Jedro

Splošne navedbe tožnika, brez konkretnih dokazov, ki bi lahko ovrgli ugotovitve iz poročil Visokega komisariata ZN, Amnesty International in Ameriškega zveznega urada, da mu v Črni Gori ne grozi pregon zaradi dezerterstva in preganjanje zaradi verske pripadnosti, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1996/2000-6 z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.10.2000, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik prišel oktobra 1998 ilegalno iz Madžarske in naslednji dan po vstopu v Slovenijo zaprosil na Policijski postaji L. Š. za azil. V Slovenijo je prišel iz B.P. v Črni gori, kjer ima še mamo in dva brata. Po nacionalnosti je musliman. V Republiko Slovenijo je prišel prvič že leta 1996 in sicer prav tako ilegalno. V Sloveniji je prebival 5 mesecev, nato pa se je vrnil v Črno goro, da bi si pridobil ustrezne dokumente. Črno goro je ponovno zapustil zato, ker je dobil poziv za služenje vojaškega roka, čemur se je želel izogniti. V sami Črni gori ni imel problemov, pač pa v Srbiji, kjer so ga maltretirali in šikanirali zaradi muslimanske vere. Na njegovi poti iz Slovenije v Črno goro so ga v Bosni in Hercegovini v P. ob naključni kontroli prometa, ker ni imel dokumentov, srbski policisti za tri dni priprli. V zaporu so ga tudi nekajkrat udarili, ker so na vsak način hoteli izvedeti ali se je bojeval v Bosni in Hercegovini. Po vrnitvi v Črno goro ni imel problemov, razen na policiji, kjer je urejal svoje dokumente. Tu so ga ponovno maltretirali in prepričevali, da se je vojskoval v Bosni in Hercegovini. V Črno goro se ne želi vrniti, ker ne ve, kaj bi se z njim zgodilo, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko. Pozna primere, ko so bili ljudje zaradi izogibanja vpoklicu v vojsko kaznovani z zaporno kaznijo. V Črni gori so tudi splošne razmere take, da podpihujejo sovraštvo do ljudi drugačne veroizpovedi. Tožena stranka je v postopku zbrala tudi poročila Ameriškega zveznega urada, Visokega komisariata in Amnesty International. Iz teh poročil izhaja, da muslimani v Črni gori zaradi narodnosti in veroizpovedi niso preganjani in da je črnogorski državni zbor v novembru 1999 sprejel zakon, ki podeljuje pomilostitev vsem tistim, ki so se izognili vpoklicu v vojsko v času od junija 1998 do junija 1999. Na podlagi tega je tožena stranka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila po 1. členu Zakona o azilu (ZAzil). Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev tožbe s tem, da tožnik v Črni gori, tudi po lastni izjavi, ni imel problemov zaradi muslimanske vere. Poleg tega pa je Zakon o pomilostitvi iz meseca novembra 1999 omogočil, da se ne preganjajo osebe, ki so se izognile vpoklicu v vojsko. Zato je, po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno zaključila, da ni moč govoriti o preganjanju, osnovanem na narodnostni ali na verski pripadnosti in da je tožnikov strah pred preganjanjem neutemeljen. Prav tako pa nista ogroženi tožnikova varnost in fizična integriteta ob vrnitvi v Črno goro. Zato ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Še vedno obstoji nevarnost, da bi bil po vrnitvi v Črno goro preganjan zaradi dezerterstva. Na ozemlju Črne gore so namreč še vedno prisotni pripadniki jugoslovanske vojske in drugih zveznih organov. Tudi Zakon o pomilostitvi, ki ga je sprejel črnogorski državni zbor, mu ne zagotavlja varnosti, ker je dezerterstvo kot kaznivo dejanje opredeljeno v zveznem zakonu. Z vrnitvijo v Črno goro bi bile tožniku tako kršene pravice, zagotovljene v 2. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi ugotovitev, pridobljenih v postopku pri upravnem organu na prvi stopnji (1. odstavek 39. člena ZAzil). Tožnik je v tožbi le ponovil, da bi bil v primeru vrnitve v B.P. v Črni gori lahko preganjan zaradi dezerterstva in bil žrtev pregona in maltretiranja s strani državnih organov. Za svoje navedbe pa tudi v tožbi ni ponudil nobenih konkretnih dokazov, ki bi lahko ovrgli ugotovitve iz poročil Visokega komisariata, Amnesty International in Ameriškega zveznega urada, da mu v Črni gori ne grozi pregon zaradi dezerterstva in preganjanje zaradi verske pripadnosti. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na narodnosti ali verski pripadnosti in da ni ogrožena tožnikova varnost in fizična integriteta v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, tako tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi v pritožbi tožnik ne navaja nič takega, kar bi izpodbijalo ugotovitve v navedenih poročilih, ki so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, zato je očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.