Jedro

Na preganjanje tožnika zaradi njegove narodnosti ali drugih njegovih (p)osebnih okoliščin ne kažejo niti njegove posplošene navedbe, iz katerih izhaja, da so Arabci sovražno nastrojeni do Berberov in njihove kulture ter da so Arabci muslimani, v muslimanskem svetu pa je prodaja alkohola „haram“, zaradi česar naj bi, kot je slišal, večkrat ubili ljudi. Težave in preganjanje Berberov (tudi v tožbi) opisuje le na splošno, ne pa v povezavi s sabo. Ne navede namreč ničesar o tem, da bi bil on sam kot Berber preganjan ali ogrožen, temveč konkretneje navaja le dejstva in okoliščine, ki so povezane s plačilom oziroma neplačilom podkupnine policiji zaradi nadaljnjega poslovanja trgovine z alkoholom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik 5. 4. 2018 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 11. 4. 2018 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. Navaja, da tožnikova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena, in za potrebe tega postopka (do dokaza o nasprotnem) ugotavlja, da je njegova izvorna država Alžirija. Nadalje navaja, da je tožnik v svojih številnih izjavah najprej navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi dela, nato pa, da je tako ravnal zaradi strahu pred tem, da bi ga zaprla policija, saj je kljub prepovedi in odklonitvi plačila podkupnine ponovno odprl trgovino z alkoholom. Meni, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, ker je iz tožnikovega opisa dogodkov razvidno, da gre, če gre njegovim navedbam verjeti, za odhod zaradi iskanja dela. Tako naj bi izhajalo tudi iz njegove izpovedbe na Upravnem sodišču 16. 4. 2018, ki kažejo na iskanje priložnosti za delo, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvencije. Izjave, v katerih navaja bojazen, da bi ga policija zaprla, ker je na črno in brez podkupnine policiji ponovno odprl trgovino z alkoholom, šteje za očitno neutemeljene. Sam tožnik je izjavil, da je njegov oče imel dovoljenje za trgovino z alkoholom, da je v trgovini delal od leta 2012 večinoma sam, občasno s pomočjo bratov, da je policija občasno, na tri leta, zaprla (tudi ostale) trgovine z alkoholom in da so jih ponovno odprli, če so plačali podkupnino policiji. Glede na to, da naj bi imel oče trgovino od leta 1998 oziroma 1999, tožnik pa je v njej začel delati 2012, se je moralo že večkrat zgoditi, da je bila trgovina zaprta in nato po plačilu podkupnine ponovno odprta. To naj bi potrdil tudi tožnik, ki je navedel, da ni želel več plačati podkupnine. Dodaja, da se je tožnik kljub temu odločil, da bo trgovino vseeno odprl in jo nato zaradi govoric, da naj bi ga iskala policija, zaprl in odšel. 3. Ocenjuje, da okoliščine, ki jih navaja tožnik, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite, ter da je iz njegovih navedb očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Iz njegovih navedb naj bi izhajalo, da težav pravzaprav še ni imel, bal se je le, da ga bo policija zaprla, saj je trgovino z alkoholom, kljub temu da jo je moral kot vsi v okolici zapreti, ponovno odprl in se hkrati odločil, da ne bo plačal podkupnine policistom, kar je do sedaj po svojih navedbah vseskozi počel. Domnevne težave, ki naj bi imel po navedenem imel, pa niso povezane z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre za njegovo odločitev, da ne želi sodelovati s koruptivnimi policisti, da bi lahko še naprej imel trgovino z alkoholom. Meni, da ta razlog ni povezan z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, prav tako pa s tožnikovimi izjavami ni izkazana vzročna zveza med dejanji in razlogi preganjanja. Dodaja še, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Republika Slovenija z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, in ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni tehtnih razlogov, ki bi kazali, da Alžirija ob upoštevanju njegovih (p)osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Vse njegove navedbe naj bi kazale, da je izvorno državo zapustil zaradi želje po boljšem življenju, da torej razlogi za zapustitev izvorne države niso takšne narave, da bi predstavljali razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, drugih (p)osebnih okoliščin pa ni navedel. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V postopku je res navajal, da je imel v Alžiriji trgovino z alkoholom, ki jo je moral večkrat zapreti, ker je pitje alkohola v arabskih državah prepovedano, policija pa dovoljuje prodajo pod pogojem, da ji lastnik trgovine redno plačuje določene denarne zneske oziroma podkupnino. Prav tako je navajal, da je jeseni 2017 policija od njega zahtevala zelo visoko plačilo podkupnine, ki je ne bi mogel plačevati, zaradi česar jo je bil prisiljen zapreti, ter da zaradi tega ni imel ve nobenih prihodkov in da se je zato decembra 2017 dokončno odločil zapustiti Alžirijo. Trdi, da njegova ekonomska situacija ni bila bistvena za njegovo odločitev, temveč je bistveno, da je bil v Alžiriji preganjan s strani policije, ker ji je jeseni 2017 odklonil plačevati podkupnino. Večkrat naj bi verodostojno in enako izpovedal, da ga je strah policije, saj se ne drži zakonov. Trdi, da ga je bilo strah in ga je še vedno, da bi ga policija ob morebitni vrnitvi zaprla v zapor, kot je že do sedaj veliko lastnikov trgovin z alkoholom in kjer jih muči in trpinči, pretepa in sploh z njimi zelo surovo ravna, še slabše pa s tistimi, ki pripadajo etnični skupni Berberov. V dokaz sovražnosti med Arabci in Berberi, diskriminaciji in represiji Berberov, njihovi zgodovini, njihovim prizadevanjem za osnovne pravice ter trditvam o begu Berberov iz severne Afrike predlaga vpogled v nekatere spletne strani. Navaja, da je cilj alžirskih oblasti izkoreniniti Berbere in da jih država v spopadih z Arabci ne zaščiti, temveč ravna obratno.

5. Trdi, da je iz Alžirije pobegnil, da ga policija zaradi odklonitve plačevanja podkupnine za svojo trgovino z alkoholom ne bi zaprla, in da se noben Berber ne bi hotel vrniti v državo, katere cilj je izkoreniniti njihovo etnično skupnost z vsemi možnimi sredstvi. V primeru vrnitve v Alžirijo naj bi bil preganjan s strani policije zaradi svoje pripadnosti Berberom, zaradi česar bi mu grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, in sicer nevarnost, da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni. Poudarja, da spada med Berbere in da je zato diskriminiran in preganjan v Alžiriji, in sicer zgolj zato, ker noče plačevati podkupnine za to, da bi njegova trgovina z alkoholom ostala odprta, dejanska resnica njegovega preganjanja pa je v tem, da je Berber. Nasprotuje tudi trditvam toženke, da v postopku doslej ni izkazal istovetnosti. Toženka ugotavlja, da prihaja iz Alžirije, vendar pa iz njegovih navedb izhajajo tehtni razlogi, da Alžirija ob upoštevanju njegovih (p)osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ker pripada etnični skupini Berberov. Trdi, da je prošnjo vložil zato, ker meni, da je v izvorni državi preganjan, zato ne drži, da je tako ravnal izključno zato, da bi se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zanika tožbene navedbe. Med drugim ponavlja nekatere ugotovitve iz izpodbijane odločbe, nasprotuje tožnikovim trditvam o odnosu alžirskih oblasti do Berberov in trdi, da tožnik v svojih izjavah ni navajal, da je Alžirijo zapustil, ker je Berber. Glede v dokaz predlaganih člankov o sovražnostih med Arabci in Berberi pa meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek). V 26. členu ZMZ-1 so opredeljena dejanja preganjanja, v 27. členu razlogi preganjanja, v 28. členu pa resna škoda.

10. O prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odloči v rednem postopku, v pospešenem postopku pa odloči v primeru, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Po 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 tako pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi je toženka ocenila, da gre prav za take razloge, in sicer za razloge iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, zato je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

11. Toženkina presoja se opira na dejstva in okoliščine, ki jih je v postopku navajal tožnik in ki jih v tožbi ne zanika. Toženka je pri presoji upoštevala, da je tožnikov oče od 1998 oziroma 1999, sam tožnik pa od 2012 upravljal s trgovino z alkoholom; da je policija trgovino (tako kot tudi ostale trgovine z alkoholom) občasno zaprla, nato pa dovolila njeno odprtje ob plačilu podkupnine; da tožnik po zaprtju v jeseni 2017 ni plačal podkupnine, trgovino pa je nato vseeno odprl, potem pa je zaradi govoric, da naj bi ga iskala policija to zaprl in odšel. Iz izpodbijane odločbe še izhajajo tožnikove navedbe o tem, da je takrat pobegnil na njihovo kmetijo, da ga policija tam ni iskala, da je decembra 2017 iz države odšel legalno z vizo za Turčijo, ki jo je uredil v turistični agenciji v Alžiru, da pri odhodu ni imel nobenih težav ali problemov, ter da bi ga v primeru vrnitve policija iskala, če bi trgovino ponovno odprl. 12. Toženka je pravilno presodila, da navedena dejstva in okoliščine niso razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodnosti ali posebni družbeni skupini oziroma zaradi političnega prepričanja.

13. Tožnik je sicer že v postopku pred izdajo odločbe navajal tudi, da je Berber in tako zatrjuje tudi v tožbi, vendar ni ne prej ne v tožbi navedel nič konkretnega, kar bi kazalo na to, da bi bil preganjan zaradi svoje narodnosti ali katerega drugega razloga iz 27. člena ZMZ-1. Na preganjanje tožnika zaradi njegove narodnosti ali drugih njegovih (p)osebnih okoliščin ne kažejo niti njegove posplošene navedbe, iz katerih izhaja, da so Arabci sovražno nastrojeni do Berberov in njihove kulture ter da so Arabci muslimani, v muslimanskem svetu pa je prodaja alkohola „haram“, zaradi česar naj bi, kot je slišal, večkrat ubili ljudi. Težave in preganjanje Berberov (tudi v tožbi) opisuje le na splošno, ne pa v povezavi s sabo. Ne navede namreč ničesar o tem, da bi bil on sam kot Berber preganjan ali ogrožen, temveč konkretneje navaja le dejstva in okoliščine, ki so povezane s plačilom oziroma neplačilom podkupnine policiji zaradi nadaljnjega poslovanja trgovine z alkoholom. Tudi tožbene navedbe in z njimi povezan dokazni predlog sodišču, naj pogleda določene spletne strani, se le na splošno nanašajo na njegove trditve o negativnem in nasilnem odnosu Arabcev do Berberov in njihove kulture, ne pa na tožnika. Prav tako ne navede nobenih konkretnih subjektivnih okoliščin v zvezi s prodajo alkohola v nasprotju z islamom in morebitno s tem povezano ogroženost tožnika s strani države in njenih organov. Iz ugotovitev toženke, ki se opirajo na tožnikove navedbe v postopku in ki jim tožnik v tožbi ne oporeka, pa celo izhaja, da naj bi bilo poslovanje njihove trgovine sicer legalno.

14. Iz tožnikovih navedb, tudi ne izhaja, da bi mu v primeru vrnitve v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Navajal je sicer strah pred tem, da bi ga zaprli ter v zaporu mučili in celo ubili, vendar le v povezavi z nadaljevanjem trgovine z alkoholom brez plačila podkupnine, ni pa ni pa niti zatrjeval, da bi mu kaj takega lahko grozilo ne glede na to, ali bi nadaljeval s trgovino z alkoholom, torej tudi v primeru, če se ne bi več ukvarjal s trgovino z alkoholom. Prav tako ni trdil, da bi mu to lahko grozilo kjerkoli v Alžiriji, torej tudi če bi se preselil v kakšen drug del Alžirije.

15. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka pravilno presodila, da je tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, in da ni zatrjeval in izkazal okoliščin, zaradi katerih Alžirija, ki je sicer z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16) določena za varno izvorno državo, zanj osebno ne bi bila varna izvorna država.

16. Sodišče je zato tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker je bila sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oziroma izhajajo iz upravnih spisov.