Jedro

V zadevi ni spora, da je tožeča stranka dejstva in okoliščine, ki jih opredeljuje kot nova, ugotovila na podlagi zapisnika, ki se nahaja v upravnih spisih in ki je bil v postopku nedvomno upoštevan kot podlaga za odločitev. Ne gre torej za dejstva in dokaze, ki v prejšnjem postopku niso bili navedeni in uporabljeni in jih zato ni mogoče opredeliti kot nove v smislu 1. točke 260. člena ZUP. S predlogom za obnovo postopka po določbah ZUP namreč ni mogoče uveljavljati nepravilnosti sklepa o dejanskem stanju na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva ter ponovne presoje v prejšnjem postopku izvedenih dokazov.

Odločba o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, ki jo na podlagi 467. člena izda tožena stranka, zbirna odločba v smislu 209. člena ZUP. Skladno s 463. a členom ZTFI sodi med pristojnosti in naloge Agencije v zvezi s sistemom jamstva za terjatve vlagateljev preveritev in potrditev zneskov, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, in skupnega zneska zajamčenih terjatev vlagateljev iz prvega odstavka 466. člena ZTFI (3. točka), kot tudi izračun zneskov, ki ga morajo plačati borznoposredniške družbe pri aktiviranju jamstva na podlagi 467. člena ZTFI (4. točka), torej na podlagi odločbe, katere izdaja je v pristojnosti tožene stranke. S to odločbo tožena stranka naloži borznoposredniškim družbam iz prvega odstavka 464. člena tega zakona, da vplačajo ustrezen del sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev. Akti Agencije so po navedenem akcesorni akti, ki nasproti stranki nimajo neposrednega učinka, saj je o obveznosti borznoposredniških družb odločeno šele z (zbirno) odločbo tožene stranke na podlagi 467. člena ZTFI. Ker akcesorni akti nimajo narave samostojne upravne odločbe, jih je mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper zbirno odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Banka Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev št. SR-20.60-0091/16-001 z dne 1. 8. 2016. 2. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da pogoji za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP niso izpolnjeni, ker dejstva, ki se v predlogu navajajo kot obnovitveni razlog (da niti Banka Slovenije niti banka prevzemnica v postopku izdaje odločbe nista pregledovali pogodbene dokumentacije pri ugotavljanju stanja zajamčenih terjatev vlagateljev), ne predstavljajo novih dejstev, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločbe. Odločba je bila v skladu s 467. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) izdana na podlagi obvestila in izračunov, ki jih je v skladu s svojimi pooblastili na podlagi 463.a člena ZTFI izdelala in predložila Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) in ne temelji na zapisniku o zajamčenih terjatvah vlagateljev A. d.d. - v stečaju (v nadaljevanju Zapisnik), ki sta ga predložila stečajni upravitelj in banka prevzemnica, in ki je bil podlaga za izračun, ki ga je opravila Agencija. Da odločba temelji na potrdilu in izračunu zneskov za vplačilo sredstev, ki jih je na podlagi 463.a člena ZTFI izdelala Agencija, je v skladu z 209. členom ZUP v odločbi tudi izrecno navedeno. Tožena stranka torej glede na določbe 467. člena ZTFI in pristojnosti Agencije iz 463.a člena ZTFI v postopku izdaje odločb za vplačilo sredstev ne ugotavlja zajamčenih terjatev niti ne izračunava zneskov, ki jih morajo vplačati posamezne borznoposredniške družbe kot svoj prispevek v jamstvu, kot zmotno meni predlagatelj obnove. Takšna ureditev je nenazadnje posledica dejstva, da nadzor nad delovanjem borznoposredniških družb v skladu z ZTFI nadzira Agencija in ne Banka Slovenije. Ugotavljanje dejanskega stanja v postopku Banke Slovenije je omejeno izključno na ugotovitev, da ji je Agencija predložila izračun zneskov, ki jih morajo vplačati posamezne borznoposredniške družbe. Na podlagi navedenega izračuna Banka Slovenije v skladu s 467. členom ZTFI izda odločbe za vplačilo zneskov (ter prejete zneske v nadaljevanju prenese banki prevzemnici za namene izplačila zajamčenih terjatev). Agencija pri izračunu zneskov, ki jih morajo plačati posamezne borznoposredniške družbe, upošteva skupni znesek zajamčenih terjatev, kot so ugotovljene v skupnem zapisniku stečajnega upravitelja in banke prevzemnice in se izplačajo vlagateljem pri banki prevzemnici. Glede na določbe 463.a člena ZTFI je Agencija pristojna za preverjanje in potrditev zneskov, ki so potrebni za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, in skupnega zneska zajamčenih terjatev vlagateljev ter za izračun zneskov, ki jih morajo vplačati borznoposredniške družbe pri aktiviranju jamstva na podlagi 467. člena ZTFI (na podlagi odločbe Banke Slovenije za vplačilo).

3. Postopek ugotavljanja stanja zajamčenih terjatev in izdelave zapisnika o stanju zajamčenih terjatev je glede na določbe ZTFI hiter in zakonski rok za ugotovitev stanja zajamčenih terjatev v nobenem primeru ne omogoča, da bi stečajni upravitelj in banka prevzemnica za namene ugotavljanja zajamčenih terjatev lahko opravila pregled celotne pogodbene dokumentacije posameznih strank stečajnega dolžnika in izpolnitvenih pomočnikov v postopku aktiviranja sistema jamstva. Vir podatkov so zato predvsem razpoložljive podatkovne zbirke in predpisane evidence stečajnega dolžnika. Ugotavljanje zajamčenih terjatev za namene jamstva po ZTFI tako ni namenjeno primarno preverjanju pravilne kvalifikacije obstoječih pogodbenih razmerij pri stečajnem dolžniku, saj bi to terjalo posamično analizo pogodbenih razmerij in transakcij stečajnega dolžnika (vključno s preverjanjem celotne komunikacije s posameznimi strankami ter v tem okviru tudi zaslišanje prič), česar pa glede na zakonsko določen časovni okvir (10 delovnih dni), obseg poslov, transakcij in število strank stečajnega dolžnika, ni mogoče zagotoviti. Poleg tega je treba upoštevati, da je pregled pogodbene dokumentacije stečajnega dolžnika glede razmerij z vlagatelji in izpolnitvenimi pomočniki primarno pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja v skladu z določbami ZFPPIPP. Banka prevzemnica v postopku ugotavljanja zajamčenih terjatev in pri izdelavi Zapisnika sodeluje s stečajnim upraviteljem v obsegu, kot je to potrebno zaradi izvedbe izplačila zajamčenih terjatev vlagateljem. Ob odsotnosti zakonskih določb, ki bi razmejile pristojnosti stečajnega upravitelja in banke prevzemnice, tudi Banka Slovenije z odločbo o imenovanju banke prevzemnice ne more določiti poseganja v pooblastila in pristojnosti stečajnega upravitelja. Sodelovanje banke prevzemnice je utemeljeno s ciljem zagotovitve pogojev, ki vplivajo na izplačilo denarnih sredstev upravičenim vlagateljem pri banki prevzemnici, zlasti da vsebina in struktura podatkov ustreza za njihovo nadaljnjo obdelavo za namene izplačila v plačilnem prometu ter da se izvedejo logične kontrole prejetih podatkov in druge kontrole za namene preprečevanja pranja denarja, davčne namene, ipd. Na tej podlagi tožena stranka zaključuje, da navedbe v Zapisniku, ki jih navaja predlagatelj in sicer, da niti banka prevzemnica niti Banka Slovenije nista pregledovali pogodbene dokumentacije v postopku ugotavljanja zajamčenih terjatev stečajnega dolžnika, ne predstavljajo novega dejstva ali okoliščine, ki bi v ponovnem postopku lahko pripeljala do drugačne odločbe. Navedena dejstva so bila oziroma bi morala biti predlagatelju znana že na podlagi citiranih določb ZTFI, obrazložitve odločbe in druge spisne dokumentacije (Zapisnika).

4. Izpolnjen pa po mnenju tožene stranke tudi ni pogoj po drugem odstavku 261. člena ZUP, saj tožnik v predlogu za obnovo ni izkazal, da v predhodnem postopku brez svoje krivde ni mogel navajati dejstva, ki ga šteje kot obnovitveni razlog. Tožnik je namreč v roku za vložitev tožbe, dne 4. 8. 2016 na toženo stranko naslovil zgolj dopis s pojasnilom, da si kljub izpolnitvi obveznosti po odločbi „pridržuje pravico do morebitnega zahtevka za povračilo predmetnega zneska“, ker da ni imel možnosti „preverjanja utemeljenosti podlag za aktiviranje jamstvene sheme oz. za določanje višine zajamčenih terjatev“. V odprtem roku za vložitev tožbe tožnik ni zahteval vpogleda v spisno dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo odločbe, čeprav bi svoje dvome lahko preveril z vpogledom v spisno dokumentacijo ter očitke o nezakonitosti odločbe uveljavljal z vložitvijo tožbe v rednem postopku sodnega varstva. Zahtevo je, kljub predhodno izraženemu dvomu v pravilnost in zakonitost odločbe, vložil šele po pravnomočnosti odločbe, dne 30. 8. 2016. 5. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se predlogu tožeče stranke za obnovo postopka, ki se pri toženi stranki vodi pod št. 26.00-446/2016, ugodi, odločba tožene stranke o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, št. SR-20.60-0019/16-001 z dne 1. 8. 2016 v celoti odpravi in postopek v celoti ponovi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

6. Stališče tožene stranke, da je po določbah ZTFI njeno pooblastilo zgolj formalna (tehnična) izdaja odločbe, je materialnopravno zmotno. Kot izhaja z 326. člena ZBan-1, 463.a člena ZTFI in 11. člena Sklepa o zajamčenih terjatvah vlagateljev (v nadaljevanju Sklep), je za potrjevanje zapisnika, ki ga izdelata stečajni dolžnik in banka prevzemnica, zadolžena tožena stranka. To seveda ne pomeni, da mora tožena stranka sama preverjati pogoje za aktiviranje jamstvene sheme, vendar pa je ob tem, ko potrjuje njune ugotovitve, vsekakor dolžna preveriti, da so le-te utemeljene (kar seveda pomeni, da ob njihovi odsotnosti tega ne more in ne sme potrditi, razen, če bi pogoje v tem primeru preverjala sama, kar pa ni njena zakonska pristojnost). Tožeča stranka glede na obrazložitev odločbe ni imela razloga dvomiti v to, da je tožena stranka ravnala skrbno pri nadziranju preverjanja pogojev za aktiviranje jamstvene sheme s strani stečajnega dolžnika in banke prevzemnice. Iz odločbe namreč sledi, da je Zapisnik potrdila, ne pa, da ga je potrdila kljub temu, da stečajni dolžnik in banka prevzemnica nista preverjala pogojev za aktiviranje jamstvene sheme. Zapisnika tožena stranka odločbi tudi ni priložila. Dvom, ki ga je tožeča stranka izrazila z dopisom oziroma pridržkom, ni povezan z vsebino izdane odločbe, temveč z zavrnitvijo zahteve tožeče stranke za dostop do informacij javnega značaja (informacij in dokumentacije, ki se nanaša na vzroke za stečaj stečajnega dolžnika), ki jo je vložila pri Agenciji in z odgovorom tožene stranke z dne 22. 8. 2016 Združenju bank Slovenije, v katerem je tožena stranka zapisala, da je v tem postopku zgolj „tehnični posrednik“, kar je nedvomno prispevalo k temu, da je tožeča stranka pregled dokumentov zahtevala šele po izteku roka za tožbo in bila z vsebino Zapisnika seznanjena dne 9. 9. 2016. Iz Zapisnika, ki ga je tožeča stranka potrdila in predložila stečajnemu sodišču, med drugim izhaja, da je banka prevzemnica -“opravila zgolj logično kontrolo prejetih podatkov, ni pa podrobno analizirala in preverjala ostalih faktorjev, ki lahko vplivajo na izračun zneska zajamčenih terjatev, kot npr. pregled pogodbene dokumentacije s strankami in izvršilnimi partnerji Moje delnice, način in pravilnost vodenja portfeljev strank in alokacijo sredstev med portfelji ...“ ter da - „Banka prevzemnica opozarja, da obstaja možnost, da so vlagatelji bili ustrezno seznanjeni s tveganjem, kar bi lahko vplivalo na aktiviranje jamstvene sheme.“ Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka pri izvajanju pooblastila iz 467. člena ZTFI ravnala protipravno, saj je odločbo izdala kljub temu, da pogoji za aktiviranje jamstvene sheme za stečajnega dolžnika niso bili ugotovljeni, in je zato odločba nezakonita ter jo je v obnovljenem postopku treba odpraviti.

7. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da mora tožeča stranka vpogledati v spis, da bi se lahko obvarovala očitka krivde za nepoznavanje pravno relevantnih dejstev kot pogojem za obnovo postopka po drugem odstavku 261. člena ZUP, saj je v direktnem nasprotju s postopkovnimi pravili o obveznih sestavinah odločb in s pravico (in ne obveznostjo) vpogleda v spis. Ob takem razlogovanju bi namreč določba o obveznih sestavinah obrazložitve ne imela nobenega pomena, ker bi lahko iz spisa izhajala tudi dejstva/dokazi/razlogi, pomembni za odločitev, a vendar nezapisani v obrazložitvi. Z drugimi besedami, nepravilna dejanska podlaga obrazložitve odločbe (ki bi se kot taka izkazala naknadno) ne more biti sanirana z domnevno dolžnostjo vpogleda v spis, kot to izhaja iz izvajanj tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka je torej šele z vpogledom Zapisnika dne 9. 9. 2016 ugotovila, da v obrazložitvi odločbe ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, niso popolni oziroma so nepravilni. S prej izpostavljenimi dejstvi iz Zapisnika se je tožena stranka seznanila šele dne 9. 9. 2016, saj tožena stranka omenjenih ugotovitev v odločbi ni navedla niti se ni do njih opredelila, pač pa je zapisala, da je zapisnik potrdila. Iz tega jasno sledi, da je lahko tožeča stranka na podlagi teh dejstev ukrepala šele po 9. 9. 2016, ker je rok za tožbo že potekel, z vložitvijo izrednega pravnega sredstva (predloga za obnovo postopka).

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Uvodoma pojasnjuje, da aktiviranje sistema jamstva za terjatve vlagateljev borznoposredniških družb (BPD) po določbah ZTFI in smiselni uporabi ZBan-1, predvideva usklajeno delovanje različnih organov, ki vsak v okviru svojih pristojnosti in postopkov, ki jih vodi v povezavi s stečajem BPD, sprejema posamične odločitve za aktiviranje sistema jamstva v povezavi s stečajnim postopkom. Tako se v zvezi z aktiviranjem sistema jamstva prepletajo in dopolnjujejo pristojnost stečajnega upravitelja, ter pristojnosti Agencije kot nadzornega organa nad delovanjem BPD ter Banke Slovenije kot pristojnega nadzornega organa nad delovanjem bank, odločitve v tem postopku pa učinkujejo tudi v stečajnem postopku. Aktiviranje sistema jamstva (z imenovanjem banke prevzemnice zaradi ugotavljanja stanja zajamčenih terjatev s stečajnim upraviteljem) je ex lege posledica začetka stečajnega postopka. O aktiviranju jamstva oziroma o pogojih za njegovo aktiviranje torej ne odloča ne stečajni upravitelj niti banka prevzemnica, kot napačno navaja tožeča stranka. Stečajni upravitelj in banka prevzemnica sta skupaj ugotovila stanje zajamčenih terjatev vlagateljev pri družbi A. d.d. - v stečaju – in sicer sta na podlagi razpoložljivih evidenc in dokumentacije pri stečajnem dolžniku identificirala upravičence do jamstva in višino zajamčenih terjatev posameznega vlagatelja, ob pogojih iz 461. člena ZTFI ter v skladu z ZFPPIPP (glede ugotavljanja in upraviteljeve izjave o priznanju terjatev do stečajnega dolžnika v stečaju). O ugotovitvah sta sestavila skupni zapisnik o zajamčenih terjatvah vlagateljev z dne 29. 7. 2016. Ugotovitve je preverila in potrdila Agencija. Tožeča stranka spregleda, da ob smiselni uporabi 326. člena ZBan-1 (ki je določena v 160. člen ZTFI) v tem primeru pristojnosti nadzornega organa izvaja Agencija, kar se izraža v 463.a členu ZTFI, ki izrecno določa, da Agencija preveri in potrdi zneske zajamčenih terjatev, skupni znesek zajamčenih terjatev ter izračun deležev borznoposredniških družb za izplačilo zajamčenih terjatev. Zaključek tožeče stranke, da iz navedenih določb izhaja dolžnost tožene stranke, da preveri „utemeljenost ugotovitev v zvezi s pogoji za aktiviranje sistema jamstva“ (oziroma pravilno – utemeljenost ugotovitev stanja zajamčenih terjatev), je zato napačen. Velja namreč nasprotno – če bi tožena stranka preverjala vsebinsko pravilnost oziroma utemeljenost ugotovitev v zapisniku, ki jih je predhodno na podlagi 463.a člena in 11. člena Sklepa že potrdila Agencija, bi s tem nedopustno posegala v pristojnosti Agencije. Posplošena tožbena navedba, da naj bi iz Zapisnika izhajalo, da se pri ugotavljanju zajamčenih terjatev pogodbena dokumentacija stečajnega dolžnika sploh ni preverjala, je zavajajoča. Del zapisnika, ki ga citira tožeča stranka, se namreč nanaša le na opredelitev aktivnosti, ki jih je opravila banka prevzemnica in na njene ugotovitve v zvezi s tem. Ni pa na tej podlagi mogoče sklepati na aktivnosti stečajnega upravitelja, ki je pri izdelavi zapisnika deloval na podlagi ZFPPIPP in je pri svojih ugotovitvah v Zapisniku moral izhajati iz celotne razpoložljive dokumentacije in evidenc stečajnega dolžnika (kot v vsakem drugem stečajnem postopku). Opredelitev aktivnosti in (lastnih) ugotovitev banke prevzemnice v Zapisniku je po mnenju tožene stranke razumljiva, glede na to, da zakon opredeljuje mandat in odgovornost banke prevzemnice pri ugotavljanju zajamčenih terjatev zgolj posredno, z razlago določb o pristojnostih in mandatu stečajnega upravitelja. Glede na prepletenost postopkov v zvezi z aktiviranjem sistema jamstva za terjatve vlagateljev, postavitev banke prevzemnice ter deljene pristojnosti tožene stranke, Agencije in stečajnega upravitelja, je potrjevanje Zapisnika s strani tožene stranke v odločbi omenjeno zaradi obrazložitve 2. točke izreka (ki je po svoji naravi v razmerju do tožeče stranke zgolj ugotovitvena, saj vsebuje informacije glede imenovanja banke prevzemnice). Iz obrazložitve pa sledi, da je tožena stranka šele po potrditvi zajamčenih terjatev s strani Agencije (na podlagi 3. točke 463.a člena FTFI) potrdila Zapisnik zaradi njegove predložitve sodišču (drugi odstavek 326. člena ZBan-1). Kot izhaja iz 3. točke izreka odločbe o vplačilu, je izračun zneska, ki se zahteva s to odločbo, zagotovila Agencija na podlagi 4. točke 463.a člena ZTFI. Ta ugotovitev v odločbi o vplačilu je sicer do tožene stranke prav tako ugotovitvene narave, saj je o izračunu v okviru svojih pristojnosti odločila Agencija ter o odločitvi obvestila toženo stranko (obvestilo Agencije je bilo zato priloženo odločbi o vplačilu). Tožena stranka zato vztraja, da Zapisnik ni predstavljal neposredne podlage za odločanje tožene stranke pri izdaji odločbe o vplačilu in da zato dejstva, ki jih navaja tožeča stranka ne predstavljajo novega dejstva, ki bi lahko vplivalo na drugačno odločitev tožene stranke, saj bi bila tožena stranka tudi v ponovljenem postopku vezana na izračun, kot ga je ugotovila Agencija na podlagi 4. točke 463.a člena ZTFI. V zvezi s tožbeno trditvijo, da razlaga zakona, ki jo zastopa tožena stranka, onemogoča pravno varstvo, tožena stranka pojasnjuje, da tožena stranka potrdi zapisnik o ugotovljenem stanju zajamčenih terjatev, če je zapis v Zapisniku skladen z ugotovitvami Agencije iz naslova preverjanja in potrditve zneskov zajamčenih terjatev v skladu s 3. točko 463.a člena ZTFI in poudari, da je potrditev tožene stranke namenjena preverjanju okoliščin, ki so relevantne za predložitev Zapisnika sodišču zaradi prijave terjatev za račun vlagateljev in borznoposredniških družb v skladu z 468.a členom ZTFI in 322. a členom ZBan-1. Zato je bistveno, da se pred predložitvijo ugotovi skladnost ugotovitev glede zneskov zajamčenih terjatev in upravičencev z ugotovitvami Agencije. Zapisnik o zajamčenih terjatvah ustreza priznanju terjatev za namene stečajnega postopka, v katerem ima tožeča stranka položaj upnika in v katerem lahko sama in neposredno uveljavlja varstvo svojih interesov. Niti Zapisnik niti potrditev zapisnika s strani tožene stranke na podlagi 326. člena ZBan-1 za namene predložitve sodišču torej nista namenjena dokončni ugotovitvi zajamčenih terjatev – takšna ugotovitev je mogoča le v ustreznem sodnem postopku, ki se v povezavi s stečajnim postopkom vodi za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev upnikov.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.

11. Obnovitveni razlog, na katerega se opira predlog za obnovo postopka, po presoji sodišča ni verjetno izkazan. V zadevi namreč ni spora, da je tožeča stranka dejstva in okoliščine, ki jih opredeljuje kot nova, ugotovila na podlagi Zapisnika, ki se nahaja v upravnih spisih in ki je bil v postopku nedvomno upoštevan kot podlaga za odločitev. Ne gre torej za dejstva in dokaze, ki v prejšnjem postopku niso bili navedeni in uporabljeni in jih zato ni mogoče opredeliti kot nove v smislu 1. točke 260. člena ZUP. S predlogom za obnovo postopka po določbah ZUP namreč ni mogoče uveljavljati nepravilnosti sklepa o dejanskem stanju na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva ter ponovne presoje v prejšnjem postopku izvedenih dokazov.1 Ob upoštevanju navedenega na obstoj obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP tudi ne more vplivati dejstvo, da tožeča stranka z dejstvi in okoliščinami, ki jih navaja kot nova, pred izdajo oziroma z obrazložitvijo odločbe ni bila seznanjena.

12. Očitku, da bi tožeča stranka dejstva, ki jih navaja kot nova, lahko z vpogledom v upravne spise ugotovila še pred potekom roka za vložitev tožbe v postopku sodnega varstva in nezakonitost odločbe uveljavljala pred sodiščem ni mogoče slediti. Po drugem odstavku 261. člena ZUP sme stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena tega zakona predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Pogoj za obnovo postopka je dokončnost upravne odločbe, obnova pa je dopustna ne glede na to, ali je bil zoper dokončno odločbo sprožen upravni spor ali ne, kar pomeni, da pravnomočnost odločbe ni ovira za obnovo upravnega postopka. Ker gre za obnovo upravnega postopka, je za presojo pogoja iz drugega odstavka 261. člena ZUP relevantno le vprašanje, ali bi stranka okoliščino iz 1. točke 260. člena lahko uveljavljala v končanem prejšnjem postopku, torej v postopku izdaje dokončne odločbe, v zvezi s katero se predlaga obnova.

13. V izpodbijani odločbi je (ob drugačni presoji dovoljenosti predloga za obnovo, kot izhaja iz 11. točke te sodbe) zavrnitev predloga utemeljena s presojo, da dejstva, ki se navajajo kot razlog za obnovo, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločbe. Sodišče je, kljub zavzetemu pravnemu stališču, razloge izpodbijane odločbe presodilo tudi v tem delu. Dejstvo, da odločba, na katero se nanaša predlog za obnovo, ne temelji na Zapisniku, iz katerega izhajajo zatrjevana nova dejstva, temveč na potrdilu in izračunu zneskov za vplačilo sredstev, ki jih je izdelala Agencija, po presoji sodišča ne utemeljuje zavrnitve predloga. V tej zvezi sodišče namreč ugotavlja, da je, glede na zakonsko ureditev pristojnosti in nalog Agencije in tožene stranke v zvezi s sistemom jamstva za terjatve vlagateljev po določbah ZTFI, na katere se sklicujeta obe stranki, odločba o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, ki jo na podlagi 467. člena izda tožena stranka, zbirna odločba v smislu 209. člena ZUP. Skladno s 463. a členom ZTFI sodi med pristojnosti in naloge Agencije v zvezi s sistemom jamstva za terjatve vlagateljev preveritev in potrditev zneskov, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, in skupnega zneska zajamčenih terjatev vlagateljev iz prvega odstavka 466. člena ZTFI (3. točka), kot tudi izračun zneskov, ki ga morajo plačati borznoposredniške družbe pri aktiviranju jamstva na podlagi 467. člena ZTFI (4. točka), torej na podlagi odločbe, katere izdaja je v pristojnosti tožene stranke. S to odločbo tožena stranka naloži borznoposredniškim družbam iz prvega odstavka 464. člena tega zakona, da vplačajo ustrezen del sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev. Akti Agencije so po navedenem akcesorni akti, ki nasproti stranki nimajo neposrednega učinka, saj je o obveznosti borznoposredniških družb odločeno šele z (zbirno) odločbo tožene stranke na podlagi 467. člena ZTFI. Ker akcesorni akti nimajo narave samostojne upravne odločbe, jih je mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper zbirno odločbo. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da dejstva, ki izhajajo iz Zapisnika, ki je podlaga za izdajo akcesornih aktov Agencije, ne predstavljajo dejanske podlage odločitve v zadevi, na katero se nanaša predlog za obnovo.

14. V nadaljnjih razlogih, s katerimi je utemeljena presoja, da navedbe v Zapisniku niso pravno relevantne in bi zato v ponovnem postopku ne mogle pripeljati do drugačne odločbe, pa sodišče nepravilnosti ali neskladnosti z zakonom ne ugotavlja.

15. Čeprav bi ugotovitev, da tožnik v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga ni verjetno izkazal, narekovala zavrženje predloga na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, izpodbijana odločitev, da se predlog zavrne, ni v škodo tožnika. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker pravno relevantna dejstva, ki so podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama niso sporna (prvi odstavek 361. člena ZBan-2).

1 Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 429, 430