Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen že zato, ker je podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sporazuma sicer izhaja, "da delavec (tožnik) s podpisom tega sporazuma izjavlja, da s plačilom plače za mesec maj 2014 nima do delodajalca (pravnega prednika tožene stranke) nobene terjatve več" ter da delodajalec "potrjuje, da so z izpolnitvijo določb tega sporazuma poravnane vse njune medsebojne obveznosti''. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da sta se tožnik in direktor pred prenehanjem delovnega razmerja dogovarjala glede plačila iz naslova opravljenih nadur, da je direktor tožniku obljubil, da bosta to uredila oziroma "poračunala", da je tožnik (ki je bil takrat mlad in neizkušen) verjel besedi direktorja, da bo prejel, kar mu pripada in da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pripravljen enostransko s strani tožene stranke, pravilno zaključilo, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal plačilu za opravljeno nadurno delo, predvsem ob upoštevanju dejstva, da iz sporazuma izrecno ne izhaja, da se sporna določba glede poravnanih medsebojnih obveznosti nanaša na plačilo nadur. Posledično ni mogoče šteti, da je tožnik s podpisom sporazuma potrdil prejem plačila iz tega naslova.

V skladu z ustaljenim stališčem iz sodne prakse izrecna (pisna) odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela, temveč v zvezi s tem zadostuje že védenje delodajalca, da mora delavec zaradi zahtevane naloge delo opravljati preko polnega delovnega časa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati v I. točki izreka sodbe navedene zneske iz naslova nadurnega dela, dodatka za delo v nedeljo, dodatka za delo na praznike in dodatka za nočno delo v skupnem bruto znesku 13.477,42 EUR, od posameznih zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca do plačila. V II. točki izreka sodbe je v presežku, to je za bruto zneske v skupni vrednosti 2.154,12 EUR, za odvod davka in prispevkov od teh zneskov ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.169,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo tožniku, ki se je šele po treh letih spomnil, da je v času trajanja delovnega razmerja opravil veliko število nadur. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik nadure opravljal po njeni odredbi in navodilu. Navaja, da so njeni zaposleni marsikdaj zjutraj le formalno registrirali svoj prihod na delo, nato pa takoj odšli. Opozarja, da je tožnik v določenih mesecih, ko dela ni bilo veliko, predčasno odhajal domov. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje glede verodostojnosti tožnikove izpovedi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožniku pri delu na posestvu pomagalo veliko delavcev in študentov. Po njenem mnenju izpovedi zaslišanih prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G. ne potrjujejo tožnikovih navedb glede obstoja in obsega nadurnega dela. Priče niso znale prepričljivo izpovedati niti tega, kaj je tožnik sploh delal. Uveljavlja, da tožnik ni dokazal, kdaj in koliko nadur je opravil. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi neutemeljeno upoštevalo njegovo lastno evidenco opravljenih ur. Četudi je sama nedosledno beležila opravljene nadure, to ne pomeni, da si lahko tožnik prosto piše nadure, ki jih ni opravil. Na to, da tožnik nadur ni opravljal, kažejo tudi njegove navedbe v predlogu za povišanje plače z dne 30. 7. 2013, da nadgrajuje svoje znanje in posveča ogromno časa spoznavanju tehničnih naprav, ki jih ne pozna. Tožnik se je torej šele učil, pri čemer je celo dodal, da se njegov trud morda "še ne pozna povsem". Vztraja pri navedbah, da je tožnik plačilo za vso delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa, prejel v obliki stimulacije k plači za mesece maj 2012, april 2013 in december 2013. Tožnik prejema teh zneskov ni zanikal, sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da so mu bile nadure plačane v višini dela plače za delovno uspešnost. Če tožnik plačila za vso opravljeno delo ne bi prejel, gotovo ne bi podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z določilom, da do delodajalca nima nobene terjatve več. Ne drži, da je bil podpis sporazuma tožniku vsiljen, saj se je z besedilom v celoti strinjal. Uveljavlja, da se tožnik s sporazumom ni mogel odpovedati plačilu za nadure, ki jih sploh ni opravil, sicer pa sporazuma ni nikoli izpodbijal. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo plače iz naslova opravljenega nadurnega dela ter iz naslova dodatkov za delovno dobo, za delo na praznike in za nočno delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 19. 3. 2012 do 31. 5. 2014 zaposlen pri pravnih prednikih tožene stranke na delovnem mestu "oskrbnik". V tožbi je zatrjeval, da je v času trajanja delovnega razmerja opravljal delo preko polnega delovnega časa, nočno delo ter delo ob praznikih in drugih dela prostih dnevih, za kar ni prejel ustreznega plačila.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen že zato, ker je 19. 5. 2014 podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz 5. člena tega sporazuma sicer izhaja, "da delavec (tožnik) s podpisom tega sporazuma izjavlja, da s plačilom plače za mesec maj 2014 nima do delodajalca (pravnega prednika tožene stranke) nobene terjatve več" ter da delodajalec (pravni prednik tožene stranke) "potrjuje, da so z izpolnitvijo določb tega sporazuma poravnane vse njune medsebojne obveznosti''. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da sta se tožnik in direktor H.H. pred prenehanjem delovnega razmerja dogovarjala glede plačila iz naslova opravljenih nadur, da je direktor tožniku obljubil, da bosta to uredila oziroma "poračunala", da je tožnik (ki je bil takrat mlad in neizkušen) verjel besedi direktorja, da bo prejel, kar mu pripada in da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pripravljen enostransko s strani tožene stranke (vsem tem ugotovitvam pritožba niti ne nasprotuje), pravilno zaključilo, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal plačilu za opravljeno nadurno delo, predvsem ob upoštevanju dejstva, da iz sporazuma izrecno ne izhaja, da se sporna določba 5. člena glede poravnanih medsebojnih obveznosti nanaša na plačilo nadur. Posledično ni mogoče šteti, da je tožnik s podpisom sporazuma potrdil prejem plačila iz tega naslova. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnik spornega sporazuma ni izpodbijal. To glede na vse navedene okoliščine ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik v tem sporu utemeljeno zahteva plačilo za opravljeno nadurno delo.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot dokazane štelo tožnikove navedbe, da je v vtoževanem obdobju opravljal delo preko polnega delovnega časa. V 7. in 8. točki obrazložitve sodbe je izčrpno obrazložilo svoje ugotovitve o tem, da tožnik vseh naloženih delovnih obveznosti ni mogel opraviti v okviru rednega delovnega časa in da je bil zato primoran opravljati nadurno delo. Tožnikovo izpoved glede obsega delovnih obveznosti, ki jih je imel kot oskrbnik oz. vzdrževalec posestva I., je kot verodostojno ocenilo zato, ker je podrobna in prepričljiva, predvsem pa ker je potrjena z listinskimi dokazi in izpovedmi številnih zaslišanih prič (A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik v primeru, če bi v resnici opravljal nadurno delo, sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ne bi podpisal. Kot obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, okoliščina, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ne dokazuje, da tožnik nadurnega dela ni opravljal. Tega ne dokazujejo niti tožnikove navedbe v predlogu za povišanje plače z dne 30. 7. 2013, da je "zaradi nepoznavanja vseh tehničnih naprav in načina delovanja vseh sklopov ter zaradi svoje vedoželjnosti temu področju posvetil ogromno svojega časa in zelo nadgradil svoje znanje", na katere se sklicuje pritožba. Nasprotno, tožnikove navedbe iz tega predloga, da s sodelavcem "težita k temu, da je delo, ki ga ni malo, vedno opravljeno po najboljši močeh, čeprav so zaradi tega dnevi marsikdaj zelo dolgi", dodatno potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik vsega s strani delodajalca naloženega dela ni mogel opraviti v okviru rednega delovnega časa. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje tožene stranke, da so njeni zaposleni zjutraj marsikdaj le formalno registrirali prihod na delo, nato pa takoj odšli. Te pritožbene navedbe zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku pri delu pomagalo veliko delavcev in študentov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je na posestvu I. delavcev vseskozi primanjkovalo, pomoč študentov pa je bila potrebna zaradi prevelikega obsega dela, ki je bilo naloženo tako tožniku kot ostalim delavcem tožene stranke. Tožnik vsega dela tudi s pomočjo študentov ni mogel opraviti v okviru rednega delovnega časa.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik nadurnega dela ni opravljal po njeni odredbi ali navodilu. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je bilo tožniku nadurno delo (posredno) odrejeno že v okviru zahteve delodajalca, da v celoti opravi vso naloženo delo. V skladu z ustaljenim stališčem iz sodne prakse izrecna (pisna) odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela, temveč v zvezi s tem zadostuje že védenje delodajalca, da mora delavec zaradi zahtevane naloge delo opravljati preko polnega delovnega časa (glej npr. sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 858/2016 z dne 8. 6. 2017, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 185/2017 z dne 7. 9. 2017 in druge), kar je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno.

11. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je delodajalec v vtoževanem obdobju (od 19. 3. 2012 do 30. 5. 2014) vodil ročno in elektronsko evidenco delovnega časa, tožena stranka pa je sodišču prve stopnje kljub izrecnemu pozivu predložila le nenatančno in pomanjkljivo evidenco na podlagi elektronske ure (in še to le za obdobje do maja 2013). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega opravljenih nadur utemeljeno upoštevalo tudi evidenco dnevne količine opravljenih ur, ki jo je vodil tožnik sam, saj je ta v pretežni meri odražala realno stanje, po ugotovitvi izvedenca finančne stroke J.J. pa tudi ni bistveno odstopala od evidence, ki jo je predložila tožena stranka. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da si je tožnik "po mili volji" pisal ure, ki jih v resnici ni opravil. Postavljeni sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovnega in popolnega, obseg opravljenega nadurnega dela ugotavljal s primerjavo obeh evidenc, pritožba pa načinu izračuna števila opravljenih nadur obrazloženo ne nasprotuje. V zvezi s tem pavšalno navaja le, da je tožnik v določenih mesecih leta, ko je bilo dela manj, domov odhajal predčasno, vendar iz 13. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je izvedenec to upošteval kot koriščene oziroma "kompenzirane" ure.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da so bile tožniku vse opravljene nadure izplačane v obliki stimulacije k plači za mesece maj 2012, april 2013 in december 2013. Te pritožbene navedbe so v nasprotju s siceršnjim pritožbenim uveljavljanjem, da tožnik nadurnega dela sploh ni opravljal, poleg tega pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka (pavšalnih) navedb o tem, da je postavka "stimulacija" v plačilnih listih za navedene mesece v resnici predstavljala plačilo za opravljene nadure, ni dokazala. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

13. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožniku povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo, odmerjene po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 2/2015 in 28/2018): 625 točk nagrade za odgovor na pritožbo po 4. točki tar. št. 15 in 12,5 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 385,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 466,65 EUR. Tožena stranka je ta znesek dolžna plačati tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.