Jedro

Toženi stranki sta solidarna dolžnika, pa tudi če bi bila enotna sospornika, sta še vedno solidarna dolžnika. Okoliščina, da je pravnomočno odločeno o zahtevku zoper enega od solidarnih dolžnikov, drugega ne razbremenjuje obveznosti. Šele s plačilom enega ugasne tudi obveznost drugega solidarnega dolžnika.

Drugotožene stranke zgolj dejstvo sklenitve pogodbe ne razbremenjuje odgovornosti za vso morebitno nastalo škodo. Dolžna je namreč zagotoviti pogoje za varovanje zdravja in življenja vseh udeležencev in drugih, med katere spadajo tudi reditelji, česar pa ji zgolj s postavljenimi ograjami ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - ugotovilo, da je bil postopek prekinjen od 28. 10. 2010 do 6. 2. 2012 (I. točka izreka), - v celoti razveljavilo plačilni nalog Plg 17/2009 z dne 2. 4. 2009 (II. točka izreka), - zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko (III. točka izreka), - naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna v roku osmih dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki znesek 3.610,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 18. 12. 2008 dalje do plačila (IV. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke do drugotožene stranke v delu, v katerem je zahtevala plačilo zamudnih obresti: od zneska 3.284,82 EUR od 3. 1. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 160,22 EUR od 3. 1. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 96,72 EUR od 3. 1. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 4,92 EUR od 23. 1. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 26,03 EUR od 1. 2. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 18,57 EUR od 1. 3. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 9,03 EUR od 1. 4. 2006 do 18. 12. 2008, od zneska 18,57 EUR od 3. 5. 2006 do 18. 12. 2008 (V. točka izreka), - naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna v roku osmih dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 378,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper III., IV. V. in VI. točke izreka je iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo drugotožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe, izdane v postopku v sporih majhne vrednosti, torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Do pritožbenih navedb, s katerim tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, se sodišče druge stopnje zato ni opredeljevalo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbo tudi zoper drugotoženo stranko zavreči, ker naj bi priznanje terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko imelo učinke pravnomočno razsojene stvari. Toženi stranki sta solidarna dolžnika, pa tudi če bi bila enotna sospornika, sta še vedno solidarna dolžnika. Okoliščina, da je pravnomočno odločeno o zahtevku zoper enega od solidarnih dolžnikov, drugega ne razbremenjuje obveznosti. Šele s plačilom enega ugasne tudi obveznost drugega solidarnega dolžnika.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče pri sojenju moralo uporabiti določbo 157. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Ta namreč določa objektivno odgovornost organizatorja prireditve, medtem ko je za utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke do drugotožene skladno z določbo prvega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju treba uporabiti prvi odstavek 131. člena OZ o krivdni odgovornosti. Odgovornost na podlagi določb Zakona o varstvu in zdravju pri delu, ki se nanašajo na zahtevo po usklajenosti varnostnih ukrepov med tistimi delodajalci, ki skupno opravljajo delo na deloviščih, pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le zoper prvtoženo in ne zoper tožečo stranko.

9. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugotožena stranka ni podala konkretnejših navedb, s katerimi bi glede na pravilo obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ utemeljevala, da je na organizirani prireditvi ravnala z zadostno skrbnostjo oziroma da ni ravnala malomarno, s čimer bi se lahko rešila odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ker trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s tem ni zadostila, je ugotovitev sodišča o izpolnjenosti pogoja krivde za obstoj njene odškodninske odgovornosti pravilna.

10. Drugotožena stranka je sicer ravnala pravilno, ker je skladno s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o javnih zbiranjih - ZJZ, ki določa, da mora organizator glede na značaj prireditve in pričakovano število udeležencev za zagotavljanje reda na prireditvenem prostoru zagotoviti rediteljsko službo, sklenila pogodbo s prvotoženo stranko. Vendar pa je zgolj dejstvo sklenitve te pogodbe ne razbremenjuje odgovornosti za vso morebitno nastalo škodo. Dolžna je namreč zagotoviti pogoje za varovanje zdravja in življenja vseh udeležencev in drugih, med katere spadajo tudi reditelji, česar pa ji zgolj s postavljenimi ograjami ni uspelo. Navedb o morebitnih drugih, dodatnih primernih ukrepih za zagotovitev reda ni navedla. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi pritiska množice, v posledici česar so se varnostne ograje prevrnile, podan pogoj oprostitve odgovornosti drugotožene stranke zaradi višje sile. Določbe OZ o oprostitvi odgovornosti iz navedenega razloga pridejo namreč v poštev v primeru objektivne odgovornosti, medtem ko se odgovornost drugotožene stranke presoja po pravilih o krivdni odgovornosti, ki bi se jo lahko razbremenila, če bi dokazala, da je poskrbela za red in varnost udeležencev prireditve, pa je kljub izkazani (profesionalni) skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) prišlo do škodnega dogodka.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da drugotožena stranka ni uspela dokazati, da je škoda nastala zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanca. Pritožnica sicer navaja, da se oškodovanec na mestu med ograjo in odrom ne bi smel nahajati, vendar pa pri tem niti ne pojasni, zakaj predvideni postavitvi ni nasprotovala že pred prireditvijo, ko je v zvezi s tem prejela plan prvotožene stranke oziroma zakaj ni na drug način poskrbela za varnost vseh prisotnih, skladno s prvim odstavkom 10. člena ZJZ. Ker k nastanku škodne posledice oškodovanec s svojim ravnanjem ni prispeval, ampak je ta nastala izključno kot posledica malomarnega ravnanja drugotožene stranke v zvezi z zagotovitvijo varnosti udeležencev in drugih oseb na prireditvi, je ob izpolnjenih preostalih predpostavkah pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za nastali škodni dogodek.

12. Glede na navedeno pritožba drugotožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).