Jedro

Institut prenehanja obveznosti zaradi nemožnosti izpolnitve je mogoče uporabiti le v primeru, ko je uničena ali poškodovana individualno določena stvar kot predmet obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se r a z v e l j a v i v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve, da zavarovalna pogodba št. 2040/4 z dne 31.1.1992 in dodatek k pogodbi št. 30854/4 sklenjena med strankama, ni prenehala veljati ter glede odločitve o pravdnih stroških in se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; ter v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo deklaratorni tožbeni zahtevek, da zavarovalna pogodba št. 2040/4 z dne 31.1.1992 in dodatek k pogodbi št. 30854/4 sklenjena med strankama, nista prenehala veljati, zavrnilo pa je tudi dajatveni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 441.161,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1995 do plačila. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranka v znesku 115.457,00 SIT v 15 dneh. Sodišče je zavrnilo deklaratorni tožbeni zahtevek zato, ker naj bi obveznost tožene stranke ugasnila 1.6.1995, dajatveni zahtevek pa zato, ker tožeča stranka ni dokazala zavarovalnega primera.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi prve stopnje po svojem pooblaščencu zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zavarovalna pogodba ni prenehala veljati. Tožena stranka je sklenila zavarovanje s skupino delavcev, zaposlenih pri C. in jim dala popust, ker je to pač njen poslovni interes pri sklepanju zavarovanj. Zaradi zmanjšanja števila zavarovancev ni bil podan razlog, da bi lahko tožena stranka enostransko odpovedala pogodbo. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da tožnikova odsotnost z dela ni bila posledica njegove poškodbe.

Sodišče je prezrlo navedbo lečeče zdravnice, pri kateri se je tožnik po udarcu v nogo najprej oglasil. V njenem zdravniškem potrdilu z dne 20.9.1995 je namreč navedeno, da je tožnik prvič iskal zdravniško pomoč 10.6.1995 potem, ko se je 28.5.1995 udaril v levo golen in je prišlo abscesa v predelu udarnine. Tudi na obrazcu "poročilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela", ki ga je zdravnica izdala za prvo obdobje, to je od 12.6. do 30.6.1995 je kot vzrok odsotnosti navedla poškodba izven dela. Ob takem mnenju lečeče zdravnice tožnik ni mogel dvomiti o tem, da je vir njegovih bolečin in sprememb na nogi prav udarec v ta predel noge. Sodišče tega dejstva ni upoštevalo, pač pa je sledilo zatrjevanju tožene stranke, da je tožnikova odsotnost z dela posledica bolezni in postavila na stališče, da mora nasprotno dokazati tožnik. Tožnik izrecno navaja, da s poškodovano nogo do poškodbe ni imel težav in da ni točna navedba v sodbi, da so od zadnjega obolenja minila štiri leta, ampak je od tega že štirinajst let. Če je sodišče mnenja, da ni vzročne zveze med poškodbo in odsotnostjo z dela, bi moralo to predočiti tožniku in mu omogočiti, da se o tem izreče ali imenovati izvedenca, da poda o tem svoje mnenje. Treba je namreč izhajati iz dejstva, da je bilo bistvo tožbe dokazovanje trajanje zavarovanja in tožnik ni štel za potrebno, da bi še dodatno dokazoval tako dejstvo same nesreče kot tudi posledice poškodbe. Zato tudi ni predložil kot dokaza zaslišanja prič, ki so bile prisotne ob nesreči. S tem v zvezi pritožnik sedaj predlaga zaslišanje prič L. V., M. F. in B. L. ter D. Š..

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o tem ali je sporna zavarovalna pogodba prenehala veljati.

Ne drži sicer trditev tožeče stranke, da je tožena stranka sklenila zavarovanje s skupino delavcev zaposlenih pri C.. Iz police za kolektivno zavarovanje je povsem jasno razvidno, da je sklenitelj zavarovanja C., zavarovani pa so vsi njeni delavci in gre torej za zavarovanje tretjega v skladu z 946. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje pri presoji veljavnosti zavarovalne pogodbe ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tako se je pri odločitvi, da je toženkina obveznost iz zavarovalne pogodbe ugasnila, zmotno oprlo na določbe 137. čl. ZOR, ki ureja institut nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka. Te določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj se pravila o nemožnosti izpolnitve lahko nanašajo le na tiste primere, ko je uničena ali bistveno poškodovana individualno določena stvar kot predmet obveznosti. Pri sporni zavarovalni pogodbi predstavlja izpolnitev sklenitelja zavarovanja predvsem plačilo premije, izpolnitev zavarovalnice pa predvsem plačilo zavarovalnine v zvezi z zavarovalnim primerom. Zato že zaradi narave obligacijskega razmerja ni mogoče uporabiti instituta nemožnosti izpolnitve in je tako na takšni podlagi tudi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je obveznost tožene stranke ugasnila. Zaradi takšnega stališča sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo drugih relevantnih dejstev zaradi katerih bi lahko sporna zavarovalna pogodba prenehala veljati. Ker je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče v navedenem obsegu razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da je dne 28.5.1995 nastopil zavarovalni primer (898. čl. ZOR). V skladu s 1. odst. 4. čl. Posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje je lahko zavarovalni primer le nezgoda, ki je opredeljena kot vsak nenadni in od volje zavarovanca neodvisni dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na telo zavarovanca ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno trajno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo ali okvaro zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč.

4. odst. 4. čl. navedenih zavarovalnih pogojev določa, da za nezgodo ni mogoče šteti bolezenskega stanja. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na vsebino zdravstvene dokumentacije Onkološkega inštituta v Ljubljani, iz katere je razvidno, da je bilo pri pacientu ugotovljeno bolezensko stanje (kronični osteomielitis), iz dokumentacije pa tudi ni razvidno, da je tožnik dne 28.5.1995 utrpel poškodbo, ki bi jo lahko opredelili kot zavarovalni primer. To tudi ne sledi iz dokumentacije lečečega zdravnika saj je uvodni zapis o udarcu v golen očitno le posledica tožnikove izjave. Sodišče je tako pravilno odločilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila odsotnost z dela, glede katere zahteva zavarovalnino, relevantna posledica njegove poškodbe v G.. Novih dokazov, ki jih tožnik predlaga v pritožbi (zaslišanje prič) ni mogoče upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave (337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker tako niso podani razlogi, ki jih tožnik izrecno zatrjuje v pritožbi in tudi ne razlogi, ki bi jih moralo sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo prve stopnje, ker je odločitev o stroških odvisna od uspeha v pravdi (154. čl. ZPP), ta pa bo znan šele ob ponovnem odločanju sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).