Jedro

Tožba za razveljavitev sodne poravnave je izredno pravno sredstvo, katere pogoji so navedeni v čl. 392 in 393 ZPP in se v tem postopku uporabljajo tudi določbe drugega odstavka čl. 397 ter 398 do 400 ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo.

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je po sklenitvi sodne poravnave izvedel, da okoliščine delovne nezgode v kateri je bil poškodovan drugi toženec 29. 4. 2010 niso bile take, kot je drugotoženec zatrjeval v postopku I P 257/2012 in da je drugotoženec s prevaro o dejanskih okoliščinah povzročil zmoto pri prvotoženi stranki in tožniku. Ko je tožnik o tem seznanil toženca je umaknil predlog za izvršbo, čeprav terjatev ni bila plačana. Dne 12. 10. 2015 je tožnik izvedel za razlog za izpodbijanje sodne poravnave in jasno navedel v tožbi zato ne drži, da ni bilo mogoče presojati pravočasnost tožbe. Tožba je bila vložena v okviru roka 3 mesecev, odkar je tožnik izvedel za razlog za izpodbijanje sodne poravnave zaradi tega, ker se nesreča ni zgodila na način kot je navajal toženec. Tožnik je sklenil poravnavo v zmoti glede okoliščin kako je prišlo do nesreče. Sodišče tudi neutemeljeno ni upoštevalo okoliščine, da je sodno poravnavo sklenil nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, saj jo je sklenilo Z. s. p., čeprav je bilo 5. 10. 2014 izbrisano iz sodnega registra.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je izredno pravno sredstvo, katere pogoji so navedeni v čl. 392 in 393 ZPP in se v tem postopku uporabljajo tudi določbe drugega odstavka čl. 397 ter 398 do 400 ZPP (peti odstavek čl. 393 ZPP). Iz navedenih določb izhaja, da je potrebno v tožbi navesti zakoniti razlog, zaradi katerega se zahteva obnova, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožba ne vsebuje konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, zgolj sklicevanje na tekst zakona v takem primeru ne zadostuje (točka 1 drugega odstavka čl. 392 ZPP), niti v tožbi niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je tožba vložena pravočasno v roku 3 mesecev od dneva, ko je toženec zvedel za razlog razveljavitve. Toženec je sodeloval v sodnem postopku, njegov pooblaščenec je sklenil sodno poravnavo in se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožnik zamolčal okoliščine v zvezi z nesrečo in merijo na kaznivo dejanje goljufije, saj teh okoliščin toženec v postopku pred sodišče prve stopnje niti v pritožbi ne konkretizira. Toženec ob vložitvi tožbe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pojasnil kakšen vpliv ima prejem umik predloga za izvršbo na njegovo spoznanje o okoliščinah nesreče. Prav tako toženec ni zatrjeval okoliščin, ali je tožba vložena pravočasno in glede trditev, da je poravnavo sklenil nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tožencu kot fizični osebi in tožencu kot samostojnemu podjetniku za eno in isto osebo in njegove obveznosti z izbrisom niso prenehale. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče nepravilno ni upoštevalo toženčeve priloge tožbe, glede na to, da toženec ne more vložiti sam take tožbe, saj ni izkazal, da je diplomiran pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (čl. 365 tč. 2 ZPP).

7. Toženec s pritožbo ni uspel in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tožnik z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.