hujše kršenje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnikom, zakonita, materialnopravno pravilna. Opustitev dolžnega ravnanja v številnih primerih (neizdaje računa strankam) je po oceni pritožbenega sodišča hujša kršitev delovnih obveznosti, ki so jo tožniki lahko storili le naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Za zakonitost izredne odpovedi je potreben obstoj enega od zakonskih razlogov za odpoved po prvem odstavku 111. člena ZDR in obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, namreč da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vse okoliščine se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo interesov obeh pogodbenih strank pa so pomembne zlasti glede vprašanja, koliko je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, zlasti medsebojno zaupanje. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja oziroma teža posledic kršitve pogodbenih in drugih obveznosti takšna, da lahko privede do izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

Zakon, razen zahtev po pisni odpovedi, njegove obrazložitve in opozorila za pravno varstvo, ne določa še natančnejših ali posebnih zahtev obličnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je razumljivo, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi ni disciplinska (kaznovalna) sankcija, temveč civilna sankcija zaradi njene kršitve. Zakon tudi ne določa, da bi moral delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej navesti in obrazložiti tudi pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR – namreč okoliščine in interese strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na navedeno ni nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, če v odpovedi niso vsebovane trditve v tej smeri. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so kršitve tožnikov vplivale na medsebojno razmerje strank, zlasti medsebojno zaupanje in da je teža posledic kršitve pogodbenih in drugih obveznosti takšna, da je tožena stranka izgubila zaupanje do tožnikov in s tem ni podana možnost nadaljevanja delovnega razmerja, kar je dokazala tekom postopka.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnikov, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni odločilo o zahtevi za izločitev sodnice E.E.. Tožniki so v pritožbi navajali, da je pooblaščenka tožnikov podala zahtevo za izločitev predsednice senata na naroku dne 12. 1. 2012, ker je bil način vodenja predmetnega postopka s strani predsednice senata v nasprotju z določili ZPP. V pritožbi navajajo, da predsednica senata s podano zahtevo za njeno izločitev predsednice naslovnega sodišča ni seznanila, pa tudi sama o zahtevi ni odločila, na primer z zavrženjem, ampak v nasprotju z določili ZPP, brez da bi zahtevo za njeno izločitev posredovala v odločanje predsedniku sodišča, ali sama odločila o njej, sprejela odločitev, da se postopek konča in izdalo izpodbijano sodbo. Iz zapisnika naroka z dne 12. 1. 2012 je razvidno, da je pooblaščenka tožeče stranke dejansko predlagala izločitev sodnice, vendar pa ni navedla razlogov za izločitev ter je predsednica senata pooblaščenki naložila, da poda razloge za njeno izločitev ter poda predlog izločitve v pisni obliki. Kasneje pooblaščenka tožnikov ni podala pisne vloge, kjer bi navedla razloge za izločitev predsednice senata, zato tudi ni bilo razloga, da bi o njeni vlogi za izločitev predsednice senata sodišče odločalo. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb postopka. Pa tudi sicer nestrinjanje s procesnih sredstev ne more biti odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. V naši praksi ni bilo primerov izločitve sodnika iz tega razloga. V takem primeru lahko stranke uporabijo institut nadzorstvene pritožbe.

Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, ni posebej opredeljevalo.

Ker torej pritožbeno sodišče ni ugotovilo obstoja razlogov, iz katerih tožniki izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

O stroških pritožbenega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.