Jedro

Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je upoštevna, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi argumentirano ne zatrjuje, sodišče druge stopnje pa tega po uradni dolžnosti ne ugotavlja.

Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in dodatnih 64 dni po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19), bi kazenski pregon za to kaznivo dejanje ne bil več dopusten po 22.6.2024. Vendar pa je zastaranje kazenskega pregona pretrgala storitev novega, hujšega kaznivega goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s predpisano kaznijo do treh let zapora, ki ga je obdolženec storil v času teka zastaralnega roka. Za to kaznivo dejanje je bil namreč pred iztekom roka za zastaranje kaznivega dejanja grožnje na škodo B. B., obdolženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29. 8. 2023, opr. št. III K 60163/2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2024 opr. št. II Kp 60163/2020, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2024. Glede na določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1, se je zato zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje grožnje pretrgalo in začelo znova teči.

Izrek

Pritožbama državnega tožilca in zagovornika se delno ugodi, izpodbijana sodba se:

1.spremeni v odločbi o kazenski sankciji (točka II/I izreka) tako, da se obdolžencu izreče zaporna kazen, pri čemer se mu določi:

-za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka kazen 5 (pet) mesecev zapora,

-za kaznivo dejanje pod točko I/2 kazen 8 (osem) mesecev zapora,

-za kaznivo dejanje pod točko I/3 kazen 1 (en) mesec zapora,

na kar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora;

2.razveljavi v odločbi o odvzemu predmetov (točka I/III izreka) in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

v preostalih delih pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Velenju obdolženega A. A. pod I. točko izreka spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1c. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni za kaznivo dejanje pod 1. točko izreka pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod 2. točko izreka osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod 3. točko izreka dva meseca zapora. Zatem mu je po četrtem odstavku 59. člena KZ-1, upoštevaje enotno kazen osem mesecev zapora v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opravilna številka I K 19104/2017 z dne 22. 6. 2021, ki je postala pravnomočna 22. 11. 2021, s preizkusno dobo dveh let, upoštevaje v tem postopku določene zaporne kazni, določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Določilo mu je tudi posebni pogoj, da v roku enega leta, po pravnomočnosti sodbe, povrne oškodovanemu B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 4.587,30 EUR, oškodovani C. C. pa v roku dveh let znesek 19.400,00 EUR. Nadalje je odločilo, da se obdolžencu po prvem odstavku 498. člena ZKP zaradi koristi splošne varnosti in razlogov morale, odvzame zasežena pištola CZ SHADOW 2-9x19, številka okvirja C328983 z dvema praznima nabojnikoma, škatla 9 mm luger - SX z 32 naboji, kaliber devet milimetrov Luger - GECOSX in 4 vadbenimi naboji, PVC škatla CZ z oznako C328983 s čistilnim priborom ter rez. gumicami. Po odločitvi sodišča prve stopnje je obdolženi po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka v višini 1.531,21 EUR, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo, dolžan pa je povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanke in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženi dolžan oškodovanemu B. B. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 4.587,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oškodovanki C. C. pa premoženjskopravni zahtevek 19.400,00 EUR, s presežkom pa se oba oškodovanca napoti na pravdo.

2.Pod II. točko izreka pa je obdolženca po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, da je na škodo B. B. storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in po tretjem odstavku 105. člena ZKP, oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR, napotilo na pravdo.

3.Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Pritožbo je vložil tudi državni tožilec, in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji, iz previdnosti pa tudi zaradi kršitve Kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega in ga obsodi tudi za kaznivo dejanje grožnje na škodo B. B. po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, nato pa mu izreče za kaznivo dejanje goljufije na škodo oškodovanca B. B. pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje grožnje na škodo oškodovanca B. B. dva meseca zapora, za kaznivo dejanje goljufije na škodo oškodovanke C. C. eno leto zapora in za kaznivo dejanje grožnje na škodo oškodovanke Roškar en mesec zapora in mu nato izreče enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Podredno pa predlaga, da sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 na škodo B. B., razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

5.Zoper državnotožilsko pritožbo je podal zagovornik odgovor, v katerem se zavzema, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

7.Zagovornik obdolženega je s posebno vlogo, dne 27. 5. 2024 predlagal, da njega in obdolženca pritožbeno sodišče obvesti o datumu seje in ju na sejo ustrezno povabi. Vprašanje udeležbe v pritožbenem postopku zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, je urejena v 445. členu ZKP. Ta določa, da pritožbeno sodišče obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Zagovornik v svojem predlogu za javno sejo ni navedel nobenega razloga ali argumenta, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku, zaradi česar njegovega predloga sodišče druge stopnje niti ni moglo presojati. Ker pa tudi predsednik senata in senat nista našla okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da je navzočnost strank na pritožbeni seji koristna za razjasnitev stvari, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

K obsodilnemu delu izpodbijane sodbe

Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka

Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev obdolženčeve pravice do nepristranskega in poštenega sojenja iz 22. in 29. člena Ustave RS, češ da je prvo sodišče vse dokaze obrambe, zlasti pa izpovedi prič Č. Č., D. D. in E. E. seciralo v detajle in jih ocenilo kot neverodostojne, kot razlog pa navedlo zgolj to, da so pričale v korist obdolženca in ker je na drugi strani povsem nekritično kot verodostojni ocenilo izpovedi prič državnega tožilstva, to je F. F. in G. G., čeprav sta, razen dogodka 27. 11. 2018, izpovedala zgolj to, kar sta izvedela od oškodovanke, pa še glede tega bila nekonsistentna. V podkrepitev te svoje pritožbene teze zagovornik izpostavlja posamezne dele izpovedi navedenih prič, ki jih po njegovem prvo sodišče ni pravilno ocenilo, kar kaže, da zagovornik pod plaščem zatrjevanih kršitev ustavnih določb, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, o čemer se bo pritožbeno sodišče izjasnilo v nadaljevanju.

Zagovornik zatrjuje tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ker je prvo sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se pri Policijski postaji Ptuj opravijo poizvedbe, če je bila oškodovanka C.C. že obravnavana kot oškodovanka, da se zasliši uradno osebo Finančnega urada Velenje, H. H. o tem, ali je obdolženec med zaslišanjem oškodovanke vstopal v prostor, kjer se je vršilo zaslišanje, in da se opravi rekonstrukcija poti od sedeža Finančnega urada Velenje do takratnega prebivališča obdolženca, če je med zaslišanjem oškodovanke, ki je trajalo 36 minut, obdolženec lahko odnesel na svoj dom denar, ki mu ga je pred tem izročila oškodovanka.

Sodišče je dolžno omogočiti izvedbo predlaganega dokaza le tedaj, če je ta mogoč in ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi, ko ta niso bila ugotovljena že z drugimi dokazi in ko dokaz tudi sicer utegne prispevati k popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Podatek o tem ali je Policijska postaja Ptuj že kdaj C. C. obravnavalo kot oškodovanko, pa se ne nanaša na odločilna dejstva, ampak, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, na dejstva, ki sploh niso predmet tega kazenskega postopka in ki tudi sicer temeljijo na govoricah, kot to izhaja iz pritožbe. Zato ne gre oporekati prvostopenjski utemeljitvi zavrnitve tega dokaznega predloga iz razloga, ker gre za dejstva, ki za predmetni kazenski postopek niso relevantna in zato ne bi mogli pripomoči k razjasnitvi predmetne kazenske zadeve.

Sodišče druge stopnje pa kot utemeljene šteje tudi razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje H. H. in da se časovno rekonstruira pot od sedeža Finančnega urada Velenje do naslova takratnega obdolženčevega prebivališča. Z navedenima dokaznima predlogoma tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, ne bi bilo mogoče zanesljivo razjasniti, ali je oškodovanka izročila denar obdolžencu ali ne (kar je bil namen predlaganih dokazov) in zato za presojo zadeve nista relevantna, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je obdolženec pač oškodovanki rekel, da je med njenim zaslišanjem na finančnem uradu denar odnesel na svoj dom. Ali je to res storil, ostaja odprto vprašanje in za presojo zadeve ni odločilno. Tako se dejansko kot nepotrebno izkaže ugotavljanje, ali bi 36 minut, kolikor je trajalo zaslišanje oškodovanke na Finančnem uradu Velenje, zadoščalo obdolžencu, da bi od tam peljal denar domov in se nato vrnil nazaj na finančni urad, kjer je po izpovedi oškodovanke, proti koncu zaslišanja dvakrat vstopil v prostor kjer se je zaslišanje vršilo, o čemer pa naj bi izpovedal H.H., uradna oseba, ki je opravila zaslišanje.

Obdolženčeva pravica do obrambe pa prav tako ni bila kršena s tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dovolilo pričo I. I. zaslišati o tem, kaj slabega naj bi mu storil oškodovanec B.B., zaradi česar najraje ne bi pričal na sodišču. Strinjati se je s prvostopenjskim stališčem, da razjasnjevanje navedenih okoliščin ni v povezavi z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem na škodo B. B., kar je tudi po stališču pritožnika delno res, v pritožbi pa ne pojasni, v katerem delu pa to ni res, s čimer ne more uspešno izpodbiti prvostopenjskih ugotovitev o pravni nerelevantnosti razjasnjevanja zamer med oškodovancem B.B. in pričo I. I.. To še toliko manj, ker je I. I. vendarle pričal tako v fazi posameznih preiskovalnih dejanj kot tudi na glavni obravnavi in celo potrdil oškodovančevo izpoved.

13.Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je upoštevna, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi argumentirano ne zatrjuje, sodišče druge stopnje pa tega po uradni dolžnosti ne ugotavlja.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pri kaznivih dejanjih na škodo C. C.

14.Zagovornik zavrača prvostopenjsko oceno o verodostojnosti oškodovanke C. C. iz razloga, ker naj bi glede časa in načina izročitve denarja obdolžencu, tekom postopka izpovedovala različno, in sicer:

-v kazenski ovadbi je navajala, da ko je prišla iz banke, kjer je dvignila 20.000,00 EUR, je obdolženec vzel denar in ga zaklenil v predal osebnega avtomobila,

-v postopku posameznih preiskovalnih dejanj je izpovedala, da je obdolženec v avtu vzel denar, ga dal v predal, ko pa ga je na poti vprašala, kje je denar, ji je odgovoril, da je v sefu v njegovem stanovanju in

-na glavni obravnavi, da je na poti proti Crikvenici odprla predal in ugotovila, da tam denarja ni, obdolženec pa ji je na njeno vprašanje, kje je denar, povedal, da v sefu pri njem doma, kar naj bi bilo po stališču zagovornika v nasprotju s tem, kar je povedala v kazenski ovadbi, ko je navedla, da je obdolženec denar dal v predal v avtu in ga zaklenil, saj v tem primeru oškodovanka predala ne bi mogla odpreti in ugotoviti ničesar v zvezi z denarjem.

15.V povzetih pritožbeno izpostavljenih delih oškodovankinih izpovedb, pa po presoji sodišča druge stopnje ni nobenih pomembnih razlik, saj je vsakokrat skladno izpovedala, da je po prihodu iz banke, kjer je dvignila 20.000,00 EUR, denar vzel obdolženec in ga spravil v predal avtomobila. V preiskovalnih dejanjih in na glavni obravnavi je prav tako skladno izpovedala, da je med kasnejšo vožnjo proti Crikvenici ugotovila, da denarja v predalu ni več, obdolženec pa ji je zatrdil, da ga je shranil doma v sefu. Res da iz njene kazenske ovadbe izhaja, da je obdolženec denar v predal avta zaklenil, kar pa še ne pomeni, da kasneje v ta predal oškodovanka ni mogla pogledati in ugotoviti, da denarja tam ni več. Zagovornik na tem mestu povsem prezre, da je oškodovanka po izročitvi denarja obdolžencu odšla na zaslišanje na Finančni urad Velenje, med tem časom pa je obdolženec denar očitno prestavil (kar ji je tudi sam povedal), kar je lahko storil le tako, da je predal odklenil in ga nazaj ni zaklenil, ker drugače ne bi bilo potrebno oškodovanki pojasnjevati, kje je denar. Ker torej v pritožbeno izpodbijanih izpovedbah oškodovanke ni nobenih pomembnih razlik, z njihovim zatrjevanjem pritožnik ne more omajati prvostopenjskih ugotovitev o oškodovankini verodostojnosti, ki temelji na konsistentnih izpovedbah, da je denar, ki ga je dvignila na banki za nakup avtomobila, takoj po tem vzel obdolženec, kasneje pa za oškodovanko ni kupil avta, prav tako ji ni vrnil denarja (razen 600 UR).

16.Oškodovankino izpovedbo, da je obdolženec v noči iz 3. na 4. 10. 2018 prespal pri njej, nakar sta šla skupaj v šolo na Ptuj na govorilne ure za oškodovankinega sina, da jo je od tam obdolženec odpeljal na banko, kjer je dvignila 20.000,00 EUR (priloga C2), zatem pa sta se odpeljala na Finančni urad Velenje, kjer je bila od 10:51 do 11:27 ure zaslišana, obramba poskuša ovreči s pričanjem Č. Č. in D. D. ter z navajanjem, da v Šolskem centru Ptuj pridobljeni podatki in zaslišanje razredničarke oškodovankinega sina J. J., ne potrjujejo, da sta bila oškodovanka in obdolženec 4. 10. 2018 zjutraj skupaj na govorilnih urah v Šolskem centru Ptuj. Res je, da tako pridobljeni podatki sami zase zanesljivo ne potrjujejo, da sta bila obdolženec in oškodovanka v Šolskem centru Ptuj ravno 4. 10. 2018, saj v njih ni zabeleženega datuma, vendar pa tega tudi ne izključujejo. Razloge za to je sodišče prve stopnje pojasnilo v 14. točki obrazložitve, s katerimi se zagovornik ne strinja, ključno pri tem pa se mu zdi, da je imela glede na letni delovni načrt, predmetna šola tedaj govorilne ure razpisane ob sredah ob 09:35 uri, ko se je oškodovanka najverjetneje oglasila v šoli, medtem ko je bil 4. 10. 2018 četrtek.

17.S tem pa sogovornik ne more uspešno izpodbiti oškodovankine izpovedbe, da sta bila skupaj z obdolžencem prišla v šolo prav 4. 10. 2018. Razredničarka J. J. je namreč na glavni obravnavi pojasnila, da so bile vsako sredo ob 09:35 uri razredne ure in ne govorilne, kot to zagovornik zmotno navaja v pritožbi. Glede govorilnih ur pa je povedala, da so te v LDN objavljene septembra, kar pa se spreminja in je vezano na spremembe urnika, ki se lahko tekom leta večkrat spremeni. V večini primerov pa se starši individualno dogovorijo z razrednikom, kdaj bodo prišli v šolo na govorilne ure. Zato tudi po presoji sodišča druge stopnje, na podlagi dokumentacije šole in pričanja J. J., ni mogoče izključiti resničnosti oškodovankine izpovedbe, da sta bila skupaj z obdolžencem v Šolskem centru Ptuj prav 4. 10. 2018 zjutraj.

18.Ne gre pa slediti niti izpovedbi obdolženčeve partnerke Č. Č., da je obdolženec noč iz 3. na 4. oktobra 2018, skupaj z njo prespal v svojem stanovanju v Velenju, kar je smiselno potrdila tudi obdolženčeva bivša žena D. D., češ da je v jutranjih urah 4. 10. 2018 prišla do obdolženčevega stanovanja in v njem videla Č. Č. in obdolženca. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjsko ugotovitvijo o neprepričljivosti navedenih dveh prič, ki sta zgolj želeli pričati v korist obdolženca. Pri tem pa ne drži, da razlogov za to, prvo sodišče v izpodbijani sodbi naj ne bi navedlo, kar zagovornik uveljavlja v okviru očitkov o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka in o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pri zaključku o neverodostojnosti Č. Č. je namreč prvo sodišče izhajalo ne le iz partnerske zveze z obdolžencem, ampak tudi iz dejstva, da Č. Č. zaslišana v preiskovalnih dejanjih, obiska D. D. dne 4. 10. 2018 zjutraj, ni niti omenila, ampak se je ta priča pojavila šele na glavni obravnavi, ko je zelo dramatično z zapisom na kipcu angelčka, poskušala prepričati sodišče, da je ravno 4. 10. 2018 zjutraj prišla do obdolženčevega stanovanja (in tam videla obdolženca) po svoje zadnje predmete. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti prizadevanje D. D. čim bolj očrniti oškodovanko, saj je, ne da bi bila to vprašana, svojo izpoved pričela s tem, kako jo je oškodovanka poskušala pridobiti za maščevanje obdolžencu (kar je oškodovanka odločno zanikala), se trudila dokazati, da je 4. 10. 2018 prišla do obdolženčevega stanovanja in s tem v zvezi s seboj prinesla kipec angela z na njem napisanim datumom 4. 10. 2018, kar že samo po sebi kaže na njeno vnaprejšnjo pripravljenost na pričanje v določeni smeri. Na drugi strani pa se je lovila okrog letnice razveze, ki zagotovo predstavlja dosti bolj dramatični dogodek v življenju človeka in ki je bila, kot je na koncu ugotovila D. D. leta 2017. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje, pritožnik v vloženi pritožbi ni navedel nič takega, zaradi česar ne bi bilo mogoče slediti oškodovankini prepričljivi izpovedi, da je v noči iz 3. na 4. 10. 2018 obdolženec prespal pri njej na Ptuju, konkretno v Juršincih, da sta potem skupaj odšla na govorilne ure v Šolski center na Ptuju, nakar jo je obdolženec odpeljal do banke, nato pa do Finančnega urada Velenje.

19.Velike težnje oškodovanko diskreditirati pa je moč razbrati tudi v izpovedbi Č. Č., ko je neprepričljivo opisovala večer, ko naj bi oškodovanka prišla pred vrata obdolženčevega stanovanja, začela po njih razbijati, klicati obdolženca, moledovati, govoriti, da se bo ubila in da ga ljubi ter celo noč ležala pred vrati. Sodišče druge stopnje sledi zaključkom sodišča prve stopnje o nekonsistentnosti Č. Č. glede zatrjevanega dogodka v noči iz 3. na 4. 11. 2018, ko je v zvezi s tem izpostavilo pomembne razlike v njeni izpovedi. Medtem ko je v preiskovalnih dejanjih izpovedovala, da je bila takrat sama v obdolženčevem stanovanju, da jo je bilo strah in si ni upala ven, je na glavni obravnavi izpovedala, da je bil skupaj z njo v stanovanju tudi obdolženec, da je oba motilo oškodovankino vedenje, vendar pa da policije nista poklicala.

20.Povzeta opisa domnevnega dogajanja v noči iz 3. na 4. november 2018, ki ga oškodovanka odločno zanika, že sama po sebi postavlja pod vprašaj resničnost zatrjevanega, s tem pa tudi verodostojnost priče Č. Č.. Sicer pa tudi v primeru, da bi se oškodovanka v noči iz 3. na 4. 11. 2018 res vedla tako, kot je opisovala Č. Č., to na presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja goljufije na škodo C.C., nima prav nobenega vpliva. Tega pa tudi nima dejstvo, da je na koncu 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ta dogodek, ki naj bi se po izpovedi Č. Č. zgodil v noči iz 3. na 4. 11. 2018, prvo sodišče po pomoti časovno umestilo v noč iz 3. na 4. 10. 2018. Da gre za očitno pomoto, pa izhaja iz 14. točke obrazložitve, v kateri je prvo sodišče pojasnilo razloge, zaradi katerih verjame oškodovanki, da je v noči iz 3. na 4. 10. 2018 obdolženec prespal na njenem domu v Juršincih.

21.Pritožnik nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do komunikacije preko telefona (priloge C15-C24), ki jo je v spis vložila oškodovanka, iz katere pa ne izhaja, da bi oškodovanka do 27. 11. 2018, ko je njuna zveza dokončno razpadla, kadarkoli obdolženca terjala za denar, kar naj bi dokazovalo, da v resnici zneska 20.000,00 EUR od oškodovanke sploh ni sprejel. Prvo sodišče komunikacije med obdolžencem in oškodovanko v pritožbeno nakazani smeri ni prezrlo, saj je v 10. točki obrazložitve povzelo izpoved oškodovanke (in jo v 11. točki ocenilo ter sprejelo kot prepričljivo in resnično), da je večkrat preko SMS sporočil, aplikacij Viber in Whatsp ter e-pošte obdolženca pozvala, da ji vrne denar in da kredita ne more odplačevati, vendar pa, da vseh sporočil nima več, ker jih je obdolženec izbrisal iz telefona. Pri tem je opisala dogodek, kako je obdolženca sredi noči našla v WC z njenim mobilnim telefonom, ko je brisal njuna sporočila. Zato je povsem logično, da teh sporočil za obdobje do 27. 11. 2018, tudi če so bila, v prilogah C15-C25 ni najti. Seveda pa je pri tem potrebno izhajati iz vsebine vseh omenjenih sporočil, iz katerih je mogoče razbrati tako spore kot tudi pomiritve med obdolžencem in oškodovanko, ki sta bila vendarle v intimnem razmerju, zaradi česar je življenjsko normalno in sprejemljivo, da je oškodovanka mislila, da bo dolg poravnan in zato sporočila glede vrnitve denarja do 27. 11. 2018 tudi ni pričakovati. Da ji obdolženec denarja ne bo vrnil, pa je dokončno spoznala šele 27. 11. 2018, ko ji je sprva v prisotnosti njenega brata in svakinje obljubil, da bo dolg poravnal, nato pa kmalu zatem, ko so bili že na poti proti domu, oškodovankinemu bratu poslal sporočilo, da oškodovanki ni ničesar dolžan. V posledici tega je oškodovanka zoper obdolženca vložila kazensko ovadbo.

22.Ni res, da je oškodovanka tekom postopka kakorkoli spremenila svojo izjavo glede razloga, zaradi katerega je denar izročila obdolžencu. Ves čas je trdila, da je bil denar namenjen za nakup avtomobila zanjo, do česar pa ni nikoli prišlo in je tako ostala brez avta in denarja, ostal ji je le večletni kredit z mesečnim obrokom po 289,00 EUR. V kolikor pa je povedala, da je obdolženec kasneje s tem denarjem kupil dve garaži zase in odplačal kredit, pa to še ne pomeni, da je s tem spremenila izjavo glede namena, zaradi katerega je vzela kredit, denar pa izročila obdolžencu. Da temu ni tako, pa ni moč zaključiti niti na podlagi tega, da naj bi obdolženec v tistem času prodal stanovanje in zato oškodovankinega denarja naj ne bi rabil.

23.Povsem neprimerne pa so zagovornikove insuniacije o oškodovankinih premoženjskih težnjah, ki jih izvaja iz njene izpovedbe v preiskovalnih dejanjih, da je verjela obdolžencu, da je premožen in ker je bila sama z otrokoma, je želela, da nekdo zanju poskrbi, saj je iz njene celotne izpovedi povsem jasno, da je s tem zgolj opisala razloge zaradi katerih je obdolžencu slepo verjela in zato najela kredit za nakup avta, denar pa izročila obdolžencu, ki je obljubljal, da bo zanjo kupil avto.

24.Zagovornik ima prav, da je oškodovanka 27. 11. 2018 obdolžencu na mobilni telefon poslala sporočilo, v katerem mu očita, da je z njenim denarjem kupil garažo in odplačal kredit. V posledici tega je prvo sodišče sledilo državnemu tožilcu in od banke Unicredit banka Slovenija d.d., zahtevalo med drugim fotokopijo kreditne pogodbe in pojasnilo na kakšen način je prišlo do poplačila kredita. Iz odgovora banke izhaja (listna številka 518), da je bila kreditojemalka D. D. in da je bilo dokončno odplačilo kredita izvedeno 30. novembra 2018, sredstva za to, v višini 74.864,75 EUR pa so bila nakazana s strani Delavske hranilnice d.d., nakar je prvo sodišče v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da za presojo zadeve ni pomembno, za kakšen namen je obdolženec porabil denar, ki ga je prejel od oškodovanke. S tem se sodišče druge stopnje v celoti strinja, kakor tudi s pritožnikom, da zato od banke sploh ne bi bilo potrebno zahtevati zgoraj navedenih podatkov. Ker pa jih je sodišče kljub temu zahtevalo, pa ni kršilo obdolženčeve pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, kot to v pritožbi neutemeljeno izpostavlja pritožnik.

25.Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da sta oškodovankin brat F. F. in njegova partnerka G. G., ki sta potrdila oškodovankino izpoved, da je obdolžencu za nakup avta izročila 20.000,00 EUR, izhajala pred vsem iz tega kar jima je o tem povedala oškodovanka. Res da sta navedeni priči za predmet tega postopka najprej izvedela od oškodovanke, kar pa še ne pomeni, da gre zgolj za posredni priči. Oba sta bila namreč navzoča tudi pri dogodku 27.11.2018, ko sta skupaj z oškodovanko odšla do obdolženca v Velenje, kjer je stanoval, z namenom, da oškodovanki vrne denar. Skladno sta izpovedala, da je obdolženec takrat priznal, da mu je oškodovanka res izročila 20.000 EUR in povedal, da ji je doslej vrnil 600 EUR (za plačilo dveh obrokov kredita), preostanek pa da ji v bo vrnil v nedeljo 2.12.2018, ko bosta skupaj s partnerkoČ.Č. prišla k C. C. na dom, s tem pa se je njihov pogovor tudi zaključil. V nasprotju s tem dogovorom pa je obdolžene še istega dne F. F. poslal SMS sporočilo, da je oškodovanka lažnivka in da ji ni ničesar dolžan. Nobenega dvoma torej ni, da povzeti skladni izpovedbi F. F. in G. G. potrjujeta oškodovankino izpoved, da je vzela kredit za avto v višini 20.000,00 EUR, ki jih je izročila obdolžencu, da obdolženec s tem denarjem ni zanjo kupil avta, prav tako ji denarja, razen 600 EUR, ni vrnil in je to kasneje tudi izrecno odklonil. Verodostojnost C. C. in G. G. ki sta podrobno in skladno opisala dogodek 27.11.2018, pa pritožnik neuspešno izpodbija z domnevno nekonsistentnostjo v njunih izpovedbah, glede tega kje je F. F., dne 12.10.2018 praznoval rojstni dan, saj da je G. G. izpovedala, da ji je oškodovanka, ko so tega dne praznovali rojstni dan zaupala, da je najela kredit, da je denar pri obdolžencu in da se boji, da ga ne bo dobila nazaj, med tem ko je F. F. navajal, da je rojstni dan praznoval s sodelavci na Velenjskem jezeru, ničesar pa da ni izpovedal o praznovanju rojstnega dne z družino.

26.Gre za povsem nepomembno okoliščino o tem kje je F. F. praznoval rojstni dan, še posebej zato, ker tudi iz njegove, v pritožbi prezrte izpovedi izhaja, da so po praznovanju s sodelavci odšli še v obdolženčevo stanovanje, kjer je bila tudi oškodovanka. G. G. pa tudi ni nikoli trdila, da ji je oškodovanka svoje skrbi zaupala ravno na praznovanju bratovega rojstnega dne, ampak po tem praznovanju, kdaj točno pa se tekom postopka ni ugotavljalo in to za presojo verodostojnosti G. G. in C. C. o tem, kar sta izvedel na podlagi lastnih zaznav 27.11.2018, tudi ni pomembno. Zato o nekritični oceni izpovedi oškodovanke, F. F. in G. G., ni mogoče govoriti.

27.Niti najmanj pa ni pristranska prvostopenjska ocena o neverodostojnosti priče K. K., zaslišanje katerega je predlagala obramba zato, da bi pojasnil kaj se je dogajalo med Jasno Tamše in oškodovanko v dogodku 27.11.2018, kar naj bi K. K. videl z balkona. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo neskladnost priče Justinek z izpovedjo Č. Č. in oškodovanke. Slednji sta namreč izpovedali o tem, da se je druga v drugo "spuščala in jo žalila", nobena od njiju pa ni izpovedala, da naj bi bila Č. Č. s strani druge ženske (oškodovanke) zbita na tla. Zato je povsem pravilen zaključek, da Justinek o dogajanju med Č. Č. in oškodovanko ni izpovedal skladno s slednjima in zato ni mogoče govoriti o njegovi verodostojnosti.

28.Zagovornik zmotno ugotovljeno dejansko stanje zatrjuje še na prepričanju, da pisna izjava obdolženca in oškodovanke, da sta partnerja in drug do drugega nimata obveznosti, datirana z dne 10.10.2018, izključuje kakršenkoli dolg obdolženca do oškodovanke. S tem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Oškodovanka je namreč prepričljivo pojasnila, da je bila ta izjava na željo obdolženca, dejansko napisana že 3.10.2018, zaradi lažjega prepisa osebnega vozila Audi A6 (ki ga je obdolženec uvozil na ime oškodovanke), kar naj bi mu svetovala njegova odvetnica. Na izjavi pa je na zahtevo obdolženca oškodovanka napisala kasnejši datum, čemur tudi obdolženec, ki je v zvezi s tem podal zagovor, ni oporekal.

29.Iz navedenega povsem jasno izhaja, da se je izjava nanašala na osebno vozilo Audi A6, ki ga je obdolženec s pooblastilom oškodovanke uvozil na njeno ime, plačal pa ga je sam. Temu pa ne nasprotuje niti zagovor obdolženca, ki je navajal, da je s predmetno izjavo zavaroval samega sebe, da oškodovanka potem, ko je bil avto uvožen na njeno ime, ne bi rekla, da avto ni obdolžencev. To pa kaže, da se je predmetna izjava, dejansko napisana že 3.10.2018, nanašala na osebno vozilo, ne pa na znesek 20.000 EUR, ki jih je oškodovanka izročila obdolžencu en dan po podpisu te izjave.

30.Zagovornik v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša dokaze, da je obdolženec oškodovanki vrnil 600 EUR, da je lahko odplačala dva obroka kredita. Zaključka o vračilu zneska 600 EUR oškodovanki, prvo sodišče namreč ni oprlo le na njeno izpoved, kot to trdi pritožnik, pač pa tudi na izpoved F. F.in G. G., katerima je o vračilu navedenega zneska, dne 27.11.2018 povedal sam obdolženec. Zato je nepotrebno nadaljnje pritožbeno razpravljanje o nelogičnosti zatrjevane vrnitve dvakrat po 300 EUR oškodovanki še pred zapadlostjo posameznih anuitet kredita (5.11. in 5.12.2018), kar naj bi po stališču pritožnika kazalo zgolj na oškodovankin namen utemeljiti obstoj obdolženčevega dolga. Zato sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost prvostopenjskih zaključkov, da vrnitev dvakrat po 300 EUR oškodovanki (dne 29.10. in 20.11.2018) dokazuje, da je obdolženec od oškodovanke res prejel denar.

31.Glede na vse navedeno ni prav nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja goljufije na škodo C. C.. V nasprotju s pritožnikom, je po presoji sodišča druge stopnje, prvo sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih celovito in nepristransko ocenilo, vsakega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ter na ta način pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo zadeve, jih v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo in z gotovostjo obdolženca spoznalo za krivega, da je na način kot je opisan v izreku sodbe, storil goljufijo na škodo C. C., s krivdno obliko direktnega naklepa.

32.Preizkus pritožbenih navedb zagovornika glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo iste oškodovanke, z razlogi izpodbijane sodbe in zbranim spisovnim gradivom, je pokazal, da niti glede tega kaznivega dejanja nista podana v pritožbi uveljavljena pritožbena razloga kršitve kazenskega zakon ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v tem delu je namreč sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in po njihovi oceni pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi zaključilo, da je obdolžencu na škodo C. C. dokazano tudi kaznivo dejanja grožnje.

33.Drugačne presoje ravnanja obdolženca kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa zagovornik ne more doseči z lastnimi zaključki glede (ne)dokazanosti posameznih dejstev. Tako zagovornik v izpodbijani sodbi pogreša podlago za očitek obdolžencu, da je oškodovanki grozil v Juršinovcih, na Ptuju in v Velenju. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč povsem jasno, da je glede očitanih groženj oškodovanki (tudi glede kraja storitve), prvo sodišče sledilo njeni prepričljivi izpovedbi, vsebino katere je v obrazložitvi sodbe tudi povzelo in sicer, da ji je obdolženec prvič zagrozil 4.10.2018, ko sta se peljala iz Ptuja proti Velenju, nanašale pa so se na zaslišanju pri Finančnem uradu Velenje, ko je obdolženec pod, v izreku navedeno grožnjo (da naj se spomni kaj ima doma, da ima dva otroka in tudi hišnega ljubljenčka, on pa ima pištolo, ima veliko prijateljev in da ji lahko raznese hišo med tem ko bo on na morju), od nje zahteval kaj točno naj pove na zaslišanju. Kasneje pa so sledile še večkratne grožnje v zvezi s kreditom in izročenim mu denarjem (če bo komu povedala, da je vzela kredit in dala denar njemu, naj pazi na svoje otroke in da bo udaril po tistem kar jo najbolj boli, to so njeni otroci in pes), očitno tudi na njenem domu v kraju Juršinovci. Spregledati pa ne gre niti oškodovankine izpovedi na glavni obravnavi 10.3.2018, ko je izpovedala tudi o obdolženčevih grožnjah v Velenjskem parku. Tako ni nobenega dvoma o pravilnosti krajev izrečenih groženj, kot so navedeni v izpodbijani sodbi, niti o njihovem časovnem okviru (4.10.-27.11.2018). Kot je bilo že navedeno, je oškodovanka povedala, da ji je obdolženec prvič zagrozil 4.10.2018, kar se je v obdobju, ko sta bila v intimni zvezi, še večkrat ponovilo. To pa zagotovo nista več bila po 27.11.2018, kar zato predstavlja konec časovnega okvira storitve očitanega kaznivega dejanja grožnje.

34.Nobenih pomislekov pa tudi ni v pravilnost prvostopenjske ocene oškodovankine izpovedi, da se je zaradi obdolženčevih groženj počutila prestrašeno in se je bala zase in za svoja otroka. Pri svojem stališču, da temu ni tako, saj sicer oškodovanka zagotovo ne bi vztrajala v zvezi z obdolžencem in moledovala naj ostane z njo (SMS sporočila), pa zagovornik ponovno prezre tisti del oškodovankine izpovedi, kjer je pojasnila kako je mislila, da bo vse v redu, če bo na Finančnem uradu Velenje pričala v skladu z obdolženčevimi željami. Kljub kasnejšim grožnjam, da ne sme nikomur povedati za kredit in da je ta denar izročila obdolžencu, pa je strah kar nekaj časa trpela, ker je želela, da ji obdolženec vendarle kupi avto ali pa vrne denar, nato pa bi ga zapustila. To pa je logično in življenjsko sprejemljivo glede na dejstvo, da je bila oškodovanka samohranilka z dvema otrokoma, in da ji je (in ji še) najeti kredit predstavlja veliko finančno breme.

35.O predmetnih grožnjah pa je oškodovanka izpovedal tudi svojemu bratu in njegovi partnerki, kar sta oba pred sodišče potrdila. Oškodovanki pa sta verjela, saj sta bila tudi sama priči obdolženčevemu hvalisanju, da ima orožje in da mu nihče v Velenju nič ne more, saj pozna vse policiste. Vse našteto pa pomeni, da zagovornik ne navaja nobenega razloga, ki bi potrjeval njegovo trditev, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni pravilno in popolno ugotovljeno. V zvezi s tem zagovornik še trdi, da niso izkazani zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja grožnje, torej kršitev kazenskega zakona zatrjuje v posledici zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tak način pa do kršitve kazenskega zakona ne more priti. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko določbo kazenskega zakon ali če določbe kazenskega zakon, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pri kaznivem dejanju na škodo B. B.

36.Res da je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je oškodovanec zaslišan v posameznih preiskovalni dejanjih izpovedal enako kot v predlogu za kazenski pregon obdolženca, ko je iz nadaljnje vsebine 25. točke povsem jasno, da se to nanaša na okoliščine v katerih je spoznal obdolženca in na okoliščine, ki so privedle do tega, da je obdolženca peljal v Nemčijo, da tam zanj kupi avto. Nikakor pa sodišče ni spregledalo, da je oškodovanec v kazenski ovadbi navedel, da je obdolžencu na Bencinskem servisu v Mariboru izročil 500 EUR, v trgovini v Nemčiji pa 4.500,00 EUR, zaslišan v preiskovalnih dejanjih pa, da je v trgovini v Nemčiji obdolžencu izročil 5.000,00 EUR oz. na glavni obravnavi 5.000 EUR na Bencinskem servisu v Mariboru, pri čemer je pojasnil, da se dejansko ne spomni več kdaj in kje je obdolžencu izročil kakšen znesek, zato je prvo sodišče sledilo njegovi prvi izjavi na policiji (tč. 34 obrazložitve), ko se je oškodovanec še vsega natančneje spomnil. Kazensko ovadbo oz. predlog za pregon je namreč vložil le štiri dni po izročitvi denarja. Bistveno pa je to, da je v vseh svojih izpovedbah zatrjeval, da je obdolžencu za avto izročil skupno 5.000 EUR, kolikor je skupaj z obrestmi tudi priglasil v okviru premoženjskopravnega zahteva. Ker pa se je obdolžencu v obtožnem predlogu ves čas očitalo, da si je na škodo B. B.pridobil najmanj 4.587,30 EUR (kar je obdolžencu v korist!), je ta znesek sodišče prve stopnje tudi povzelo v krivdorek izpodbijane sodbe, saj bi sicer, če bi v celoti sledilo izpovedi oškodovanca, prekoračilo obtožbo. Zagotovo pa iz tega razloga ni moč govoriti o neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, kar v pritožbi neutemeljeno izpostavlja pritožnik.

37.Podlago za zaključek, da je oškodovanec na BS Maribor obdolžencu izročil 500 EUR, prvo sodišče ni našlo le v izpovedi oškodovanca, ampak tudi v izvedeniškem mnenju L. L., izvedenca s področja tehničnih preiskav - preiskav fotografij in videoposnetkov, ki je analiziral posnetke nadzornih kamer na Bencinskem servisu Maribor, dne 20.4.2018 od 10:31:29 ure do 10:33:57 ure, iz katerih je razvidno, da je oškodovanec vzel iz svoje torbice več bankovcev zelene barve (količine izvedenec ni mogel določiti), jih preštel in nato izročil obdolžencu, ki jih je ravno tako preštel, prepognil in dal v žep. Nato je oškodovanec izročil obdolžencu še dodatne bankovce, ki jih je obdolženec prav tako vzel in spravil v žep. Res da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bilo pri ponovnem pregledu posnetka ugotovljeno, da je obdolženec potem, ko je gotovino že spravil v žep, le-to ponovno izvlekel iz žepa in neugotovljeno količino denarja izročil oškodovancu, česar oškodovanec ni nikoli povedal, zaradi česar je po prepričanju pritožnika omajana njegova verodostojnost. Vendar pa okoliščine v zvezi z izročitvijo denarja oškodovancu, tudi obdolženec ni nikoli izpostavil, česar ne more nadomestiti pritožbeno izpostavljen zagovor, da je od oškodovanca prejel zgolj denar za vinjeto in stroške. Tako tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, verodostojnost oškodovanca ni niti najmanj vprašljiva. Dejstvo je, da je oškodovanec 20.4.2018 pred odhodom v Nemčijo na SKB Banki v Trzinu dvignil 4.500 EUR, kar bi bilo povsem nesmiselno, če obdolženec in oškodovanec sploh ne bi bila dogovorjena za nakup vozila in bi oškodovanec potreboval denar le za plačilo vinjete in stroškov potovanja. Zato gre slediti prepričljivi in logični izpovedi oškodovanca, da je denar kasneje izročil obdolžencu, kot del kupnine za avto, preostanek pa bi mu izročil po uvozu vozila in prepisu lastništva nanj, v račun pa bi obdolženec vzel tudi njegov osebni avto Mazda. Do tega pa ni prišlo, kar sta vedela tudi M. M. in I. I., ki sta skupaj z oškodovancem že 24.4.2018 odšla v Velenje do obdolženca, da bi ta oškodovancu vrnil denar, in ker se ni oglasil so odšli na Policijsko postajo Velenje, kjer je oškodovanec zoper obdolženca podal kazensko ovadbo. Pritožnik sicer zatrjuje, da je izpoved M. M. nekonsistentna, vendar pa zatrjevane protislovnosti v pričini izpovedbi v pritožbi ne obrazloži. Zato se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ne more opredeliti.

38.Do pritožbeno izpostavljene izpovedi N. N. o tem, da ni kupovala avtomobila, sploh pa ne takšnega z ročnim menjalnikom, kar je bila oškodovančeva Mazda, se je prvo sodišče konkretno opredelilo v 37. točki obrazložitve sodbe z argumenti, ki prepričajo tudi sodišče druge stopnje (da gre očitno za okoliščino, ki jo je obdolženec natvezil oškodovancu), pritožba pa jih ne izpodbija.

39.Vse navedeno pa pomeni, da zagovornik ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi potrjeval njegovo tezo, da dejansko stanje glede kaznivega dejanja goljufije na škodo B. B.v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Glede odločbe o kazenski sankciji

40.Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v

41.korist obdolženca, obsega tudi pritožbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Zato je bilo sodišče druge stopnje že iz tega razloga dolžno izpodbijano sodbo preizkusiti tudi v tej smeri, sicer pa se zoper obdolžencu izrečeno kazen pritožuje tudi državni tožilec, ki se zavzema za izrek nepogojne kazni.

42.41. V tretjem odstavku 58. člena KZ-1 je določeno, da sodišče obdolžencu izreče pogojno obsodbo, če glede na njegovo osebnost in prejšnje življenje, obnašanje po storitvi kaznivega dejanja, stopnjo krivde in druge okoliščine spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Prvo sodišče je svojo odločitev, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo utemeljilo s težo in obsegom kaznivih dejanj za katera ga je spoznalo za krivega, kar pa sodišče druge stopnje ne prepriča. Navedeni okoliščini namreč govorita v prid izreku nepogojne kazni, in ne pozitivni prognozi, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Zato je potrebno pritrditi državnemu tožilcu, da pri obdolžencu ni najti nobenih tehtnih okoliščin, ki bi nakazovale na izrek pogojne kazenske sankcije.

43.42. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obdolžencu izreklo zaporno kazen. Pri tem je, upoštevaje višino premoženjske škode in obdolženčevo predkaznovanost, za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 na škodo B. B., skladno s predlogom državnega tožilca, določilo kazen pet mesecev zapora, za enako kaznivo dejanje na škodo C. C. pa osem mesecev. Državni tožilec je sicer predlagal eno leto zapora, kar pa je glede na časovno odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja, sodišče druge stopnje ocenilo kot nekoliko pretirano. Državnemu tožilcu pa je sledilo tudi pri določitvi kazni enega meseca zapora za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP, na škodo C. C.. Nato je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora.

K oprostilnemu delu izpodbijane sodbe

44.43. Iz izreka oprostilnega dela sodbe ne izhaja po kateri točki 358. člena ZKP je prvo sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi na škodo B. B. storil tudi kaznivo dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavku 135. člena KZ-1. Iz obrazložitve pa povsem jasno izhaja, da po prvi točki 358. člena ZKP, da torej iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe državnega tožilca, da iz 43. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje oprostilno sodbo utemeljilo s presojo dejanskega stanja, saj na glavni obravnavi izvedenih dokazov glede očitane grožnje oškodovancu B. B., v sodbi sploh ni presojalo.

45.44. Glede samega opisa kaznivega dejanja pa sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prvostopenjskim razlogom, navedenih v 43. točki obrazložitve, da okoliščina, da je obdolženec oškodovancu pokazal pištolo in nabojnik ter mu ob tem dejal, da on na tak način rešuje nastale probleme, dejansko ne predstavljajo grožnje, ki bi bila neposredno usmerjena zoper oškodovanca, v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1. Po navedeni zakonski določbi mora namreč iz ravnanja obdolženca v opisu kaznivega dejanja izhajati jasna in resna grožnja oškodovancu, da bo napadel njegovo življenje ali telo, kar pa ne predstavlja obdolžencu očitano ravnanje, ko je pokazal oškodovancu pištolo in nabojnih ter dodal, da on na tak način rešuje probleme. Gre za povsem posplošene obdolženčeve navedbe kako ravna v določeni situaciji, pri čemer iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi se ta kakorkoli nanašala na oškodovanega B. B.. Kaznivo dejanje grožnje pa je dokončano, ko se oškodovanec seznani z storilčevo grožnjo. Zato državni tožilec ne more doseči pritožbenega uspeha z navajanjem, da se takrat oškodovanec še ni mogel zavedati, da bo med njim in obdolžencem kasneje nastal problem, kar že samo po sebi kaže, da dne 19.4.2018 izrečene besede s strani obdolženca, ne samo objektivno ampak tudi subjektivno niso bile zmožne doseči oškodovančeve ogroženosti.

46.45. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, (-) da je bila pri kasnejši hišni preiskavi obdolžencevega stanovanja zasežena pištola, kar kaže, da se je očitani dogodek, dne 19.4.2018 res zgodil, (-) da oseba, ki na takšen način uporablja orožje za katerega ima sicer dovoljenje, ni zanesljiva v smislu 16. člena Zakon o orožju in (-) da je obdolženec že ob izreku očitanih mu besed vedel, da zoper oškodovanca izvršuje kaznivo dejanje goljufije, zaradi katere bo posledično nastal "problem", saj oškodovanec verjetno ne bo preprosto sprejel izgube denarja, pa pritožnik ne more doseči resnosti grožnje in njene objektivne zmožnosti doseči ogroženosti drugega, ki mora biti prepoznana že v opisu kaznivega dejanja. Zato je v tem delu pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

47.46. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja grožnje na škodo B. B., pa je v skladu z prvim odstavkom 498. člena ZKP, obdolžencu odvzelo zaseženo mu pištolo in nabojnike. Po določbi prvega 498. člena ZKP se predmeti, ki se smejo vzeti ali morajo vzeti, vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženca spozna za krivega, in sicer tedaj, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale.

48.47. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da se je za odvzem predmetov prvo sodišče odločilo zaradi koristi splošne varnosti in razlogov morale. V obrazložitvi pa je v podkrepitev svoje odločitve navedlo, da odvzem zaseženih predmetov terjajo moralni razlogi in koristi splošne varnosti, saj bi bili lahko v nasprotnem primeru uporabljeni za kaznivo dejanje, ne da bi obrazložilo naštete razloge, kar zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja. Gre za goli prepis zakonske določbe prvega odstavka 498. člena ZKP, pri čemer utemeljenosti izrečenega odvzema zaseženih predmetov sploh ni mogoče preizkusiti. Zato je bilo potrebno slediti pritožbi zagovornika in v odločbi o odvzemu predmetov izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru tega bo moralo ponovno presoditi pogoje za odvzem predmetov iz prvega odstavka 498. člena ZKP in jih v primeru ponovnega odvzema utemeljiti, pri čemer pa bo moralo vzeti v obzir tudi dejstvo, da ima obdolženec za zaseženo mu pištolo orožno listino.

Zgolj v pojasnilo sodišče druge stopnje navaja, da je v tem pritožbenem postopku odločalo o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja grožnje na škodo Blaža Klopčiča, ki naj bi bilo storjeno 19.4.2018 in za katero je v drugem odstavku 135. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določilu 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, za kazniva dejanja s predpisano kaznijo v navedeni višini, kazenski pregon ni več dopusten, če poteče šest let od storitve kaznivega dejanja. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in dodatnih 64 dni po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19), bi kazenski pregon za to kaznivo dejanje ne bil več dopusten po 22.6.2024. Vendar pa je zastaranje kazenskega pregona pretrgala storitev novega, hujšega kaznivega goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s predpisano kaznijo do treh let zapora, ki ga je obdolženec storil v času teka zastaralnega roka. Za to kaznivo dejanje je bil namreč pred iztekom roka za zastaranje kaznivega dejanja grožnje na škodo B. B., obdolženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29. 8. 2023, opr. št. III K 60163/2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2024 opr. št. II Kp 60163/2020, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2024. Glede na določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1, se je zato zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje grožnje pretrgalo in začelo znova teči.