Jedro

Tožnik svoje nedenarne obveznosti tudi v naknadnem roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe ni izpolnil, zato mu je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom pravilno, in sicer skladno z določbami 298. člena ZUP, izrekel oziroma odredil plačilo zagrožene denarne kazni v znesku 1.000 EUR in mu obenem glede na to, da tožnik te obveznosti niti kasneje ni izpolnil, določil nov rok za izpolnitev obveznosti, ter mu zagrozil, da bo kot prisilno sredstvo uporabil novo oziroma naslednjo denarno kazen, če svoje naložene obveznosti ne bo izpolnil v danem roku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, OE Ljubljana, Izpostava Zagorje ob Savi (v nadaljevanju prvostopenjski organ oziroma (IRSKGLR) je z izpodbijanim sklepom o izvršbi odločil, da se tožniku kot namestniku nosilke kmetijskega gospodarstva ..., odredi plačilo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom o izvršbi 0611-593/2011-148 z dne 30. 5. 2017, izdanem s strani IRSKKGLR1, Izpostave Zagorje ob Savi (1. točka izreka). Denarno kazen je dolžan plačati v petnajstih dneh po vročitvi sklepa na transakcijski račun, kot je naveden (2. točka izreka). V prvi točki izreka določena kazen se mu odredi, ker ni izvršil naloženih obveznosti po odločbi 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011, niti v naknadnem roku do 30. 6. 2017, ki je bil določen v Sklepu o izvršbi 0611-593/2011-148 z dne 30. 5. 2017 (3. točka izreka). Če ne bo izvršil z odločbo 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011 naloženih obveznosti, ki se nanašajo na ureditev kmetijskih zemljišč, v naknadnem roku, najkasneje do 10. 12. 2018, bo kot prisilno sredstvo uporabljena naslednja denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (4. točka izreka). O izvršitvi odločbe mora pred iztekom naknadnega roka pisno ali po telefonu obvestiti kmetijsko inšpektorico, sicer bo v nasprotnem primeru brez naknadnega opozorila izpeljan postopek izvršbe z denarno prisilitvijo z zneskom, navedenim v 4. točki izreka (5. točka izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila s sklepom, navedenim v 1. točki izreka, tožniku zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če ne bo izvršil naložene obveznosti po odločbi 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011, da do 20. 11. 2011 preneha z nasipavanjem zemljine - zemlje in laporja na kmetijsko zemljišče parc. št. 938/1, 941 1649/1 in 914 vse k.o. ... in obstoječ nasip iz navedenega materiala odstrani ter kmetijsko zemljišče na parc. št. 938/1, 941, 914, z občinsko cesto na parc. št. 1649/1, povrne v stanje pred nasipavanjem zemljine; kmetijska zemljišča je potrebno po odstranitvi nasutega materiala sanirati - poravnati površino in zatraviti; traso občinske ceste, ki služi dostopu do nižje ležečih kmetijskih zemljišč, je potrebno povrniti v prvotno stanje in jo ponovno usposobiti tako, da bo služila svojemu prvotnemu namenu do naknadno določenega roka 10. 11. 2015. Na zadnji sklep o izvršbi 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017 se je tožnik pritožil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP oziroma drugostopenjski organ) je z odločbo 0611-1742/2017-2 njegovo pritožbo zavrnilo. Odločba je bila tožniku vročena 28. 10. 2017 in je sklep o izvršbi z dne 30. 5. 2017 postal pravnomočen. Po preteku zadnjega roka za izvršbo, to je 30. 6. 2017, je bil 22. 5. 2018 opravljen kontrolni inšpekcijski pregled stanja na kmetijskih zemljiščih v policijskem spremstvu. Tožnik je bil pri pregledu prisoten, vendar izjav ni hotel dajati, je pa fotografiral in snemal inšpektorja pri njunem delu. Pri ogledu je bilo ugotovljeno, da stanje na obravnavanih kmetijskih zemljiščih po izdanem zadnjem sklepu o izvršbi z dne 30. 5. 2017, ki je tožniku nalagal ureditev razmer na zemljišču, ni bilo sanirano v smislu inšpekcijske odločbe; da zemljišče ni usposobljeno za kmetijsko rabo; da tožnik nadaljuje z nedovoljenim ravnanjem (izkopavanjem in nasipanjem kmetijskih zemljišč) in da do roka izdaje izpodbijanega sklepa inšpektorice ni obvestil o izvršitve odločbe 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011. Ugotovljeno je torej bilo, da tožnik tudi po roku, naloženem v sklepu o dovolitvi izvršbe 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017, to je do 30. 6. 2017, ni odpravil nepravilnosti oziroma ni opravil sanacije površine kmetijskih zemljišč, skladno z navedeno odločbo in se mu zato ponovno, v skladu z drugim odstavkom 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) naloži plačilo zagrožene denarne kazni v višini 1.000,00 EUR.

3. MKGP je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbe upravnega postopka, materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje zadeve. Kmetijska inšpekcija je v skladu s pooblastili na podlagi 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pristojna opravljati preglede kmetijskega zemljišča. Ker se v postopku upravne izvršbe ugotavlja predvsem, ali je zavezanec obveznost izpolnil, njegova prisotnost ni bistvena. Citira določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 298. člena ZUP. Tožniku je bilo z odločbo z dne 14. 10. 2011 naloženo, da do 20. 11. 2011 preneha z nasipanjem zemljine na navedeno kmetijsko zemljišče in s tega odstrani obstoječ nasip in kmetijsko zemljišče povrne v stanje pred nasipanjem zemljine. Ker tožnik naložene obveznosti po tej odločbi ni izvršil prostovoljno, mu je bil izdan zadnji sklep o izvršbi 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017, v katerem mu je bil določen zadnji rok za izvršitev naložene obveznosti, in sicer do 30. 6. 2017. Ob ogledu terena 22. 5. 2018 je bilo ugotovljeno, da tožnik tudi po navedenem roku ni izvršil naloženega, zato mu je bila ponovno naložena v plačilo zagrožena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, kar je v skladu z drugim odstavkom 298. člena ZUP. Prvostopenjski organ je pri opravi izvršbe tudi pravilno upošteval 285. člen ZUP, saj je izbrani način prisilitve (plačilo denarne kazni) za tožnika najmilejši ukrep. Ker tožnik ni izvršil odločbe z dne 14. 10. 2011, mu je prvostopenjski organ pravilno na podlagi prvega in drugega odstavka 298. člena ZUP zagrozil, da bo uporabljen prisilni ukrep – denarna kazen, če ne bo ravnal po izvršljivi odločbi in najkasneje do 10. 12. 2018 opravil naloženo obveznost. Postavljeni rok za ureditev nepravilnosti ocenjuje kot dovolj dolg rok, saj gre le za odstranitev naloženega gramoza in nasutje s plastjo rodovitne zemljine do višin okoliških parcel ter obdelavo zemljišča. Zato je bilo treba skladno z 298. členom ZUP izrečeni prisilni ukrep uporabiti in zagroziti z novim prisilnim ukrepom. Vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je namreč lahko znova izrečena do zneska 1.000,00 EUR. Za tako obliko izvršbe pa se je prvostopenjski organ pravilno odločil po načelu ekonomičnosti, ker je izvršba s prisilitvijo za zavezanca ugodnejša kot izvršba po drugi osebi. Izrek, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, pa temelji na tretjem odstavku 392. člena ZUP. Meni, da ni razloga za ustavitev izvršbe, ker tožnik naloženih obveznosti ni izpolnil. Izpodbijani sklep ocenjuje kot pravilen in zakonit. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo. Kot izpodbojne razloge navaja člene 2, 3, 3.a, 8, 14, 15, 16, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 29, 33, 35, 72, 74, 125, 127 in 153 Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS), ZUP, Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), člene 257, 258 in 288 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), člene 6, 7, 13 in 17 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Poropat proti Sloveniji, Bilgin proti Turčiji, Vaskrsić proti Sloveniji, Flisar proti Sloveniji, Kariž proti Sloveniji, Mesesnel proti Sloveniji, Milenović proti Sloveniji, Mavrič proti Sloveniji in Kastelic proti Sloveniji, sodbo opr. št. U I 158/11 Ustavnega sodišča RS, sodbo opr. št. Psp 182/2015 Vrhovnega sodišča RS, sodbo opr. št. U 357/93-69 Vrhovnega sodišča RS, Splošno deklaracija človekovih pravic, Evropsko listino o temeljnih pravicah in sodbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Patria.

5. Ugovarja, da je zemljišče v njegovi lasti, zato ima pravico do svobodnega razpolaganja z njim. Izvršba, ki mu je naložena, grobo posega v njegovo pavico do svobodnega razpolaganja z zasebno lastnino in ga postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi, ki razpolagajo s kmetijskim zemljiščem in ga ne uporabljajo v kmetijski namen, kar predstavlja kršitev z Ustavo RS določenih pravic. Prvostopenjski organ globoko posega v njegovo pravico do svobodnega razpolaganja z zasebno lastnino kljub temu, da ne povzroča škode lastnikom sosednjih parcel, niti ne onesnažuje okolja, kar bi bili edini zakoniti osnovi za izdajo sklepa o izvršbi. Po 3. členu Ustave RS se oblast deli na zakonodajno, izvršilno in sodno, IRSKGLR pa ne predstavlja ne zakonodajne ne izvršilne ne sodne oblasti. Po 23. členu Ustave RS mu lahko sodi samo sodnik, ki je po 125. členu Ustave RS vezan na ustavo in zakon. Po 29. členu Ustave RS je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Ugovarja, da v konkretnem primeru ni bil upoštevan 23. člen Ustave RS in citira njegovo vsebino. Tudi noben sodni postopek ni bil izveden, v katerem bi bil z odločbo sodišča spoznan za krivega, kar predstavlja kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj po 27. členu Ustave RS velja, da kdor je obtožen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. S tem, ko Inšpektorat preganja samo njega, kljub temu, da je v okolici oziroma neposredni bližini veliko podobnih stanj, ki ostajajo brez sankcij, krši 14. in 22. člen Ustave RS. V konkretnem primeru niso bile spoštovane določbe 6. člena EKČP in 23., 24. in 29. člen Ustave RS, ki določajo postopke v zvezi z obtožbami. 33. člen Ustave RS zagotavlja nedotakljivost zasebne lastnine in svobodno razpolaganje z njo. Ugovarja, da bi ga skladno s 7. členom ZIN inšpektor lahko le opomnil, ne pa da mu je dal visoko denarno kazen, s čimer ga je neenakopravno obravnaval. Organ ni upošteval drugega odstavka 7. člena ZUP, saj ga nikoli ni opozoril na nobeno pravico, ki bi jo lahko uveljavljal ali bi vplivala na njegov položaj. Prav tako tudi ni upošteval četrtega odstavka 7. člena ZUP. Nadalje ni upošteval členov 2, 3, 14, 15, 21, 22, 27, 29, 120 in 153 Ustave RS, 6. člena EKČP, 7. člena in 10. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, 1. člena in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členov 7, 8, 9, 11 in 138. ZUP, 257. člena in 258. člena KZ-1, 7. člena Obligacijskega zakonika in 7. člena ZIN, katerih vsebino tožnik citira. Ugovarja še, da Inšpektorat ni upošteval stanja, da so izvedeni ukrepi nesorazmerni ter da je postopal pristransko, saj ni upošteval okoliških kmetijskih površin, ki se ne uporabljajo v kmetijski namen.

6. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi.

7. Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in njene odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo prereka navedbe toženke in ponavlja tožbene očitke. Navaja še, da pristranskost in odvisnost uradne osebe izhajata iz dejstva, da okoliška zemljišča, ki se ne uporabljajo za kmetijski namen in na katerih se skladiščijo različni materiali in surovine, ostajajo brez sankcij in brez obravnave Kmetijske inšpekcije ter brez določitve roka za vrnitev v prvotno stanje. Meni, da bi mu skladno s četrtim odstavkom 7. člena ZUP uradna oseba morala obrazložiti, kaj pomeni uporaba zemljišča v kmetijski namen, česar pa ni storila. Inšpekcija za kmetijstvo ni v skladu s 138. členom ZUP ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembna za odločitev in mu ni omogočila udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, kot to določa 146. člen ZUP.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izvršbo v upravnem postopku urejajo določbe 282. člena do 305. člena ZUP. Skladno s prvim odstavkom 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Skladno z 284. členom ZUP se izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. V konkretnem primeru je bila izvršba izvršljive odločbe opravljena z namenom izpolnitve tožnikove nedenarne obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 288. člena ZUP se izvršba odločbe za izpolnitev nedenarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo, ki jo opravljajo upravni organi po določbah ZUP ali posebnega zakona (287. člen in 288. člen ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Po prvem odstavku 290. člena ZUP izda organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. Upravna izvršba se opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 291. člena ZUP).

11. Med strankama ni sporno, da je prvostopenjski organ tožniku izdal odločbo 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011, s katero mu je naložil: „da do 20. 11. 2011 preneha z nasipavanjem zemljine - zemlje in laporja na kmetijsko zemljišče parc. št. 938/1, 941 1649/1 in 914 vse k.o. ... in obstoječ nasip iz navedenega materiala odstrani ter kmetijsko zemljišče na parc. št. 938/1, 941, 914, z občinsko cesto na parc. št. 1649/1, povrne v stanje pred nasipavanjem zemljine. Kmetijska zemljišča je potrebno po odstranitvi nasutega materiala sanirati - poravnati površino in zatraviti. Traso občinske ceste, ki služi dostopu do nižje ležečih kmetijskih zemljišč, je potrebno povrniti v prvotno stanje in jo ponovno usposobiti tako, da bo služila svojemu prvotnemu namenu.“ Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti iz te odločbe niti do naknadnega roka 30. 6. 2017, določenega v zadnjem sklepu o dovolitvi izvršbe 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017, s katerim mu je bila za primer neizpolnitve naložene obveznosti v danem roku kot prisilno sredstvo za izpolnitev le-te zagrožena denarna kazen v znesku 1.000 EUR, kot tudi ne kasneje. Tožnik namreč v tožbi niti ne trdi, da je izpolnil svojo nedenarno obveznost iz izvršljive odločbe 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011, in sicer da je odpravil nepravilnosti oziroma da je saniral površine kmetijskih zemljišč skladno z odločbo in jih usposobil za kmetijsko rabo. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik po poteku naknadnega roka 30. 6. 2017 celo nadaljeval z nedovoljenim izkopavanjem in nasipanjem zemljišča. 12. Skladno z 296. členom ZUP se izvršba za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznostih opravi po drugih osebah ali s prisilitvijo. 298. člen ZUP ureja izvršbo s prisilitvijo. Prvi odstavek tega člena ZUP določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Skladno z drugim odstavkom tega člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Po tretjem odstavku tega člena ZUP prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev po prejšnjem odstavku tega člena, ne sme presegati tisoč evrov. Vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je lahko znova izrečena do tega zneska. Po četrtem odstavku tega člena ZUP se plačana denarna kazen ne vrne.

13. ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek oziroma odreditev denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, potekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine pa v konkretnem primeru med strankama ni sporen. Kot že navedeno, tožnik namreč niti ne ugovarja oziroma ne trdi, da je naloženo obveznost izpolnil v postavljenem naknadnem roku do 30. 6. 2017, določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017. 14. Ker tožnik svoje nedenarne obveznosti iz odločbe 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011 tudi v naknadnem roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017, to je do dne 30. 6. 2017, ni izpolnil, mu je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom pravilno, in sicer skladno z določbami 298. člena ZUP, izrekel oziroma odredil plačilo zagrožene denarne kazni v znesku 1.000 EUR in mu obenem glede na to, da tožnik te obveznosti niti kasneje ni izpolnil (torej v času od preteka tega roka dalje do dne izdaje izpodbijanega sklepa), določil nov rok za izpolnitev obveznosti, to je do 10. 12. 2018, ter mu zagrozil, da bo kot prisilno sredstvo uporabil novo oziroma naslednjo denarno kazen v znesku 1.000 evrov, če svoje naložene obveznosti ne bo izpolnil v danem roku.

15. Po presoji sodišča je inšpekcijski organ, ki je opravljal izvršbo, v konkretnem primeru pri izbiri načina in/oziroma sredstva izvršbe tudi ravnal skladno z načelom smotrnosti (sorazmernosti) iz prvega odstavka 285. člena ZUP. Ta določa, da se v primeru, če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, izvršba opravi na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe. Tudi po presoji sodišča je namreč s strani prvostopenjskega organa izbrani način oziroma sredstvo izvršbe (to je izvršba s prisilitvijo k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo) glede na okoliščine konkretnega primera, in sicer glede na naravo oziroma vsebino tožnikove obveznosti (odstranitev nasipane zemljine, poravnava površine in zatravitev, itd.) in glede na njegovo dotedanje ravnanje za tožnika najmilejše učinkovito sredstvo oziroma način izvršbe. V primeru drugega zakonsko predpisanega načina izvršbe za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznosti, to je izvršbe po drugih osebah, ki jo ureja 297. člena ZUP, je namreč zavezanec dolžan nositi stroške izvršbe po drugih osebah, kar pa bi v konkretnem primeru za tožnika kot zavezanca nedvomno predstavljalo večje oziroma hujše breme. Sodišče se torej strinja s presojo toženke, da je glede na okoliščine konkretnega primera izvršba s prisilitvijo za zavezanca skladno z načelom ekonomičnosti ugodnejša kot izvršba po drugi osebi.

16. Tožnikov očitek, da bi ga prvostopenjski organ lahko le opomnil, namesto da mu je dal visoko denarno kazen, ni utemeljen. Organ, ki opravlja izvršbo namreč lahko izbira le med tistimi sredstvi oziroma načini izvršbe, ki so za izvršitev posamezne obveznosti predvideni v zakonu. Obstaja omejeno število sredstev oziroma načinov izvršbe. Skladno z določbami ZUP se upravna izvršba po upravnih organih za izvršitev nedenarnih obveznosti opraviz izvršbo po drugih osebah (297. člen ZUP) ali z izvršbo s prisilitvijo, in sicer izvršbo s posredno prisilitvijo (298. člen ZUP) in z izvršbo z neposredno prisilitvijo (299. člen ZUP). ZUP torej opomina kot sredstva oziroma načina upravne izvršbe za izvršitev nedenarnih obveznosti ne določa. 17. V konkretnem primeru je bila izvršba opravljena oziroma izpodbijani sklep izdan skladno s citiranimi določbami ZUP, ki urejajo upravno izvršbo, in s strani pristojnega organa, to je IRSKGLR, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji.

18. Tožnikovi očitki, in sicer da ima kot lastnik zemljišča pravico svobodno razpolagati z zemljiščem; da ne posega v tujo lastninsko pravico; da ne povzroča škode lastnikom sosednjih parcel; da ne onesnažuje okolja; da inšpektorat preganja samo njega, čeprav je v neposredni okolici veliko kmetijskih zemljišč, ki se prav tako ne uporabljajo v kmetijski namen, s čimer naj bi bili kršeni načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS; da je inšpektor pri izbiri ukrepa kršil načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN, saj bi ga lahko le opomnil; da je bila kršena določba drugega odstavka 7. člena ZUP, saj nikoli ni bil opozorjen na nobeno pravico, ki bi jo lahko uveljavljal ali bi vplivala na njegov položaj; da je bila kršena določba četrtega odstavka 7. člena ZUP, saj mu uradna oseba ni obrazložila, kaj pomeni uporaba zemljišča v kmetijski namen; da prvostopenjski organ ni ravnal v skladu z določbo 138. člena ZUP, saj ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev; da mu ni bila omogočena udeležba v postopku pred izdajo odločbe, kot to določa 146. člen ZUP, itd., so za odločitev v konkretnem primeru brezpredmetni. Ti očitki se namreč nanašajo na pravilnost odločbe 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011, ki se izvršuje oziroma na pravilnost izvršilnega naslova. Predmet izvršilnega postopka pa je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova (navedene odločbe), ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Namen pritožbe je namreč varovanje zgolj tistih pravic, ki jih ima pritožnik v postopku izvršbe, zato so relevantni samo razlogi, ki zadevajo izvršbo. V predmetnem postopku tako ni mogoče izpodbijati pravilnosti izvršilnega naslova oziroma odločbe 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011, ki se izvršuje. Tožnik bi torej vsebinske ugovore, ki se nanašajo na navedeno odločbo, lahko uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo, ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe.

19. Glede tožnikovih nadaljnjih očitkov v zvezi s kršitvijo členov 2, 3, 14, 15, 21, 22, 27, 29, 120 in 153 Ustave RS, 6. člena EKČP, 7. člen in 10. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, 1. člena in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členov 7, 8, 9, 11 in 138 ZUP, 257. člena in 258. člena KZ-1, 7. člena Obligacijskega zakonika in 7. člena ZIN, sodišče ugotavlja, da so pavšalni. Tožnik namreč zgolj na splošno zatrjuje kršitve teh določb, pri čemer zatrjevanih kršitev niti ne konkretizira, saj ne pojasni, na kakšen način naj bi mu bile omenjene pravice kršene, temveč le citira besedilo določb, ki naj bi mu bile kršene. Sodišče zato te očitke kot povsem pavšalne zavrača. 20. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, sodišče tudi ni ugotovilo nepravilnosti (ničnost), na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavkom 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno.

1 Pravilno IRSKGLR (opomba sodišča).