Jedro

Predmetna pravda izvira iz nepravdnega postopka, ki teče od leta 1983 in v katerem pravdni stranki razdružujeta svoje solastno premoženje. Po izdelavi izvedenskega mnenja v nepravdnem postopku je tožnik ugotovil, da delež, vknjižen v zemljiški knjigi, ne ustreza dejanskemu deležu - površini, ki jo tožnik v tej nepremičnini po lastnih trditvah zaseda in jo ima za svojo. Ker je vztrajal, da je njegov solastninski delež na nepremičnini večji od vknjiženega, ga je nepravdno sodišče napotilo na pravdo, o kateri sodišče sedaj tu odloča. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo zavrženje primarnega tožbenega zahtevka (litispendenca), so očitno napačni. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek obravnavati vsebinsko, če je menilo, da je z njim kaj narobe, pa tožnika, glede na to, da je bila v vmesnem času spremenjena sodna praksa, na to spremembo opozoriti in mu omogočiti modifikacijo tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi v II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo primarnega zahtevka, nato pa tožbo s primarnim zahtevkom zavrglo. Podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je poleg vknjiženega solastniškega deleža 1/7 še solastnik iste nepremičnine do 1983/10000 na škodo prve in do 157/10000 na škodo druge toženke, katerih solastniška deleža naj se ustrezno zmanjšata, je sodišče zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov obeh toženk.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi obsežno graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrženja primarnega zahtevka zaradi obstoja litispendence med to pravdo in predlogom, vloženim po ZVETL. Navaja, da je kvečjemu ta pravda tista, ki se je pričela prej, sicer pa ni podana identiteta zahtevkov. V zvezi z zavrženjem uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da ima interes za ugoditev primarnemu zahtevku zlasti ob upoštevanju sodbe II Ips 390/2009, kjer je šlo za identično zadevo. V nadaljevanju povzema stališča Vrhovnega sodišča iz te zadeve. Opis predmeta pogodbe v naravi ne pomeni dogovora o uporabi nepremičnine (II Ips 83/2009, II Ips 178/2009, I Up 193/2011). Nepremičnine zaradi dejanske situacije ni mogoče razdružiti v nepravdnem postopku, ki je v teku in zaradi katerega je bil prekinjen ta postopek, temveč je treba v pravdnem postopku ugotoviti, da obstaja dejanska, vendar nevknjižena etažna lastnina, to dejstvo pa so izvedeni dokazi potrdili. Graja tudi odločitev o podrednem zahtevku, saj je sodišče ugotovilo, da je bil predmet pogodb vedno opisan v naravi, solastniški delež pa je bil dodan samo zaradi možnosti vknjižbe v zemljiško knjigo. Izpodbija zaključek sodišča, da se je površina hiše spreminjala zaradi prizidka, saj ta stoji na drugi parceli in ni predmet tega postopka. Glede dobrovernosti je sodišče upoštevalo samo del izpovedbe prve toženke in tožnika, ki sta izpovedala, da je tako stanje trajalo najdlje do leta 1978, ko se je delitev dokončno realizirala in je uporaba odtlej enaka kot danes. To pomeni, da je bila uporaba, kot jo zatrjuje tožnik, drugačna kot so deleži, vknjiženi v zemljiški knjigi. Dejstvo, da teče razdružitveni postopek, ne pomeni, da tožnik ni v dobri veri, sicer pa je nedobroverna prva toženka. Drži, da pri sklepanju pogodb sam ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, toda sodišče je spregledalo, da zemljiška knjiga v času sklepanja pogodb ni imela enakega pomena, kot ga ima danes. Pogodbene stranke so razumele, da je opis predmeta v pogodbi, skupaj z dejansko posestjo, zadostna podlaga za pridobitev izključne lastninske pravice na delu stavbe, zato so solastninskim deležem pripisovali manjši pomen. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

3. Druga toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila, prva toženka pa je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila. Kot bistveno navaja, da tožnik za primarni zahtevek, ki je ugotovitveni, ni izkazal pravnega interesa. V zvezi s podrednim zahtevkom pa navaja, da tožnik ni izkazal pogojev za priposestvovanje, ki sploh ni možno, ker solastnina izključuje posest na določenem delu stvari. Tožnik sicer niti ni izkazal pravnega naslova, uporaba pa sama po sebi ne zadošča za pridobitev nepremičnine. Prenosi oziroma odtujitve solastninskih deležev drugih solastnikov niso pravni naslovi. Poleg tega so bili predmet pogodb solastniški deleži in ne posamezni deli, čeprav so bili navedeni tudi ti. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik ni dokazal izključne uporabe prostorov v pritličju in kleti, temveč si je postopoma uzurpiral prostore, kar so izpovedale priče. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O zgoraj navedeni pritožbi je višje sodišče že enkrat odločilo, in sicer je s sodbo in sklepom I Cp 283/2014 s 16. aprila 2016 pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo. Tožnik je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložil revizijo in z njo uspel. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi (sklep II Ips 51/2015 s 30. junija 2016) zapisalo (8. točka obrazložitve), da višje sodišče odločitve o zavrženju tožbe ni smelo dopolniti z vsebinskimi razlogi, ki bi sicer po njegovem mnenju narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je tožnika prikrajšalo za pravico do (korektnega) sodnega varstva. V nadaljevanju (10. točka obrazložitve) je revizijsko sodišče podalo še nekaj izhodišč za nadaljnje postopanje in odločitev v tej zadevi.

5. Predmetna pravda izvira iz nepravdnega postopka, ki teče od leta 1983 in v katerem pravdni stranki(1) razdružujeta svoje solastno premoženje. Po izdelavi izvedenskega mnenja v nepravdnem postopku je tožnik ugotovil, da delež, vknjižen v zemljiški knjigi, ne ustreza dejanskemu deležu - površini, ki jo tožnik v tej nepremičnini po lastnih trditvah zaseda in jo ima za svojo. Ker je vztrajal, da je njegov solastninski delež na nepremičnini večji od vknjiženega, ga je nepravdno sodišče napotilo na pravdo, o kateri sodišče sedaj tu odloča. 6. Tožnik je sprva postavil zgolj zahtevek v skladu z napotitvenim sklepom (ta je sedaj zajet v podrednem zahtevku, o katerem je sodišče prve stopnje meritorno odločilo), nato pa je zahtevke (mimo napotitve) dodajal in jih spreminjal. Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev o dovolitvi spremembe tožbe, češ da gre zgolj za zmanjšanje že obstoječega zahtevka, kar pa ne drži: v predzadnji spremembi je namreč tožbeni zahtevek postavil v skladu z 8. členom ZVETL, nato ga je z zadnjo spremembo preoblikoval tako, da ni več vseboval zahteve po vzpostavitvi etažne lastnine na celotni stavbi, temveč ugotovitev svoje lastninske pravice na stanovanju. Taka modifikacija ni nekaj manj, kot zmotno meni pritožnik, temveč nekaj drugega, zato je odločitev o dovolitvi spremembe tožbe povsem na mestu.

7. Medtem ko tožnik s podrednim tožbenim zahtevkom uveljavlja, da je njegov delež na solastni nepremičnini višji od vknjiženega (kar bi mu ob ugodnem izidu nudilo ustrezno podlago, da bi v razdružitvenem postopku v naravi dobil del nepremičnine, ki ga po lastnih besedah zaseda, oziroma vsaj enakovredno velik del), pa s primarnim zahtevkom terja ugotovitev, da je lastnik točno določenega dela te nepremičnine (stanovanja v pritličju in dela kleti)(2). Trditvena podlaga za oba zahtevka je enaka.

8. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo zavrženje primarnega tožbenega zahtevka (litispendenca), so očitno napačni, kot pravilno opozarja pritožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek obravnavati vsebinsko, če je menilo, da je z njim kaj narobe, pa tožnika, glede na to, da je bila v vmesnem času spremenjena sodna praksa, na to spremembo opozoriti in mu omogočiti modifikacijo tožbenega zahtevka (primerjaj 10. točko obrazložitve revizijskega sklepa). Ker sodišče prve stopnje za odločitev o primarnem zahtevku ni ponudilo vsebinskih razlogov, o podrednem zahtevku pa je vsebinsko mogoče odločati šele podredno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Dodatni napotki za bodoče delo sodišču prve stopnje niso potrebni, saj so ti razvidni iz 10. točke obrazložitve revizijskega sklepa, stališča pritožbenega sodišča (v zvezi s podrednim sojenjem, če bo ponovno prišlo do njegove vsebinske obravnave) pa so razvidna iz sodbe I Cp 283/2014. 9. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Poleg pravdnih strank iz te zadeve v nepravdnem postopku nastopa še T. D., ki pa ni solastnik sporne nepremičnine, temveč sporni nepremičnini sosednje nepremičnine, kjer stoji v naravi prizidek k stanovanjski hiši, ki stoji na v tej pravdi sporni nepremičnini.

Op. št. (2): S takim zahtevkom želi tožnik hkrati doseči tudi že dejansko razdelitev nepremičnine.