Jedro

Tožnik torej ni opravil predhodnega postopka v skladu s 415. členom EZ-1, saj je obravnavano zahtevo vložil pri toženki pred vložitvijo zahteve pri operaterju trga. Poleg tega je tožnik z obravnavano zahtevo in njeno dopolnitvijo zahteval izdajo dopolnilne odločbe, kar pomeni, da obravnavana zadeva ni spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga, kot to pravilno navaja tožnik. Zato je toženka pri presoji stvarne pristojnosti zmotno uporabila 413. člen EZ-1, saj je v obravnavani zadevi treba uporabiti 220. člen ZUP o dopolnilni odločbi, v skladu s katero je za odločanje o izdaji dopolnilne odločbe pristojen organ, ki je odločal v prvotni odločbi. Za odločanje v obravnavani zadevi je pristojna toženka, saj je ta odločala tudi o znižanju podpore z odločbami o znižanju pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije za energijo številka 451-2/2019/12 z dne 27. 6. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijanega sklepa

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev po njenih odločbah s številko 136-05-0005/0007/2010/0032/2010-3 in 136-05 -0005/0008/2010/0033/2010-3 z dne 27. 7. 2011 (v nadaljevanju odločbi o zmanjšanju pomoči).

2.Iz obrazložitve izhaja, da tožnik 18. 11. 2014 zahteval, da toženka izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A., d. o. o. (v nadaljevanju operater trga) vrnila neutemeljeno poračunan znesek v višini 10.917,24 EUR z obrestmi. V vlogi je tožnik navedel, da je toženka izdala odločbi iz leta 2011 o zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, s katerima je razveljavila odločbi 136-05-0004/0007/2010/0032/2010 in 136-05-0005/0008/2010/0033/2010 z dne 25. 2. 2010 (v nadaljevanju odločbi o dodelitvi podpore). V tretji točki izreka odločb o zmanjšanju pomoči je odločila, da se zmanjšanje upošteva v celotnem obdobju upravičenosti do podpore, to je za nazaj. Na tej podlagi je operater trga obvestil tožnika o vračilu zneska v višini 10.917,24 EUR za obdobje od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, ki je bil opravljen s poračunom. Upravno sodišče je zavrnilo tožbi zoper odločbi o zmanjšanju pomoči, vendar pa v obrazložitvi navedlo, da z navedeno odločitvijo ne posega v že pridobljene tožnikove pravice. Zato je tožnik zahteval izdajo akta, na podlagi katerega mu bo operater trga vrnil neutemeljeno poračunan znesek v višini 10.917,24 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3.Toženka je o tožnikovi vlogi odločala večkrat. V skladu z napotki Upravnega sodišča v sodbi I U 296/2019 z dne 18. 5. 2021 je tožnika pozvala, da navede, katero pravno sredstvo uveljavlja z obravnavano vlogo. Iz tožnikovega odgovora izhaja, da želi izdajo akta, s katerim bo toženka nedvomno ugotovila posledice razveljavitev svojih odločb o dodelitvi podpore, da noče obnove postopka, temveč izdajo ugotovitvene odločbe, ki se lahko izda kot dopolnila odločba, saj toženka z odločbama o zmanjšanju pomoči ni odločila o višini in usodi sredstev, ki so bila izplačana na podlagi odločb o dodelitvi podpore. Po ponovnem pozivu toženke je tožnik navedel, da je zahtevo za vračilo zneska naslovil na operaterja trga, ki je v odgovor poslal le odgovor toženke. Toženka je ugotovila, da v tem sporu ni stvarno pristojna.

4.Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka z odločbama o dodelitvi podpore tožniku dodelila podporo (državno pomoč) za električno energijo iz obnovljivih virov, na podlagi katerih je operater trga s tožnikom sklenil Pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Pogodba), v kateri je določena višina podpore in obdobje izplačevanja. Z odločbama o znižanju podpore je toženka razveljavila odločbi o dodelitvi podpore za celotno obdobje upravičenosti do podpore. Operater trga je izplačal preveč podpore za obdobje od prejema nepovratnih sredstev zaradi znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov za celotno obdobje prejemanja podpore. Zato je izračunal preveč plačani znesek podpore in tožnika obvestil o poračunu podpore. Operater trga je na podlagi veljavne odločbe o znižanju podpore opravil poračun preveč izplačane podpore.

5.Toženka je ugotovila, da je tožnik z zahtevo za vračilo sredstev v skladu s 413. členom Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) izvedel predhodni postopek pred operaterjem trga, ki ni ugodil tožnikovi zahtevi, zato je stranka zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe naslovila na toženko. Na podlagi odločb o znižanju podpore je operater trga opravil poračun preveč plačane podpore. Za spor o nepravilnostih opravljenega poračuna operaterja trga je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. V zvezi z ugotovitveno odločbo o višini in usodi sredstev, ki so že bila izplačana na podlagi odločbe o dodelitvi podpore, je toženka že odločila z odločbo o znižanju podpore. Izdaja odločbe v skladu s 413. členom EZ-1 glede višine in usode sredstev, ki so bila izplačana na podlagi odločb o dodelitvi podpore, ne bi bila utemeljena, in toženka ne bi mogla odločati o zahtevku za vračilo sredstev po odločbah o dodelitvi podpore, saj ta zahtevek ne spada v enega od taksativno naštetih sporov iz 413. člena EZ-1. Po EZ-1 toženka ne odloča o sporih glede preveč ali premalo izplačane podpore. Ta se izplačuje na podlagi pogodbe, sklenjene z operaterjem trga, ki je obligacijska pogodba, za katero se uporablja obligacijsko pravo. Za take spore so pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Tožba

6.Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ni sledila napotkom sodišča v sodbi I U 296/2019, saj se ni opredelila do dejstva, da je tožnik 23. 2. 2015 poslal zahtevo za vračilo operaterju trga. Ta se do zahtevka ni opredelil, temveč je tožniku poslal dopis toženke z dne 23. 3. 2015, iz zaključka katerega izhaja, da tožnik ni upravičen do vračila sredstev. Iz navedenega po tožnikovem mnenju izhaja, da toženka in operater trga nista dvomila v pristojnost toženke, da presoja o tožnikovem zahtevku, zato je nanjo naslovil svoj zahtevek. Toženka je šele v vlogi z dne 22. 4. 2022, s katero ga je seznanila z ugotovitvami v upravnem postopku, navedla, da se v primeru preveč ali premalo plačanih sredstev po pogodbi uporabljajo določbe obligacijskega prava, za presojo katerih so pristojna sodišča splošne pristojnosti. V obravnavani zadevi ne gre za plačilo premalo izplačanih sredstev po pogodbi, temveč za nepopolno odločitev toženke, ki je podlaga za izplačila, ki jih izvaja operater trga. Tožnik navaja, da ne gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in ugotovi pristojnost toženke, izpodbijani sklep odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije. Trdi, da narava stvari to dopušča, da podatki postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev in da bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj odločanje o obravnavani zadevi traja že od leta 2011 in je toženka o zadevi odločala že trikrat. Predlaga še, da sodišče ugotovi, da zmanjšanje podpore velja za čas od izdaje odločb o zmanjšanju podpore in ne za nazaj, zaradi česar zmanjšanje podpore ni bilo utemeljeno v obdobju od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2010 v višini 10.917,24 EUR.

Odgovor na tožbo

7.Toženka navaja, da se obravnavani spor nanaša na pristojnost glede poračuna državne pomoči (podpore), ki jo je operater trga izplačal tožniku na podlagi odločb o dodelitvi podpore. Tožnik je po pridobitvi odločb o dodelitvi pomoči in sklenitvi pogodbe z operaterjem trga prejel dodatno državno pomoč iz drugega naslova, zato je toženka z odločbama o zmanjšanju pomoči razveljavila odločbi o dodelitvi podpore in zmanjšala podporo za celotno obdobje prejemanja podpore. Operater trga je tožnika obvestil o vračilu preplačane podpore in izvršil vračilo s poračunom tako, da tožniku niso bili plačani računi (podpora), dokler ni bil poračunan znesek 10.917,24 EUR. Sodišče je zavrnilo tožbi zoper odločbi o zmanjšanju pomoči.

8.V nadaljevanju toženka oporeka tožbenim navedbam, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker da ni sledila napotkom sodišča v sodbi I U 296/2019. V zvezi s tem povzema napotke sodišča in navaja, da je dvakrat pozivala tožnika in ga seznanila z ugotovitvami. Na podlagi tožnikovih dopolnitev je ugotovila, da tožnik želi ugotovitveno odločbo. Pojasnjuje, da ni izdala dopolnilne odločbe, saj je bilo o višini sredstev, ki so bila izplačana na podlagi odločb o dodelitvi podpore že odločeno v tretji točki izrekla odločb o zmanjšanju pomoči, da se navedeno zmanjšanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov upošteva v celotnem obdobju upravičenosti do podpore. Pravico do podpore je tožnik pridobil z odločbama o dodelitvi pomoči z dne 25. 2. 2010, zato znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov velja od tega dne. Toženka je še upoštevala, da je bil izveden predhodni postopek v skladu s 415. členom EZ-1, ki pride v poštev le v postopkih po 413. členu EZ-1, saj je temu pritrdil tudi tožnik. Slednji neutemeljeno navaja, da operater trga ni odgovoril na njegovo zahtevo, saj se operater v skladu z drugim odstavkom 415. člena EZ-1 lahko opredeli do strankinih navedb ali pa tudi ne, kar pa še ne pomeni, da je za odločitev v sporu pristojna toženka.

9.Tožnik zahteva, da se zmanjšanje pomoči upošteva le od izdaje odločb o zmanjšanju pomoči, za nazaj pa ne. Toženka se s tem ne strinja, saj je skladno s 15. členom Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba) odločila, da se zmanjšanje podpore upošteva za celotno obdobje prejemanja le-te (torej tudi za nazaj). Če bi sodišče odločilo da zmanjšanje podpore ne velja za nazaj, bi ravnalo v nasprotju z Uredbo, poseglo pa bi tudi v pravnomočni odločbi toženke. Podpore ne izplačuje toženka, temveč operater trga, ki na podlagi njene odločbe sklene s proizvajalci pogodbo, ki je nato podlaga za izplačilo. Zato toženka ne more izplačati preveč ali premalo plačane podpore. Po njenem mnenju se tožnikov zahtevek nanaša na vračilo podpore, kar lahko stori le operater trga. Zato je toženka tožnikovo zahtevo presojala na podlagi določbe 413. člena EZ-1, skladno s katerim lahko toženka odloči v sporu med dvema strankama. Za takšno odločanje pa morajo biti izpolnjene navedene predpostavke za vsebinsko obravnavo, določene v 413. in 415. členu EZ-1. Predmetni spor ni spor med uporabnikom in operaterjem trga, za katerega bi bila pristojna toženka, zato je tožnikovo zahtevo zavrgla. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodna presoja

10.Tožba je utemeljena.

11.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev toženke, s katero je zavrgla tožnikovo zahtevo zaradi stvarne nepristojnosti.

12.Peti odstavek 65. člena ZUP določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

13.Upravno sodišče je v sodbi I U 296/2029 z dne 18. 5. 2021 (v priloženem upravnem spisu) ugotovilo, da je tožnikova zahteva z dne 18. 11. 2014 nerazumljiva in da ga mora zato toženka pozvati na izjasnitev o tem, ali z zahtevo predlaga obnovo postopka, izdajo ugotovitvene ali dopolnilne odločbe v zvezi z znižanjem pomoči. Toženka je na podlagi tožnikovih dopolnitev ugotovila, da tožnik zahteva izdajo ugotovitvene odločbe v zvezi z vračilom pobotanega poračuna preveč izplačane podpore in da je tožnik izvedel predhodni postopek na podlagi 415. člena EZ-1, zaradi česar gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga. Vendar pa ne gre za enega od taksativno naštetih sporov iz 413. člena EZ-1. Tožnik se ne strinja, da bi od toženke zahteval izdajo ugotovitvene odločbe. V bistvenem trdi, da sta bili odločbi o znižanju pomoči nepopolni in da v obravnavani zadevi ne gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga.

14.Glede na navedeno je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik z zahtevo z dne 18. 11. 2014 zahteval izdajo ugotovitvene odločbe ali dopolnilne odločbe k odločbama o znižanju pomoči; ter 2) ali gre ob upoštevanju tožnikovih dopolnitev njegove zahteve za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga.

15.Vlogo je treba vedno presojati po vsebini, kar pomeni, da mora organ ugotavljati, kaj želi stranka doseči s svojo vlogo. Sodišče ugotavlja, da tožnik zahteva izdajo ugotovitvene odločbe (ki se lahko izda tudi kot dopolnilna odločba), saj zatrjuje, da toženka z odločbama o zmanjšanju pomoči ni odločila o višini in usodi sredstev, ki so bila že izplačana na podlagi odločb o dodelitvi pomoči (prim. tožnikovo dopolnitev zahtevka z dne 1. 7. 2021 v priloženem upravnem spisu). Upravno sodišče je v 19. točki obrazložitve sodbe I U 296/2019 v zvezi z dopolnilno odločbo ugotovilo, da je toženka v odločbah o znižanju pomoči sicer ugotovila v kolikšnem obsegu se zniža podpora in da znižanje učinkuje od začetka prejema podpore, ne pa tudi ali je tožnik na podlagi odločb o dodelitvi podpore neupravičeno prejel sredstva in če je, v kolikšni višini. To pa pomeni, da je tožnik zahteval izdajo dopolnilne odločbe v skladu z drugim odstavkom 375. člena EZ-1 glede obsega neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je treba vrniti. Takšna odločba bi omogočala ugotovitev, ali je operater trga pravilno opravil poračun že izplačanih sredstev podpore v obdobju od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, tožnik pa bi na podlagi tega izračuna lahko zahteval vračilo poračunanega zneska s pripadajočimi obrestmi, kot to predlaga v tožbi.

16.EZ-1 v prvem odstavku 375. člena ureja spremembo okoliščin in neupravičeno priznano podporo in določa, da prejemnik podpore sporoči agenciji vsa dejstva, ki nastanejo po izdaji odločbe in vplivajo na upravičenost podpore, njeno višino ali obdobje prejemanja. Dejstva mora prejemnik sporočiti v osmih dneh od dne, ko je zanje zvedel. V skladu z drugim odstavkom 375. člena EZ-1 agencija odpravi odločbo o dodelitvi podpore in jo nadomesti z novo, s katero določi drugačno višino podpore in obseg neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je potrebno vrniti, če po izdaje odločbe prejemnik podpore prejme drugo državno pomoč za proizvodno napravo oziroma proizvodnjo električne energije iz te naprave, zaradi katere ni upravičen do podpore ali ne v priznani višini.

17.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka znižala podporo z odločbama o znižanju pomoči, ker je tožnik prejel državno pomoč Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, pri čemer je v odločbah o znižanju pomoči odločala o znižanju nespremenljivega dela referenčnih stroškov za celotno obdobje upravičenosti do podpore. Tega tožnik v tožbi ne prereka, zato se ta dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku štejejo za priznana in jih ni treba posebej dokazovati. Kot že pojasnjeno pa toženka s tema odločbama ni odločila o vprašanju, ali je tožnik na podlagi odločb o dodelitvi podpore neupravičeno prejel sredstva in če je, v kolikšni višini. Odločitev toženke o obsegu neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je potrebno vrniti, je izostala, zato mora o tem vprašanju še odločiti.

18.Toženka je zmotno ugotovila, da je bil opravljen predhodni postopek v skladu s 415. členom EZ-1. Ta v prvem odstavku namreč določa, da kadar stranka zahteva, da agencija odloči o sporu z drugo stranko, je vložitev zahteve dopustna le, če prva stranka izkaže, da je od stranke, zoper katero vlaga zahtevo, pisno zahtevala, naj ugodi njeni zahtevi, ki je predmet spora, in ji dala primeren rok, ki teče od prejema te zahteve, da na zahtevo odgovori, pri čemer rok ne sme biti krajši od 15 dni. V skladu z drugim odstavkom 415. člena EZ-1 sme stranka zahtevo, da agencija odloči o sporu z nasprotno stranko, vložiti v 15 dneh od vročitve pisnega odgovora nasprotne stranke, s katerim je ta v celoti ali deloma zavrnila pisno zahtevo stranke, oziroma v 15 dneh od poteka roka za odgovor, če nasprotna stranka na pisno zahtevo ni odgovorila. To pomeni, da bi moral tožnik zahtevo vložiti najprej pri operaterju trga. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila obravnavana vloga vložena 18. 11. 2014. Tožnik pa je po podatkih upravnega spisa zahtevo za vračilo pobotanih sredstev vložil pri operaterju trga 20. 1. 2015, to je po vložitvi obravnavane zahteve toženki. Tožnik torej ni opravil predhodnega postopka v skladu s 415. členom EZ-1, saj je obravnavano zahtevo vložil pri toženki pred vložitvijo zahteve pri operaterju trga. Poleg tega je tožnik z obravnavano zahtevo in njeno dopolnitvijo zahteval izdajo dopolnilne odločbe, kar pomeni, da obravnavana zadeva ni spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga, kot to pravilno navaja tožnik. Zato je toženka pri presoji stvarne pristojnosti zmotno uporabila 413. člen EZ-1, saj je v obravnavani zadevi treba uporabiti 220. člen ZUP o dopolnilni odločbi, v skladu s katero je za odločanje o izdaji dopolnilne odločbe pristojen organ, ki je odločal v prvotni odločbi. To v obravnavanem primeru pomeni, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojna toženka, saj je ta odločala tudi o znižanju podpore z odločbami o znižanju pomoči.

19.Na podlagi navedenega je torej razvidno, da je toženka zmotno ugotovila, kaj je tožnik zahteval z vlogo z dne 18. 11. 2014 in njeno dopolnitvijo, hkrati pa je pri presoji stvarne pristojnosti zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ta je v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni opredelilo do ostalih tožbenih navedb, ki za odločitev niso pravno pomembne.

20.Sodišče pa ni odločalo o sporu polne jurisdikcije, saj niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za takšno odločanje. V upravnem spisu ni podatkov v zvezi z obsegom neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je potrebno vrniti. Torej je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato sodišču ni omogočeno odločanje o utemeljenosti tožbe v celoti.

21.Odločitev je sprejeta brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je v obravnavanem postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1C), odločilo po sodnici posameznici na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1C v zvezi s 13. členom ZUS-1, saj v postopku še ni bil razpisan pripravljalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, zadeva pa ni bila predložena na sejo do uveljavitve ZUS-1C.

22.Sodišče še ugotavlja, da tožnik ni priglasil stroškov postopka tega upravnega spora, zato sodišče o njih ni odločalo. Plačana sodna taksa za postopek pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 65, 65/5 Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 375, 375/1, 375/2, 415

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.