Jedro

Iz zapisnika o ustni obravnavi, ki ga je tožnik lastnoročno brez pripomb podpisal, med drugim izhaja, da je uradna oseba tožnika seznanila, da je z zavrnitvijo prošnje za dovolitev zadrževanja nastala nova okoliščina, saj je bila njegova zahteva, da še naprej ostane v Republiki Sloveniji zavrnjena, zato obstaja verjetnost, da se bo v nadaljevanju zaradi tega poizkušal izogniti odstranitvi iz države, tožnik pa je na izrecno vprašanje, ali bo sodeloval v postopku vračanja v Afganistan odgovoril, da nima namena sodelovati v postopku. Nesodelovanje v postopku je okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega, zato bo vse do odstranitve iz države tožniku odrejena nastanitev v Centru za tujce, ki bo vodil postopek odstranitve iz države, pa je tožnik na vprašanje, ali so še kakšna druga dejstva in okoliščine, ki bi lahko bile pomembne pri odločitvi organa, dodal, da je njegov cilj še vedno živeti v Sloveniji in ne v Afganistanu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku na podlagi 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v povezavi s 145. in 207. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni od njene vročitve do odstranitve tožnika iz države, a ne dalj kot šest mesecev, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega; obenem je bilo odločeno, da odločba velja takoj, morebitna vložitev tožbe zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve; hkrati je bilo ugotovljeno, da z izdajo odločbe posebni stroški niso nastali.

2. Uvodoma v obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik predhodno že nastanjen v Centru za tujce z odločbo z dne 28. 3. 2017 na podlagi odločbe o vrnitvi, št. 2253-46/2017/4 z dne 28. 3. 2017, iz katere izhaja, da je tožnik od 4. 1. 2017 dalje v državi prebival nezakonito, saj je bila s sodbo št. I U 1740/2016 z dne 4. 1. 2017 njegova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, nevarnost pobega pa so utemeljevala dejstva, da je v državo tožnik vstopil nezakonito brez veljavne potne listine, vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje, razen tega pa je bil brez sredstev za preživljanje niti ni imel sorodnikov, pri katerih bi lahko bival. Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 22. 6. 2017 je bilo odločeno, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, vendar je bila navedena odločba s sodbo št. I U 1589/2017 z dne 1. 8. 2017 odpravljena, toženi stranki pa je bilo naloženo, naj tožnika nemudoma izpusti iz Centra za tujce. Tožnik je nato vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2, vendar je bila le-ta z odločbo prvostopnega organa z dne 11. 7. 2019 zavrnjena, prvostopna odločba pa je postala dokončna dne 2. 10. 2019, ko je bila tožniku vročena zavrnilna odločba pritožbenega organa druge stopnje z dne 9. 9. 2019, kar posledično pomeni, da je potrebno tožnika na podlagi pravnomočne odločbe o vrnitvi z dne 28. 3. 2017 odstraniti iz države. Odstranitev iz države za toženo stranko pomeni bodisi vrnitev tujca v državo izvora, državo tranzita, drugo tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti ali v državo članico EU, v kateri izpolnjuje pogoje za prebivanje. Nadalje ugotavlja, da se je med trajanjem milejšega ukrepa nastanitve izven Centra za tujce tožnik redno javljal v skladu s pravili.

3. Nadalje v obrazložitvi povzema določilo 4. odstavka 73. člena ZTuj-2, po katerem do dokončne odločitve o prošnji za dovolitev zadrževanja tujca njegova odstranitev iz države ni dovoljena. Ker se tožnik izrecno ni strinjal z vrnitvijo v Afganistan, je po oceni tožene stranke z vložitvijo prošnje za dovolitev zadrževanja poskušal zadržati odstranitev iz države. Zato po oceni tožene stranke obstaja verjetnost, da se bo tudi v prihodnje poskušal izogniti odstranitvi iz države. Glede na to, da so izpolnjeni pogoji za tožnikovo odstranitev iz države, je tožena stranka zaradi javne koristi po uradni dolžnosti pričela upravni postopek omejitve gibanja tujcu, ki ga je potrebno odstraniti iz države. Ker sam tožnik ni predložil veljavnega potovalnega dokumenta, je bilo k temu s posebno noto pozvano Veleposlaništvo Afganistana na Dunaju in če kljub temu tožniku ne bo izdan potovalni dokument, mu bo za namen vračanja v Afganistan izdan standardni potovalni dokument Evropske unije za vrnitev, kot je določeno z Dogovorom med Evropsko unijo in Vlado Afganistana "Joint Way Forward on Migartion Issues Between Afganistan and the EU", njegova vrnitev pa bo izvedena s skupnim letom v Afganistan v organizaciji držav članic EU v koordinaciji z Agencijo A..

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, da je v skladu s 145. členom ZUP tožnika seznanila z razlogi za uvedbo predmetnega postopka ter mu dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi nastanitvi v Center za tujce. Tako je dne 10. 10. 2019 tožnik na zapisnik izpovedal, da razume in govori slovenski jezik, ustno in pisno, ter lahko postopek spremlja v slovenskem jeziku; izpovedal je še, da je njegov cilj živeti v Sloveniji, ne pa v Afganistanu in da v Sloveniji živi že več kot dve leti. Navedel je še, da se je med bivanjem v Novem mestu redno javljal na policijski postaji in da je opravljal prostovoljna družbeno koristna dela, trenutno pa se izobražuje na zavodu RIC v Novem mestu, kjer skoraj leto dni živi s partnerko. Na podlagi tožnikovih izjav na zaslišanju, kot tudi na podlagi dejstva, da tožnik kontinuirano izrecno zavrača sodelovanje v postopku odstranitve iz države, tožena stranka ocenjuje, da obstaja verjetnost, da se bo tožnik v nadaljevanju zaradi tega poskušal izogniti odstranitvi iz države, še zlasti po zavrnitvi njegove prošnje za dovolitev zadrževanja, četudi je že 28. 3. 2017 osebno prejel odločbo o vrnitvi, ki terja njegovo odstranitev iz države. Pri tem še ugotavlja, da je tožnik izrecno zavrnil tudi ponujeno možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora Mednarodne organizacije za migracije (IOM), saj je izrecno zavrnil tako vključitev v ta projekt, kot tudi vrnitev v matično državo, doslej pa odločbe o vrnitvi še ni bilo mogoče prisilno izvršiti, ker tožnik v postopku odstranitve ni sodeloval in je izrecno nasprotoval vrnitvi v matično državo, razen tega pa tudi ni imel potovalnih dokumentov. Ker v tožnikovem primeru določila 76. in 78. člena ZTuj-2 zaradi priprave na vrnitev in učinkovite izvedbe odstranitve po oceni tožene stranke ne omogočajo milejše oblike nastanitve, ampak takojšnjo nastanitev v Center za tujce, ker obstaja nevarnost, da bo pobegnil in se izognil odstranitvi iz države, je trajanje navedene nastanitve tožena stranka odredila le toliko časa, kolikor je potrebno za izvedbo postopkov za tožnikovo odstranitev, vendar ne dlje kot 6 mesecev in bo prenehala, ko bodo prenehali razlogi za nastanitev, oziroma, ko bo dosežen namen nastanitve, z možnostjo podaljšanja s posebno odločbo iz objektivnih razlogov, če je realno pričakovati, da ga bo mogoče v tem času odstraniti. V tej zvezi dodatno še pojasnjuje, da se čas bivanja izven Centra brez dovoljenja za izhod iz Centra in čas bivanja v priporu, zaporu ali postopka mednarodne zaščite ne šteje v čas nastanitve v Centru, pri čemer je mogoča izjemna dovolitev gibanja zunaj območja Centra, skladno s Pravili bivanja.

5. V tožbi, ki jo je lastnoročno podpisal in vložil po svoji pooblaščenki za vročitve skupaj s prilogo A1 po elektronski pošti dne 14. 10. 2019, naknadno pa skupaj s prilogami A2 - A5 tudi priporočeno po pošti, tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi ter uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek; obenem tožnik izrecno zahteva povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode v višini 2.000,00 EUR in zaradi strahu v višini 1.000,00 EUR, skupno 3.000,00 EUR; istočasno predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Tožnik se sklicuje na odločbo Sodišča EU v zadevi Mahdi v zvezi s podaljšanjem pridržanja, češ da bi moralo enako veljati tudi v konkretnem primeru, četudi gre za prvo pridržanje. Toženi stranki očita, češ da v odločbi ni obrazložila kakršnih koli sprememb na strani tožnika v času po izdaji sodbe št. I U 1589/2017, češ da bi šele v primeru, če milejši ukrep ne bi mogel zadovoljiti legitimnega cilja sploh lahko tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja v Centru, pod pogojem, da obstaja bodisi nevarnost pobega, bodisi da tožnik ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnegakoli razloga ni mogoče takoj odstraniti iz države. Navedene okoliščine bi po stališču tožnika morale imeti značilnosti izogibanja ali oviranja priprave vrnitve ali postopka odstranitve, da bi bila uporaba 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 skladna s 15. členom Direktive o vračanju. Tožnik navaja, da se on ni nikoli izogibal deportaciji niti je ni poskušal ovirati, četudi je sam na ustni obravnavi izpovedal, da pri deportaciji ne bo sodeloval, kar naj kljub temu ne bi pomenilo izogibanja deportaciji ali oviranja vrnitve. Izrecno se sicer strinja, da tudi zanj veljajo obveznosti iz 1. odstavka 90. člena ZTuj-2, vendar kljub temu meni, da to ne bi smelo kakorkoli vplivati na odreditev omejitve gibanja, ker dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za dovolitev začasnega zadrževanja, ne predstavlja pogoja za odreditev pridržanja. Toženi stranki očita, da zgolj pavšalno navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja le zato, da bi zadržal odstranitev iz države, še zlasti, ker se je tožnik med trajanjem milejšega ukrepa nastanitve redno javljal na policijski postaji. Zato meni, da same po sebi njegove vložitve prošnje za začasno zadrževanje ni mogoče smatrati kot izogibanje odstranitvi iz države. Navaja še, da je tožnik 9. 10. 2019 vložil novo prošnjo za dovolitev zadrževanja, tokrat na podlagi 3. alineje 1. odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi trenutnega zdravstvenega stanja, češ da le-to ni primerno za vrnitev v matično državo. Tudi na podlagi meril iz 68. člena ZTuj-2 tožnik meni, da mu ni mogoče očitati begosumnosti, češ da pri njem niso podane take osebne okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da pri njem obstaja nevarnost pobega, niti nevarnost za javni red in mir oziroma varnost. Čeprav sta res bili zavrnjeni tako njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite kot tudi vloga za dovolitev začasnega zadrževanja, pa tožnik glede na 6. uvodno izjavo Direktive o vračanju meni, da se ne bi smelo upoštevati zgolj nezakonitega prebivanja. Sicer pa meni, da sam ni nikoli nezakonito prebival v Republiki Sloveniji in dodaja, da nikoli ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, niti ni posedoval ponarejenega dokumenta ali navajal lažnih podatkov, pač pa meni, da pri njem obstaja več okoliščin, ki kažejo na to, da ne bo pobegnil. Še zlasti, ker se je redno javljal na policijski postaji med postopkom odločanja o njegovi prošnji za dovolitev zadrževanja, ki je trajal več kot dve leti in tudi po dokončni zavrnitvi njegove prošnje tožnik ni pobegnil, pač pa se še naprej redno javljal na policijski postaji ter si uredil nastanitev pri prijateljih, nato pa pri zaročenki. Ker je za mednarodno zaščito zaprosil nemudoma po vstopu v državo, tožnik meni, da njegov vstop v državo zato ni bil nezakonit in tudi če bi bil pa sam meni, da to še ne omogoča zaključka, da je begosumen, ker je od njegovega vstopa v državo minilo že 4 leta, kar naj tožena stranka ne bi upoštevala. Tožnik dodatno zahteva tudi povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ter iz tega naslova zahteva odškodnino v znesku 2.000,00 EUR in v tej zvezi navaja, da je bil dne 10. 11. 2019 (pravilno 10. 10. 2019) odpeljan v Center za tujce, kjer je bil na zanj ponižujoč način opravljen postopek nastanitve s tem, da je bil opravljen sanitarno - dezinfekcijski postopek in preventivni zdravniški pregled na ponižujoč in nehuman način, razen tega pa tožniku ni bilo pojasnjeno, na kakšni podlagi mu je bila odvzeta prostost in je bil nameščen v Center za tujce, kjer je podvržen strogim pravilom bivanja in urniku dnevnih aktivnosti s konstantnim nadzorom, uporabo posebnih oblačil, omejenimi obiski in rekreacijo na prostem pod nadzorom in z omejenim dnevnim trajanjem, z omejenimi telefonskimi pogovori in uporabo interneta le enkrat tedensko, zaradi česar meni, da so mu omejene pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 5. člena EKČP ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zaradi česar je pretrpel intenzivne duševne bolečine. Ker je razen tega ob spoznanju, da mu bo odvzeta prostost, doživel šok in strah, ki se nadaljuje še ves čas trajanja njegove namestitve v Centru za tujce, je tožnik prepričan, da za depresijo trpi že od leta 2017 in od prejema medikamentozno terapijo, ugotovljena pa mu je bila tudi prehodna duševna motnja in depresivno razpoloženje ter zatem dne 2. 8. 2019 diagnosticirana mešana anksiozno depresivna motnja in predpisana ustrezna medikamentozna terapija, zaradi česar meni gre za posledico neutemeljenega ravnanja državnih organov, zaradi česar bo tudi v bodoče trpel duševne bolečine, kar naj bi predstavljalo podlago za ustrezno odškodnino in zato zahteva zaradi povrnitve škode iz naslova strahu odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, oziroma skupno 3.000,00 EUR, ker naj bi bilo utemeljeno tako po temelju kot tudi po višini.

6. Tožena stranka je v danem roku po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) dne 17. 10. 2019 predložila upravni spis in vložila odgovor na tožbo. V njem obširno opisuje potek postopka v zadevi in navaja, da postopek tožnikove odstranitve iz države poteka že vse od 28. 3. 2017, ko je bila tožniku vročena odločba o vrnitvi, na podlagi katere ga je potrebno odstraniti iz države, saj je bila dokončno zavrnjena tudi njegova prošnja za dovolitev zadrževanja, tožnik pa je sam večkrat med tekom postopka izrecno izjavil, da ni pripravljen sodelovati v postopku vrnitve. Enako je izjavil tudi na obravnavi 10. 10. 2019, ko je bil ustno zaslišan, zato po oceni tožene stranke njegove prisotnosti v postopku ni več mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, ker v postopku vračanja ne sodeluje in zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi se na dan izvedbe odstranitve prostovoljno javil, da bi se njegova odstranitev iz države lahko izvršila, saj odstranitve tožnika iz države ni mogoče izvršiti, če se ne zagotovi njegova fizična prisotnost za pripravo in izvedbo odstranitve. V nadaljevanju podrobno opiše tudi potek postopka sprejema in nastanitve tožnika v Centru, ki je bil po njenem mnenju opravljen skladno s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 11/2015, v nadaljevanju Pravilnik o bivanju v Centru). Pri tem pojasnjuje, da nastanitev tujca v Centru obsega sprejemni upravno-varnostni postopek, sanitarno-dezinfekcijski postopek, zdravniški pregled in namestitev na ustrezen oddelek v Centru, pri čemer sprejemni upravno-varnostni postopek opravijo policisti s tem, da prevzamejo tujčeve dokumente, njegovo prtljago, predmete, primerne za napad ali obrambo, nakit večje vrednosti, prenosne telefone ter denar, z razpoložljivimi dokumenti pa preverijo tujčevo istovetnost ter opravijo varnostni pregled tujca in prvi informativni razgovor, sanitarno-dezinfekcijski postopek in prvi preventivni zdravniški pregled opravi uslužbenec Centra, ki je zadolžen za zdravstveno varstvo in oskrbo tujca v času nastanitve, zajema pa pripravo tujca na namestitev na ustrezen oddelek Centra; z zdravniškim pregledom se ugotovi zdravstveno in psihično-fizično stanje osebe; o vseh ugotovitvah, ki so pomembne za nastanitev tujca v Centru in za odstranitev tujca zdravnik obvešča vodjo Centra oziroma osebo, ki jo on pooblasti, medtem ko za nastanitev tujca v Centru poskrbi socialni delavec Centra, ki s tujcem opravi razgovor in ga seznani s pravili bivanja v Centru in požarnim redom Centra, in sicer s pomočjo prevajalca, ki ga zagotovi Center, če tujec ne razume jezika, v katerem poteka nastanitev. Tožena stranka tudi podrobno opiše aktivnosti nastanjenih tujcev v Centru, ki so organizirane v skladu z dnevnim redom in tedenskim programom dela, ki sta objavljena na oglasni deski Centra, različnih aktivnosti pa se lahko udeležujejo vsi, ki so nastanjeni v Centru, kjer je vsak dan ustrezno poskrbljeno za zdravstveno in socialno varstvo. Dodatno tožena stranka še pojasnjuje, da lahko po sprejemu v Center oseba pri sebi obdrži osebne predmete, kot so zdravstveni pripomočki, knjige, igre za prosti čas, tobačni izdelki, predmeti verske vsebine, trajno nepokvarljiva hrana v varnostno neoporečni embalaži ter stvari za vzdrževanje osebne higiene, saj je to pomembno in potrebno z vidika zagotavljanja varnosti nastanjenih oseb in tudi zaposlenih; ostali predmeti ter denar pa se ob nastanitvi tujcev prevzamejo v hrambo in do njih lahko nastanjene osebe na svojo željo v času nastanitve tudi dostopajo. Dodano tožena stranka še pojasnjuje, da je bil tožnik 11. 10. 2019 pregledan s strani zdravnice specialistke splošne medicine A.A., dr. med., ki je ugotovila, da je tožnik sposoben potovanja. Tožena stranka sodišču smiselno predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče po vpogledu listin predloženega upravnega spisa in podatkov sodnega vpisnika ugotavlja, da je tožnik pri naslovnem sodišču doslej petkrat zahteval sodno varstvo v upravnem sporu z vložitvijo tožb, ki so bile v sodnem vpisniku tožb vpisane pod opravilnimi št. I U 1546/2015 (zaradi omejitve gibanja v postopku priznanja mednarodne zaščite), I U 129/2016 (zaradi priznanja mednarodne zaščite), I U 1740/2016 (zaradi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka), I U 1589/2017 (zaradi preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja tujca), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ter pod št. I U 1601/2019 v sedaj obravnavani sporni zadevi.

9. V konkretnem primeru tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu skladno z določili 2. člena ZUS-1 zoper uvodoma navedeno dokončno odločbo, s katero je bila tožniku, ki je državljan Afganistana in ne poseduje potne listine, odrejena nastanitev v Centru od njene vročitve dne 10. 10. 2019 do odstranitve tožnika iz države, a ne dalj kot šest mesecev, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega.

10. Sprejeto odločitev v zadevi tožena stranka utemeljuje na podlagi določil 1. odstavka 76. člena1 in 1. odstavka 78. člena2 ZTuj-2 v povezavi z določili 145. člena3 in 207. člena4 ZUP, v dejanskem pogledu pa na podlagi ugotovitve, da je bila tožniku že dne 28. 3. 2017 osebno vročena dokončna in pravnomočna odločba o vrnitvi, pozneje pa dne 2. 10. 2019 še dokončna odločba o zavrnitvi njegove prošnje za dovolitev zadrževanja. Tožnik v tožbi ne izpodbija navedenih dejanskih ugotovitev tožene stranke in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, zato navedena dejstva med strankama niso niti sporna. Prav tako ni sporno, da tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz države, saj ne razpolaga s potovalnim dokumentom.

11. Med strankama prav tako ni sporno, da tožnik je izrecno zavračal sodelovanje v postopku odstranitve, med drugim tudi na ustni obravnavi dne 10. 10. 2019. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali je tožena stranka sprejeto odločitev v zadevi pravilno oprla na navedena določila 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v povezavi s 145. členom in 207. členom ZUP ter ali je pravilno presodila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika iz razloga po 1. in 4. alineji 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 (tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji in tujčevo nesodelovanje v postopku), medtem ko sam tožnik trdi nasprotno.

12. V konkretnem primeru toženi stranki po presoji sodišča ni mogoče očitati, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi njene uporabe določil 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 1. in 4. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, s katerimi je zakonodajalec opredelil okoliščine, ki kažejo nevarnost pobega in s katerimi je zakonodajalec na splošno predvidel možnost uporabe določil ZTuj-2 tudi v določenih primerih, ko gre za postopke pridržanja za namen odstranitve, ki jih ureja Direktiva o vračanju v IV. poglavju (Pridržanje z namenom odstranitve), konkretno v 1. odstavku 15. člena (Pridržanje), ki določa, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. To tudi ne more biti v nasprotju s splošno določbo 1. odstavka 90. člena ZTuj-2, po katerem mora tujec ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom.

13. Sodišče po vpogledu listin predloženega upravnega spisa kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se tožena stranka v odločbi ni opredelila do navedb tožnika glede rednega javljanja na policijski postaji med tekom postopka za izdajo dokončne odločbe o zavrnitvi njegove prošnje za dovolitev zadrževanja kot razlogu, ki bi nasprotoval odvzemu prostosti, niti naj ne bi obrazložila, kaj je sedaj drugače od izdaje sodbe št. I U 1589/2017 z dne 1. 8. 2017. Nasprotno namreč izhaja besedila 4. in 5. odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 2. Razen tega iz zapisnika o ustni obravnavi, št. 2253-132/2019/2 (3J691-93) z dne 10. 10. 2019, ki ima dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP in ga je tožnik lastnoročno brez pripomb podpisal, med drugim izhaja, da je uradna oseba tožnika seznanila, da je z zavrnitvijo prošnje za dovolitev zadrževanja nastala nova okoliščina, saj je bila njegova zahteva, da še naprej ostane v Republiki Sloveniji zavrnjena, zato obstaja verjetnost, da se bo v nadaljevanju zaradi tega poizkušal izogniti odstranitvi iz države (1. odstavek na str. 2 zapisnika), tožnik pa je na izrecno vprašanje, ali bo sodeloval v postopku vračanja v Afganistan odgovoril, da nima namena sodelovati v postopku (4. odstavek na str. 2 zapisnika). Ko mu je bilo s strani uradne osebe predočeno, da ZTuj-2 v 68. členu določa, da je nesodelovanje v postopku okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega, zato bo vse do odstranitve iz države tožniku odrejena nastanitev v Centru za tujce, ki bo vodil postopek odstranitve iz države, pa je tožnik na vprašanje, ali so še kakšna druga dejstva in okoliščine, ki bi lahko bile pomembne pri odločitvi organa, dodal, da je njegov cilj še vedno živeti v Sloveniji in ne v Afganistanu. Zato se po presoji sodišča izkaže za neutemeljen tožbeni očitek glede bistvene kršitve pravil postopka, ker bi se tožena stranka ne opredelila do tožnikovih navedb o rednem javljanju na policijski postali med postopkom pred izdajo dokončne odločbe o prošnji za dovolitev zadrževanja, ki je bila tožniku osebno vročena dne 2. 10. 2019 in tudi, kaj je sedaj drugače od izdaje sodbe št. I U 1589/2017 z dne 1. 8. 2017. 14. Glede vprašanja, ali je tožena stranka pri odločanju upoštevala načelo sorazmernosti pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi v konkretnem primeru ob sestavi zapisnika o ustni obravnavi in zaslišanju stranke 10. 10. 2019, ki ima dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP, tedaj izrecno nasprotoval nastanitvi tožnika v Center, medtem ko je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi pod točko 1 do 4 sodbe, logično in prepričljivo obrazložila svoje razloge, zaradi katerih je štela, da v konkretnem primeru z milejšim ukrepom nastanitve tožnika izven Centra ne bi bilo mogoče na drug milejši način učinkovito doseči namena njegove nastanitve v Centru zaradi priprave na vrnitev in učinkovite izvedbe odstranitve, ker obstaja nevarnost pobega in ker tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz države, zaradi česar se izpodbijani ukrep tudi po presoji sodišča izkaže za nujen, razen tega pa je kot rečeno predpisan z zakonom (z določili 1. odstavka 76. člena v povezavi s 1. in 4. alinejo 1. odstavka 68. a. člena ZTuj-2, kakor tudi s 1. odstavkom 15. člena Direktive o vračanju), poleg tega zasleduje legitimen cilj in je temu cilju ustrezen ter ga z milejšim ukrepom namestitve izven Centra ne bi bilo mogoče doseči, torej je torej sorazmeren tudi v ožjem smislu.

15. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnika zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 2. člena ZUS-1, iz razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče na njene razloge, da jih ne ponavlja, v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje v celoti. Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o adhezijskem tožbenem zahtevku za povrnitev škode zaradi domnevno nezakonitega odvzema prostosti. O zahtevi tožnika za oprostitev plačila sodnih taks bo sodišče odločilo posebej s sklepom.

16. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ki jo je sicer predlagal tožnik, tudi s tem, ko je predlagal, naj ga sodišče zasliši, pri čemer ni navedel kako oziroma v čem bi se njegove navedbe kakorkoli razlikovale od navedb, ki jih je tožnik podal na obravnavi v upravnem postopku dne 10. 10. 2019, kot izhajajo iz zapisnika o zaslišanju stranke, to je tožnika, dne 10. 10. 2019, sestavljenem na podlagi 74. ZUP ter je tako v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso bila sporna (1. odstavek 59. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

17. Nenazadnje sodišče želi še pojasniti, da sodišče v konkretnem primeru ni odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker sam tožnik ni ne v tožbi niti pozneje predlagal sodišču odločanja o kakršni koli zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj sam sploh ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe, pač pa se v sodnem spisu nahaja urgenca za pospešitev odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki jo je v zadevi po elektronski pošti vložila B.B., ki jo je tožnik v tožbi postavil za svojo pooblaščenko za vročanje pisanj v Republiki Sloveniji, zato je njeno urgenco v konkretnem primeru štelo za brezpredmetno.

1 Določilo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 se glasi:"Za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev." 2 Določilo 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 se glasi:"Nastanitev zujca v centru ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo. Zoper odločbo o nastanitvi in odločbo o odreditvi bivanja pod strožjim policijskim nadzorom ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe." 3 ZUP v 145. členu ZUP določa: "Poseben ugotovitveni postopek se izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena tega zakona. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek). Potek ugotovitvenega postopka določa glede na okoliščine posameznega primera uradna oseba, ki vodi postopek; pri tem se mora držati določb tega zakona in predpisov, ki se nanašajo na zadevo, za katero gre (drugi odstavek)." 4 ZUP v 207. členu določa:"Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (prvi odstavek)."