Jedro

V obravnavanem primeru ob izdaji izpodbijane odločbe pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni bil izpolnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo Bpp 491/2022 z dne 15. 7. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je toženka odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je 13. 7. 2022 vložil tožnik, zavrže v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje na pritožbeni seji Višjega sodišča v Kopru dne 14. 7. 2022 v zadevi opr. št. III Kp 59478/2021 (I. točka izreka); v delu, ki se nanaša na sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 59478/2021, pa se prošnja zavrne (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik s predmetno prošnjo uveljavljal dodelitev BPP, kot to izhaja iz izreka odločbe, ter za izvajanje BPP predlagal odvetnika A. A. Toženka ob sklicevanju na določbe drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) pojasnjuje, da mora po prejemu prošnje najprej preizkusiti, ali ta izpolnjuje formalne pogoje za obravnavo; če teh pogojev ne izpolnjuje, se prošnja zavrže. Kot ugotavlja, je predmetna prošnja v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje na pritožbeni seji Višjega sodišča v Kopru v zadevi III Kp 59478/2021, enaka tožnikovi prošnji z dne 9. 6. 2022, o kateri je bilo že odločeno z odločbo Bpp 402/2022 z dne 11. 7. 2022, s katero je bila tožniku dodeljena redna BPP za pravno zastopanje pred Višjim sodiščem v Kopru v kazenski zadevi III Kp 59478/2021, in sicer na javni seji pritožbenega senata dne 14. 7. 2022; za izvajanje BPP je bil določen odvetnik A. A. V konkretni zadevi je bil torej že voden postopek in sprejeta odločitev, dejanska podlaga, na katero se opira sedanja prošnja, pa se ni spremenila, zato o tem ni dopustno še enkrat odločati, ampak se ponovni predlog za dodelitev BPP zavrže. 3. V nadaljevanju obrazložitve toženka pojasnjuje, da mora skladno z določbami 11. do 24. člena ZBPP prosilec za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati dva pogoja: finančno-materialni oziroma subjektivni kriterij ter objektivni kriterij po 24. členu ZBPP, katerega prvi odstavek toženka citira. V zvezi s tožnikovo navedbo, da BPP potrebuje tudi za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča druge stopnje v zadevi III Kp 59478/2021 (zaradi prevajanja v napačni jezik, neustavnosti 308. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1, ter nezakonitosti odvzema vozila), toženka navaja, da se v skladu s 420. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila 14. 7. 2022 šele opravljena seja senata Višjega sodišča v Kopru v navedeni zadevi in sodba sodišča druge stopnje še ni izdana ter posledično sodba Okrožnega sodišča v Kopru I K 59478/2021 še ni pravnomočna. Zato je prošnja v tem delu preuranjena in pogoji za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP niso izpolnjeni. Ker je iz tega razloga toženka prošnjo v tem delu zavrnila, ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP (ki mora biti podan kumulativno), torej ni ugotavljala finančnih in premoženjskih pogojev po 13. in 19. členu ZBPP.

4. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo v celoti, in sicer zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku z ustavno pritožbo ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka, oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženki, kot izvajalca BPP pa se določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka plača stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je toženka zavrnila njegovo BPP prošnjo za zastopanje na pritožbeni seji Višjega sodišča, ki je bila 14. 7. 2022. Tožnik do takrat še ni prejel BPP odločbe za zastopanje na senatu Višjega sodišča. Dne 14. 7. 2022 je bila izdana sodba Višjega sodišča, zoper katero želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (zaradi bistvenih procesnih kršitev in ker je sodba oprta na neustavno določbo 308. člena KZ-1). Sodbo Višjega sodišča je izvajalec BPP posredoval toženki, takoj ko jo je prejel. Zahteva za varstvo zakonitosti je pripravljena in bo vložena. Zaradi toženkine arbitrarne odločitve pa bi tožnik moral sam nositi stroške zastopanja, česar ne zmore, saj je zaprt v ZPKZ, obsojen daljšo kazen, brez dohodka in premoženja v tujini ali Sloveniji, preživlja pa nepreskrbljeno ženo in šest otrok. Ustavno sodišče se je izreklo, da mora najprej izčrpati vsa pravna sredstva v Sloveniji, da bo presojalo ustavnost novele KZ-1G. Toženka ga je z zavrnitvijo prošnje očitno diskriminirala v primerjavi s prosilcem v podobnih zadevah. Poslal je ustrezno izpolnjeno BPP prošnjo in njen dodatek, vse navedeno pa izhaja tudi iz kazenskega spisa. Tožnik povzema določbe ZBPP, Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSvarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), relevantne za ugotavljanje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Zatrjuje še, da je bil z izpodbijano odločbo diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci, katerim je v celoti ugodena BPP in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. Tožnik je bil zaradi svojega stanu (kot brezposeln pek) očitno diskriminiran pri odločanju toženke o pravici do BPP, s tem pa mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije v povezavi s 1. členom ZBPP, po katerem je ta zakon namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom. Zato prosilec ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine. Odločbi manjkajo razlogi, zakaj konkretno je toženka zavrnila prošnjo za BPP, čeprav tožnik izpolnjuje vsebinski in materialni pogoj. Kot predlagane dokaze je v tožbi navedel izpodbijano odločbo in svoje zaslišanje.

6. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila spisa zadev Bpp 491/2022 in Bpp 402/2022. Nato je še pojasnila, da je glede BPP v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi III Kp 59478/2021 tožniku izdala še odločbo št. Bpp 537/2022 z dne 26. 8. 2022, ki jo je sodišču tudi predložila skupaj s spisom Bpp 537/2022. O navedenem je bil z dopisom sodišča z dne 6. 9. 2022 (vročenim 7. 9. 2022) seznanjen tudi tožnik.

7. Sodni senat je s sklepom III U 168/2022-6 z dne 31. 8. 2022 na podlagi določb tretje alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

8. Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 27. 9. 2022 ob 13.30 razpisalo glavno obravnavo, na katero sta bila pravilno povabljena tožnik po pooblaščencu in toženka, vendar se glavne obravnave, ne da bi to opravičila, nista udeležila. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo ter je odločilo brez nje (tretji odstavek 58. člena ZUS-1) in torej tudi brez izvajanja v tožbi predlaganega zaslišanja tožnika.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Z izpodbijano odločbo je toženka predmetno prošnjo za dodelitev BPP delno zavrgla, delno pa zavrnila. Glede na takšno vsebino odločitve ter zakonsko ureditev po ZBPP in ZUP (katerega določbe je v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP treba upoštevati v postopkih po ZBPP, če ta zakon ne določa drugače), izpodbijani akt obsega sklep (I. točka izreka) in odločbo (II. točka izreka), vendar pa (nepopolno) poimenovanje akta za njegovo presojo ni bistveno.

11. Pod I. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka prošnjo za BPP zavrgla v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje v zadevi III Kp 59478/2021 na pritožbeni seji Višjega sodišča v Kopru dne 14. 7. 2022. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je namreč ugotovila, da je predmetna, 13. 7. 2022 vložena tožnikova prošnja v tem delu enaka njegovi prošnji z dne 9. 6. 2022, o kateri je bilo odločeno z odločbo Bpp 402/2022 z dne 11. 7. 2022, s katero je bila tožniku že dodeljena uveljavljana BPP za pritožbeno sejo dne 14. 7. 2022. Tožnik tega ne prereka, ampak le navaja, da do takrat odločbe o BPP za zastopanje pred pritožbenim senatom še ni prejel. Vendar (zgolj) to do odprave oziroma spremembe I. točke izreka izpodbijane odločbe ne more pripeljati. Pri tem sodišče pojasnjuje, da mora po določbah ZUP organ zahtevo zavreči ne le, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene obveznosti, ampak tudi, če se o isti upravni zadevi vodi upravni ali sodni postopek (4. točka prvega odstavka 129. člena), kot tudi v vseh primerih, ko vložnik z zahtevo ne uveljavlja kakšne svoje pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Iz drugega odstavka istega člena ZUP izhaja, da organ zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom, če nastopijo razlogi iz prvega odstavka tega člena. Tožnik ne prereka ugotovitve, da mu je toženka BPP, uveljavljano z zavrženim delom prošnje, dodelila že z odločbo Bpp 402/2022. Glede na navedeno ni razvidna pravna korist tožnika za to, da bi morala toženka njegovo 13. 7. 2022 vloženo prošnjo za BPP v tem delu ponovno vsebinsko obravnavati. Ko izpodbijani upravni akt ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist, pa je celo v primeru, da bi bil akt nezakonit, utemeljena zavrnitev tožbe (prim. prvo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

12. Tožba je neutemeljena tudi, kolikor se z njo izpodbija II. točka izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila 13. 7. 2022 vloženo tožnikovo prošnjo v delu, ki se nanaša na BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. III Kp 59478/2021. Pri odločanju o prošnji za BPP se v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji upravičenosti do BPP kot pogoji za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj. Toženka mora torej pri odločanju o BPP ugotoviti tudi, ali je izpolnjen t.i. objektivni pogoj za dodelitev BPP, opredeljen v 24. členu ZBPP. V obravnavanem primeru je pravilen zaključek, da ob izdaji izpodbijane odločbe 15. 7. 2022 (za odločanje toženke in presojo njene odločitve v upravnem sporu je namreč relevantno stanje ob izdaji odločbe) ta pogoj za dodelitev BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. III Kp 59478/2021 ni bil izpolnjen. V tej zvezi v obrazložitvi toženka navaja, da je bila 14. 7. 2022 šele opravljena seja senata Višjega sodišča in da sodba sodišča druge stopnje še ni izdana. Tožnik pa v tožbi navaja, da je bila 14. 7. 2022 izdana sodba Višjega sodišča ter da jo je izvajalec BPP posredoval toženki, takoj ko jo je prejel. Da bi bilo slednje še pred dnem izdaje izpodbijane odločbe, pa tožnik konkretizirano niti ne zatrjuje niti tega ne izkaže (sodišče zato zgolj pripominja, da je iz spisa Bpp 491/2022 razvidno, da je tožnikov pooblaščenec toženki 5. 8. 2022 po elektronski pošti poslal sporočilo s priloženo sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 59478/2021 z dne 14. 7. 2022, opremljeno s prejemno štampiljko Okrožnega sodišča v Kopru, da je navedeno sodišče kot sodišče prve stopnje omenjeno sodbo Višjega sodišča v Kopru prejelo 21. 7. 2022, kar pomeni, da pred tem pisnega odpravka sodbe tudi stranke kazenskega postopka še niso mogle prejeti). Četudi je Višje sodišče v Kopru sodbo sprejelo 14. 7. 2022, torej tožnik niti ne trdi in ne izkaže, da bi bil pisni odpravek te sodbe tožniku oziroma njegovemu zagovorniku v času izdaje izpodbijane odločbe že vročen. To pomeni, da ni izkazano, da bi bili ob izdaji izpodbijane odločbe že izpolnjeni formalni pogoji za vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti (glej še tretji odstavek 421. člena ZKP), ter da toženka takrat ni imela podlage, da bi ob presoji v smislu (prve alineje) prvega odstavka 24. člena ZBPP lahko zaključila, da je izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP glede zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je prošnjo v tem delu upravičeno zavrnila. Sodišče še pripominja, da je ne glede na navedeno tožnik imel možnost, da nato dodelitev BPP za zahtevo za varstvo zakonitosti v predmetni kazenski zadevi uveljavlja z novo prošnjo, kar je tudi storil, toženka pa je (kot je sporočila sodišču in česar tožnik ne prereka) o tem odločila z odločbo Bpp 537/2022 z dne 26. 8. 2022. Pravilnost in zakonitost te odločbe pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, ampak jo tožnik, če se z njo ne strinja, lahko izpodbija s tožbo, vloženo zoper navedeno odločbo.

13. Po navedenem sodišče še ugotavlja, da so sicer tožbeni očitki, tudi tisti o diskriminatornosti izpodbijane odločbe in v tej zvezi kršitvi 14. člena Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP, ostali posplošeni in nedokazani. Sodišče torej nima podlage za zaključek, da bi toženko pri izpodbijani odločitvi vodili motivi oziroma osebne okoliščine v zvezi s tožnikom, kot ta pavšalno namiguje. Upoštevajoč, da niti I. točka niti II. točka izreka izpodbijane odločbe ne temeljita na zaključku, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, pa tudi vse s tem povezane tožbene navedbe za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Kot izhaja iz že povedanega, morajo biti namreč za dodelitev BPP poleg finančnega kumulativno izpolnjeni tudi vsi drugi z ZBPP določeni pogoji.

14. Ker tožnik v predlogu odločitve, ki naj jo sprejme sodišče v tem upravnem sporu, navaja, da naj se tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njegovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku z ustavno pritožbo ter oprostitev stroškov sodnega postopka, sodišče pripominja, da v prošnji za BPP, o kateri je odločeno z izpodbijano odločbo, tožnik ni uveljavljal, naj se mu dodeli BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku z ustavno pritožbo ali BPP kot oprostitev stroškov postopka. Toženka zato o tej stvari z izpodbijano odločbo ni odločala. Že iz tega razloga odločitve o tem tudi ne more sprejeti šele samo sodišče v tem upravnem sporu (prim. prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

15. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

17. Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče pojasnjuje, da se sodna taksa v tem postopku, glede na šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.