Jedro

Prvo tožena stranka se odškodninske odgovornosti za neizpolnitev pogodbe v predmetni zadevi ni razbremenila, saj ni dokazala, da je škoda nastala zaradi okoliščin, katerim se ni mogla izogniti. Škodljivim posledicam prenapetostnega sunka bi se namreč s hrambo arhiva ali kopiranjem varnostnih kopij na drugo lokacijo, kot se nahajajo izvirni podatki, lahko izognila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. O pritožbi je odločilo Višje sodišče v Ljubljani zato, ker je bila upoštevajoč 105.a člen in prvi odstavek 60. člena Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba proti tej odločitvi

2. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: v I. točki izreka ugotovilo, da po temelju vtoževana obveznost prvo tožene stranke do prvo tožeče stranke obstoji, ter odločilo, da bo o višini navedenega dela tožbenega zahtevka odločilo po pravnomočnosti te vmesne sodbe; v II. točki izreka je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati drugo tožeči stranki K. M. znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2006 pa do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“ in v delu, ki se glasi: „Drugo tožena stranka Z. T. d.d., je dolžna plačati prvo tožeči stranki O. F. znesek 33.161,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2006 pa do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“ zavrnilo; v III. točki izreka pa je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno sodbo.

3. Proti I. točki izreka izpodbijane sodbe se pravočasno pritožuje prvo tožena stranka „iz vseh zakonskih razlogov“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Prvo in drugo tožeča stranka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o pritožbi

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo, da po temelju vtoževana obveznost prvo tožene stranke do prvo tožeče stranke obstoji. Pojasnilo je, da gre za poslovno odškodninsko odgovornost (glej zadnji odstavek na str. 4 obrazložitve) ter ugotovilo, da so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke.

7. Posebno pojavno obliko protipravnosti, ki je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), predstavlja kršitev pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti.(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je prva tožena stranka z zakupno pogodbo, katere predmet je bilo gostovanje prvo tožeče stranke na njenem strežniku, med drugim zavezala tudi dnevno arhivirati in delati varnostne kopije (t. i. „back-up“) podatkovne baze prvo tožeče stranke. Ob tem je pojasnilo, da je lahko ob odsotnosti posebnega dogovora o načinu hrambe prvo tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo prvo tožena stranka te podatke arhivirala tako, da bodo varni pred poškodbo in uničenjem, oziroma da bodo varnostne kopije v primeru poškodbe ali uničenja originalnih datotek uporabne. Prvo tožena stranka se je namreč izrecno zavezala arhivirati podatkovno bazo in izdelati varnostne kopije (priloga A2). Namen takšnega dogovora je prav v tem, da se lahko uporabijo varovani podatki, v kolikor se izvirni podatki (naključno ali namerno) uničijo ali izgubijo. V nasprotnem primeru bi bil pomen takšnega ravnanja izvotljen. Gre torej za obligacijo rezultata (2) in ne za obligacijo prizadevanja, kot to smiselno izhaja iz trditev prvo tožene stranke. Ob odsotnosti posebej dogovorjenega načina hrambe je bilo torej na prvo toženi stranki kot profesionalni osebi, da ravna z zadostno skrbnostjo in za ustrezen način hrambe tudi poskrbi (prim. 6. člen OZ). Drugačna hramba, to je hramba, ki ne omogoča uporabe varovanih podatkov v primeru uničenja izvirnih podatkov, pa pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, kar je moč razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek o neobrazloženem temelju odškodninske odgovornosti ter posledični absolutni bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) torej ni utemeljen.

8. Iz izvedenskega mnenja sicer res izhaja, kot poudarja pritožnik, da ponudniki spletnega gostovanja ponujajo v različnih cenovnih razredih različne varnostne nivoje spletnega prostora. K temu je izvedenec tudi dodal, da ponudnik spletnega gostovanja ravna kot dober strokovnjak le, če najemniku predoči prednosti in slabosti ter tveganja posameznih nivojev zaščite podatkov (l. št. 83). Pritožbeno sodišče na eni strani ugotavlja, da prvo tožena stranka ne navaja, da bi to storila, obstoja podrobnejšega dogovora o nivoju zaščite podatkov, torej o načinu in lokaciji hrambe arhiva ter varnostnih kopij, pa tudi ni zatrjevala. Na drugi strani pa poudarja, da je vprašanje „ravnanja dobrega strokovnjaka“ pravni standard, katerega vsebino zapolni sodišče, ne pa izvedenec. Skladno z določilom 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da zato, ker prva tožena stranka odgovornosti za izgubo oziroma uničenje podatkov ni izključila, zanje glede na vsebino sklenjenega dogovora in prevzeto obveznost rezultata odgovarja (prim. 242. člen OZ).

9. Nadalje pritožnik opozarja, da je izvedenec naredil nekaj zaključkov, ki potrjujejo njegove navedbe in vodijo do zavrnitve tožbenega zahtevka; sodišče prve stopnje se tega ni držalo kljub temu, da nima potrebnega strokovnega znanja. Nihanja električne napetosti prvo tožena stranka namreč ni mogla predvideti niti škode preprečiti, saj je prišlo do višje sile, za katero ne odgovarja. Zatrjuje, da je ravnala v skladu s splošno prakso ponudnikov spletnega gostovanja ter naredila vse, da do škode ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi navedene pritožbene trditve neutemeljene. Upoštevati je namreč treba naravo poslovne odškodninske odgovornosti ter razloge, ki omogočajo ekskulpacijo. Če dolžnik ne izpolni pogodbene obveznosti, upniku odškodninsko odgovarja (drugi odstavek 239. člena OZ). Kakšno je izpolnitveno ravnanje, h kateremu se je zavezal dolžnik, pa je opredeljeno z vsebino pogodbe. Pogodbenik, ki je prekršil pogodbeno obveznost in ima ta obveznost značilnosti protipravnega ravnanja, se svoje odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Takšna odgovornost se glede na zakonsko dikcijo ter namenu (predvsem pri obligacijah rezultata) zelo približuje objektivni odgovornosti. Lahko govorimo o tem, da gre za strogo subjektivno odgovornost (3).

10. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se prvo tožena stranka ni razbremenila odgovornosti za povzročeno škodo, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Prenapetostni sunek kot škodni dogodek je glede na izvor res zunanji dogodek. Vendar za presojo odgovornosti prvo tožene stranke sam izvor škodnih okoliščin ni pomemben. Prav tako v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ali je bil predmetni škodni dogodek (ne)pričakovan oziroma (ne)predvidljiv. Zato se kot irelevantno pokaže sklicevanje pritožnika na ugotovitev izvedenca, da sunka napetosti ne more nihče predvideti, ter njegovo oceno, da je šlo za višjo silo (ki je tudi sicer ekskulpacijski razlog pri neposlovni odškodninski odgovornosti (4)). Prvo tožena stranka bi za razbremenitev odgovornosti namreč morala dokazati, da so bile škodne okoliščine nepreprečljive in neodpravljive ter tudi neizogibne. Za razbremenitev odgovornosti torej ne zadostuje že zgolj, da gre za zunanji dogodek, katerega prvo tožena stranka ni mogla preprečiti. Bistveno v tej zadevi je, ali bi se prvo tožena stranka lahko izognila škodljivim posledicam, katere je prenapetostni sunek povzročil. Glede tega pa je izvedenec pojasnil, da način varovanja, kot ga je izvajala prvo tožena stranka, v (sicer redkem) primeru okvare napajalnega sistema ni dovolj ter da bi se nastanek škode preprečil s kopiranjem podatkov na dislocirano enoto (l. št. 55, 83, 114). Izdelava kopij na ločen trdi disk, vgrajen v isto ohišje strežnika, je po njegovem mnenju namenjeno zgolj restavraciji podatkov v primeru, da odpove delovni trdi disk, ki pa je zaradi nenehne uporabe precej obremenjen (l. št. 55).

11. Prvo tožena stranka je bila tako dolžna storiti vse potrebno, da škoda ne nastane ter s tem obvarovati prvo tožečo stranko pred tveganji, ki jih lahko sama obvladuje. Ob tem ni nepomembno, da je bil interes prvo tožeče stranke za sklenitev pogodbe, v kateri je bila vsebovana tudi dolžnost arhiviranja in varovanja podatkov, prav v zagotovitvi strokovne izpolnitve te storitve. Zato se kot neutemeljena izkaže tudi nadaljnja pritožbena trditev, da bi prvo tožeča stranka lahko sama preprečila izgubo podatkov tako, da bi si naredila varnostno kopijo. Tega ni bila dolžna početi prav iz razloga, ker je takšno storitev zaupala drugemu subjektu. Prvo tožena stranka se odškodninske odgovornosti za neizpolnitev pogodbe v predmetni zadevi tako ni razbremenila, saj ni dokazala, da je škoda nastala zaradi okoliščin, katerim se ni mogla izogniti. Škodljivim posledicam prenapetostnega sunka bi se namreč s hrambo arhiva ali kopiranjem varnostnih kopij na drugo lokacijo, kot se nahajajo izvirni podatki, lahko izognila. Zato je njena odškodninska odgovornost za nastalo škodo podana.

12. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I. točki izreka potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

13. Ker prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. Plavšak, v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 206. (2) Pri obligacijah rezultata se izvajalec storitve zaveže, da bo končni rezultat njegove storitve enak končnemu interesu naročnika storitve, pri obligacijah prizadevanja pa, da si bo prizadeval doseči končni interes naročnika in pri tem ravnal skladno s pravili stroke (Plavšak v sodelovanju s Pavčnikom, v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 88).

(3) V teoriji in sodni praksi ni povsem enotno stališče, ali gre pri poslovni odškodninski odgovornosti za subjektivno ali objektivno odgovornost. Obširneje o tem glej Dolenc, str. 260 in sledeče ter Dežman, Pravna narava poslovne odškodninske odgovornosti v Obligacijskem zakoniku, Podjetje in delo, let. 36, št. 4, 2010, str. 475 in sledeče. (4) Prim. 153. člen OZ.