Jedro

Da toženec na parceli tožnikov nima nikakršnih upravičenj, je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 383/2004. Kljub temu parcelo zaseda in tožnikoma onemogoča uporabo ter jo v njeni lastninski pravici vznemirja, zato je negatorni tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen.

Izrek

I. Predlog za prekinitev postopka in odgovor na pritožbo, ki ju je vložil A. A., z dne 28. 6. 2015 se zavržeta.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 420,00 EUR za odgovor na pritožbo v roku 15-tih dni, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo negatornemu tožbenemu zahtevku v smislu določila 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker je tožeči stranki uspel dokaz, da je lastnica parc. št. 1, ki je predmet pravde, in da jo tožena stranka v njeni lastninski pravici protipravno vznemirja (III). Ugodilo je tudi zahtevku na plačilo uporabnine (IV), posledično je plačilo stroškov postopka naložilo toženi stranki (VI).

2. Sodbo izpodbija toženi po skrbniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da bi morala biti sodeča sodnica iz postopka izločena, ker je pritožnik zoper njo vložil zasebno tožbo in kazensko ovadbo. Odločitev o glavni stvari izpodbija z obrazložitvijo, da toženi sporno parcelo ves čas uporablja kot pot do svojih poslovnih objektov. Določena uporabnina je nerazumno visoka, izvedenec pa bi pri uporabnini moral upoštevati, da je parcela v zemljiški knjigi sadovnjak. Toženi ni bil obogaten, tožnika pa tudi ne prikrajšana. Imel je dovoljenje prednikov za uporabo parcele kot tudi za parkiranje že od leta 1970. Če bi to zemljišče tožnika uporabljala za parkiranje, bi tožencu preprečila dostop do njegovih delavnic. Parcela št. 1 k. o. X ni dvorišče tožečih strank. Sodnica je neutemeljeno zavrnilo nasprotno tožbo, niti ni zaslišalo priče B.B. Sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. Posledično je napačno tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženi stranki je na podlagi odločbe Republike Slovenije, Centra za socialno delo ..., št. 11211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 za stalnega skrbnika postavljen Center za socialno delo ..., ker je tožencu delno odvzeta poslovna sposobnost. Dolžnosti stalnega skrbnika pa so, da toženca zastopa pred sodnimi upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Ker predloga za prekinitev postopka in odgovora na pritožbo z dne 28. 6. 2015 ni odobril skrbnik, je potrebno predlog in odgovor na pritožbo, ki ga je vložila oseba, ki takšne pravice nima, zavreči (343. člen ZPP).

5. Pritožba neutemeljeno uveljavljala absolutno bistveno kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi v postopku na prvi stopnji sodila sodnica, ki bi morala biti po zakonu izločena. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da je toženi zoper sodečo sodnico vložil kazensko ovadbo kot tudi zasebno tožbo. Vendar pritožnik nekritično prezre, da je bil kazenski postopek zoper sodečo sodnico C. C., v kateri ji je zasebni tožilec A. A. (tožena stranka) očital, da naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 78. člena KZ-1 in kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, ustavljen in da je odločitev sodišča postala pravnomočna 5. marca 2014, ko je tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu pod opr. št. II Kp 11048/2013 z dne 5. 3. 2014 pritožbo zakonitega zastopnika zasebnega tožilca A. A. zavrnilo kot neutemeljeno. Posledično je pravilna tudi odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Domžalah, ki je zavrnila zahtevo za izločitev sodnice C. C., saj je bila prav tožena stranka tista, ki je z vložitvijo zasebne tožbe oziroma kazenske ovadbe sama zakrivila položaj, zaradi katerega bi lahko nastal videz nepristranosti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 2. točke drugega 339. člena ZPP zato v postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena.

6. Zmotno je stališče pritožbe, da v konkretnem primeru ni šlo za priviligirano spremembo tožbe, za katero privolitev tožene stranke ne bi bila potrebna. Tožeča stranka je razširila tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za čas po vložitvi tožbe, ker je nezakonito stanje trajalo tudi v času po vložitvi tožbe (185. člen ZPP).

7. Sodišče priče B. B. ni zaslišalo, ker je bil dokazni predlog podan prepozno po prvem naroku za glavno obravnavo. Izvedenec na naroku ni bil zaslišan, ker tožena stranka razen pripomb, da bi morala biti uporabnina izračunana po oceni za sadovnjak, drugih pripomb na izvedensko mnenje ni imela, izvedenec pa je prepričljivo pojasnil, da parcela v naravi ni sadovnjak, zato ni podlage, da se zemljišče pri izračunu uporabnine tako obravnava.

8. Odločitev v zvezi z nasprotno tožbo ni predmet tega postopka.

9. Ker je tožbeni zahtevek v točki III. izreka po naravi negatorni tožbeni zahtevek v smislu določila 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se je sodišče pravilno ukvarjalo z vprašanje, ali ima tožeča stranka na parceli lastninsko pravico ali jo tožena stranka v tej lastninski pravici protipravno vznemirja. Da je tožeča stranka lastnik nepremičnine, izhaja že iz zemljiškoknjižnih podatkov, pa tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 283/2004 z dne 27. 10. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3321/2006 z dne 24. 1. 2007, kjer je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je toženi lastnik parcele št. 1. Dejstvo, da tožena stranka tožečo protipravno vznemirja v njeni lastninski pravici, je sodišče ugotovilo na podlagi fotografij, zaslišanja tožečih strank in priče Č. Č. Izvedeni dokazi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dajejo dovolj podlage za zaključek, da so na parceli stroji, smetnjaki, avtomobili, gume, da to parcelo toženi uporablja, nenazadnje sledi to tudi iz njegovih navedb na prvem naroku dne 5. 7. 2008. Da toženec na parceli tožnikov nima nikakršnih upravičenj, je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 383/2004. Kljub temu parcelo zaseda in tožeči stranki onemogoča uporabo ter jo v njeni lastninski pravici vznemirja, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek v 3. točki izreka utemeljen.

10. Iz izvedenskega mnenja sledi, da se parcela št. 1 dejansko uporablja za skladiščenje stvari, kar posledično pomeni, da tožnika na svojem zemljišču ne moreta niti parkirati. Tožba na plačilo uporabnine (IV.) je bila vložena 13. junija 2005, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine za uporabo 5 let pred 13. 6. 2005 v znesku 3.688,54 EUR, na podlagi spremenjene tožbe dne 26. 9. 2013 pa še v znesku 2.806,59 EUR, skupno torej v znesku 6.495,13 EUR.

11. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).